Piše: mag. Tadej Ian
Vsi Slovenci, ki živimo v tem trenutku, smo posredno ali neposredno žrtve komunizma. Čeprav je komunizem v obliki sistema državnega socializma mrtev že 35 let, komunistična pralnica možganov še vedno deluje. Še več. V tem trenutku komunističnemu pranju možganov, ki ni samo ostanek preteklosti, podlega več kot polovica slovenskega volilnega telesa.
Ker smo že 80 let (do leta 1990 odkrito in od leta 1990 prikrito) pod vplivom komunističnega propagandnega stroja, ki je totalen in posledično celovit, je za ljudi s šibkejšim umom nepredstavljivo, za tiste z močnejšim pa zelo težko v celoti opazno in razumljivo, kako intenzivno ves čas v zadnjih 80 letih v Sloveniji poteka komunistično pranje možganov. Zato je dobra pot, da to pojasnimo, ponazoriti nečedno početje komunistov oz. njihovih naslednikov s pomočjo pojasnitve neke druge pralnice možganov, do katere pa imajo žrtve komunistične pralnice možganov kritičen odnos in posledično stanje budnosti.
Nacistična pralnica možganov
Kot bomo videli v nadaljevanju, so nacionalni socialisti (skrajšano nacisti), sledilci in razširjevalci ideologije, ki se je razbohotila v Nemčiji pred približno sto leti, uporabljali komunističnim zelo podobne prepričevalne metode, s katerimi so si podredili nemško ljudstvo, da jim je slepo sledilo. To ni nenavadno, saj je nacionalni socializem (kar pove že njegovo ime) izvorno bil (in ostal) predvsem leva ideologija. Nacisti so zaradi pragmatičnih potreb razvili določene elemente, zaradi katerih jih osrednja sodobna znanost uvršča na skrajno desnico, a v svojem idejnem oz. ideološkem smislu so bili in ostali radikalni levičarji, ki pa so bili v nasprotju s komunisti usmerjeni na nacionalno namesto na internacionalno raven.
Nacisti so ljudem prali možgane z ideologijo. Razširjali so mišljenje, da so Nemci večvreden narod v smislu rase in kulture. Ko se je ideologija med ljudmi množično prijela, so uporabili občutek, da obstaja problem, ki ga je treba rešiti. Za naciste je bil problem to, da Nemci nimajo dovolj življenjskega prostora in njihove superiornosti drugi, še posebej sosednje nacije, ne priznavajo dovolj. Da bi nacisti mobilizirali svoje ljudstvo, so uporabili agresijo. V skladu s tem njihovim prijemom naj bi šel nemški narod v boj za dosego svojega cilja. Nacisti so pri tem uporabili metodo zunanjega in notranjega sovražnika: zunanji sovražniki so bile v skladu z njihovo ideologijo sosednje, domnevno manjvredne nacije, ki naj bi Nemcem ne dale tistega, kar naj bi si po naravi zaslužili. Notranji nemški sovražniki pa so bili v prvi vrsti nemški judje zaradi svoje drugačnosti in v drugi vrsti domači nasprotniki nacizma, ki so bili razglašeni za peto kolono, ki spodkopava blaginjo in ovira pot do realizacije interesov nemškega naroda. Koncept notranjega in zunanjega sovražnika je v tem smislu izredno pomemben, saj so nacisti po eni strani tako dosegli totalitarnost razmišljanja nemškega naroda, ki se je posledično laže poosebil z nacistično totalitarno ideologijo, po drugi strani pa so tako dosegli mobilizacijo celotnega nemškega naroda.
Komunistična pralnica možganov
Komunisti so ljudem prav tako prali možgane z ideologijo. Razširjali so mišljenje, da je državni socializem – ki so ga (v nasprotju z nacisti, ki so na oblast prišli z volitvami in potem ukinili demokracijo) vsilili s krvavo komunistično revolucijo – edini napredni družbenopolitični sistem, ki bo ljudem prinesel blaginjo, pravičnost in srečo. Ko se je ideologija med ljudmi prijela, so uporabili občutek, da obstaja problem, ki ga je treba rešiti. Za komuniste je bil problem to, da v tujini obstajajo ljudstva in narodi, ki še vedno trpijo spone kapitalizma, ki naj bi bil v skladu s komunistično ideologijo manjvreden, zaostal in nepravičen sistem. To pa je bila seveda laž, ker so komunisti pri uvedbi državnega socializma uporabili elitistični sistem, ki je bil bolj ali manj neposrečen prenos fevdalne hierarhije v sodobno družbo, torej je bil dejansko državni socializem slepa ulica v razvoju človeštva in tako manjvreden oz. slabši od kombinacije sistemov tržnega gospodarstva in demokracije, ki so jim komunisti rekli kapitalizem. Da bi komunisti mobilizirali svoje ljudstvo v luči rešitve izpostavljenega problema, prenosa komunizma torej na ljudstva, ki so tedaj živela v kapitalizmu, so uporabili agresijo. V skladu s tem njihovim prijemom naj bi šel vsak narod, ki je živel v državnem socializmu, v boj za dosego tega cilja. Po nastanku hladne vojne, ko sta svobodni demokratični svet in komunistični blok drug drugega držala v šahu z jedrskim orožjem, vojaški izvoz revolucije čez mejo za komuniste ni bil mogoč, toda njihova ideologija je bila taka, da je zahtevala nenehno agresijo. Zato so komunisti pri pranju možganov svojih podjarmljenih ljudstev tako kot nacisti uporabili metodo notranjega in ne le zunanjega sovražnika: ker se proti zunanjemu sovražniku ni bilo mogoče bojevati, so se komunisti toliko bolj intenzivno bojevali proti notranjemu sovražniku. Ko je notranjih sovražnikov v državnem socializmu zmanjkalo (potem ko so jih pobili ali pa so le-ti ušli čez meje), so komunisti pomanjkanje resničnih notranjih sovražnikov kompenzirali tako, da so si notranjega sovražnika izmislili in se lotevali nedolžnih ljudi, jih zapirali, mučili, pošiljali v delovna taborišča ali kako drugače trpinčili. Tako so med lastnim ljudstvom dosegli po eni strani totalitarnost razmišljanja, po drugi pa nenehno mobilizacijo taistega ljudstva. Ta mobilizacija je bila nujna, da se s strani komunistov podjarmljeno ljudstvo ni zavedelo sistemske ekonomske nesposobnosti komunistov, ki je ljudstvo držala v revščini.
Postkomunistična slovenska pralnica možganov
V Sloveniji imamo sedaj močno postkomunistično pralnico možganov, ki je v svojem bistvu kontinuiteta komunistične pralnice možganov. Postkomunistična pralnica možganov se je v Sloveniji lahko razbohotila, ker ob odpravi totalitarnega režima državnega socializma pri nas ni bilo lustracije, ki bi komunistični hobotnici odrezala lovke, in tudi zato, ker so si komunisti v 45 letih nagrabili ogromno narodnega bogastva, katerega večina je deponirana v tujini, in ker so že v času državnega socializma zaradi praktičnih potreb v lastni državi ustvarili »podzemno« omrežje, da je urejalo določene zadeve, ki jih je bilo laže urediti skrivoma kot na očeh javnosti. Po uvedbi demokracije in tržnega gospodarstva v Sloveniji se je celotno (subverzivno) delovanje komunistov in njihovih naslednikov preneslo v ta sistem »podzemlja«, ki zaradi skoraj neomejenih finančnih sredstev cveti in deluje s polno paro ter med drugim poganja tudi postkomunistično pralnico možganov, o kateri bomo govorili v tem razdelku.
Tudi nasledniki komunistov danes ljudem perejo možgane z ideologijo. Razširjajo mišljenje, da bodo Slovenci in Slovenija propadli, če oni ne bodo ves čas na oblasti. Da se je ideologija prijela, so uporabili občutek, da obstaja problem, ki ga je treba rešiti. Problem je slovenska desnica oz. vse politične opcije, ki rečejo bobu bob in obsodijo slovensko totalitarno preteklost 1945−1990. Da bi nasledniki komunistov mobilizirali slovenske volivce, so uporabili agresivno medijsko retoriko. Uporabili so metodo notranjega sovražnika, ki je poosebljen v voditelju slovenske desnice Janezu Janši oz. v janšizmu, fantomskem slovenskem gibanju, ki so si ga izmislili nasledniki komunistov oz. z njihove strani nadzorovani osrednji slovenski mediji. Janšisti so v tej zgodbi slovenska peta kolona, ki dozdevno ogroža interese slovenskega naroda, čeprav so ti interesi v resnici osebni oz. skupinski interesi samooklicane elite naslednikov slovenskih komunistov. Koncept notranjega sovražnika je za uspešno pranje možganov slovenskega volilnega telesa izredno pomemben, saj so nasledniki slovenskih komunistov tako dosegli po eni strani totalitarnost razmišljanja večine slovenskega javnega mnenja, po drugi pa mobilizacijo slovenskega volilnega telesa na državnozborskih volitvah, ki stopi skupaj, da bi onemogočilo demonizirane »janšiste«.
