Piše: mag. Tadej Ian
V zgodovini še ni bilo civilizacije, katere pripadniki bi se toliko ukvarjali z različnimi ideologijami, kot je zahodna. Videti je, kot da bi bili Zahodnjaki obsedeni z ideologijami. Največja težava je v tem, da so ta čas popularne ideologije, ki so sprte z realnostjo in delujejo destruktivno: ogrožajo civilizacijo, iz katere so izšle.
Logično je, da v vsaki civilizaciji obstaja ideologija oz. nekaj ideologij. V najširšem smislu gre namreč pri ideologiji za ideje o družbi, ki si jih deli neka skupina ljudi. Gre za skupek vrednot in prepričanj, brez katerega družba sploh ne more obstajati, saj je ideologija njen idejni temelj. Težava na Zahodu torej ni obstoj ideologije ali ideologij, ampak to, da se Zahodnjaki z njimi preveč ukvarjajo. Definicijo ideologije so prvič uporabili in razširili francoski razsvetljenci v drugi polovici 18. stoletja. Zato ni nenavadno, da se je Zahod obsedeno začel ukvarjati z ideologijami oz. ideologiziranjem v času po francoski revoluciji. Nedvomno je, da je obsedenost z ideologijami na Zahodu posledica revolucionarnih vrenj, ki civilizacijo pretresajo že skoraj četrt tisočletja in ki grozijo, da bodo Zahod uničila. Revolucija je morda potrebna le v situaciji, ko je videti, da se je čas ustavil in ni napredka. Skakanje iz ene revolucije v drugo ter nenehne spremembe pa civilizacijo destabilizirajo in prav to je zdaj glavna težava Zahoda.
Kakovostna ideologija je ključna za obstoj civilizacije
Kakovostni ideološki temelj je ključen za obstoj in razvoj vsake družbe, kaj šele civilizacije. Ideologija, v skladu s katero delujeta družba oz. civilizacija, namreč določa njeno usodo. Če so družbene ideje in prakse ter njihov razvoj pozitivni, se pozitivno razvija tudi družba in zato uspeva. Če so družbene ideje in prakse ter njihov razvoj negativni, družba postane kaotična, revnejša in neuspešna. Če civilizacijo sestavljajo konstruktivne in dobro razvijajoče se družbe, se civilizacija krepi, širi in postaja močnejša, kar pomeni, da je manj občutljiva ali pa v celoti imuna na zunanje destruktivne dražljaje, ki zaradi konkurence različnih civilizacij vedno obstajajo. Če pa civilizacijo tvorijo destruktivne družbe, ki se razvijajo negativno oz. pešajo, se zamaje cela civilizacija in lahko ob stopnjevanju takih slabih praks tudi propade. Takšna civilizacija je tudi zelo ranljiva in občutljiva na delovanje in vplive konkurenčnih civilizacij. Zato se lahko zgodi, da tako oslabljeno civilizacijo uniči zunanja sila, še preden bi sama propadla zaradi lastnih vzrokov.
Vsaka družba poleg kakovostnega ideološkega temelja potrebuje mir (odsotnost vojne), umirjenost družbenega življenja, stabilnost in predvidljivost. V taki situaciji se človek brez kakšnih večjih težav zna pozicionirati fizično, socialno, ekonomsko ter tudi vrednotno in politično. V taki situaciji se človek fizično in psihološko razvija, raste ter svoje osebne in družbene dobre prakse prenaša na prihodnje generacije. Če je v družbi navzoč nenehen kaos sprememb, se človek ne more normalno razvijati in je zmeden, kaj naj prenaša na prihodnje generacije. Še posebej je problematično, če se intenzivne in radikalne spremembe dogajajo večkrat v eni generaciji, kar zdaj na Zahodu doživljamo že več kot trideset let. Svet se ne spreminja samo zaradi izredno hitrega napredka na področju komunikacije (mobilni telefoni), prometa (možnost hitrih potovanj po svetu) in digitalizacije (internet in računalniki), pač pa tudi zaradi vedno novih idej ter celo vedno novih in ekstremnih ideologij, zaradi katerih je povprečen Zahodnjak zmeden in dezorientiran.
Hiperprodukcija revolucij na Zahodu
Četrt tisočletja trajajoča revolucionarna vrenja na Zahodu so predvsem posledica levih revolucionarnih ideologij. Začelo se je s francosko meščansko revolucijo, ki je čez noč radikalno spremenila družbeno ureditev, nadaljevalo z internacionalnimi in nacionalnimi socialističnimi revolucijami dvajsetega stoletja in končuje se s postmodernističnimi ideologijami 21. stoletja, ki terjajo prav enako radikalne revolucionarne spremembe v družbi in civilizaciji. Pravimo, da se končuje, ker naslednje revolucionarne faze ne bo. Mogoča sta samo dva scenarija za prihodnost: prvi je, da se postmodernistične ideologije izživijo in postanejo za večino Zahodnjakov nezanimive ter tako dejansko propadejo. V skladu s tem scenarijem bi Zahodna civilizacija preživela. Če se bodo postmodernistične ideologije obdržale in udejanjile, pa Zahod tega ne bo mogel preživeti in prišlo bo do razkroja civilizacije. V tem primeru bosta na ozemlju Zahoda prevladala islamska in/ali kitajska civilizacija, ki bosta postali globalni oz. univerzalni civilizaciji in bosta s silo uveljavili svojo ideologijo nad šibkejšimi. Francoska revolucija je dejansko prinesla tako korenito družbeno spremembo, da bi bilo potrebnih vsaj tristo let, da bi se situacija v zahodni civilizaciji stabilizirala do te mere, da bi se lahko odpirale nove (bolj radikalne) spremembe oz. da bi lahko prišlo do nove revolucije. Ampak na Zahodu imamo v manj kot 250 letih že tretji val revolucij, zato Zahod nima in ne more imeti potrebne stabilnosti, o kateri smo pisali v prejšnjem razdelku tega prispevka.
Gniloba in strup levih ideologij
Postmodernistične ideologije na Zahodu so ideologija demokratičnega socializma, ideologija prebujenstva (wokeizem), ideologija normiranja celotne družbe (oz. civilizacije) po vrednotah LGBT+, ideologija militantnega feminizma, ideologija bele krivde in še kakšna bolj obrobna ideologija, ki je variacija na iste teme ali izpeljanka. O teh glavnih ideologijah z leve smo v Demokraciji že dosti pisali. Njihova skupna značilnost je izrazita protizahodna usmeritev, kar pomeni, da pravzaprav ne gre za ideologije, pač pa za antiideologije, torej ideologije rušenja zaradi nezadovoljstva z ideologijo oz. kombinacijo starih in pozitivno delujočih ideologij, na katerih je zrasla zahodna civilizacija in na podlagi katerih smo sploh lahko dosegli tak napredek in blaginjo, kot smo ju, in to ne samo na Zahodu, pač pa na vsem svetu. Te antiideologije delujejo po identičnem načelu, kot so delovale socialistične revolucije 20. stoletja, po načelu prevratništva, zato se jih je oprijel tudi izraz kulturni marksizem. Ideja postmodernističnih ideologij je namreč radikalna sprememba zahodne civilizacije. Na žalost pa so te ideje neživljenjske, neizvedljive in te ideologije zato, ker so dejansko antiideologije, sploh ne ponujajo vzdržne, kaj šele preizkušene alternative zahodnemu razvojnemu vzorcu. Te antiideologije torej ponujajo zgolj rušenje obstoječe civilizacije. To, da jim ljudje na Zahodu množično sledijo, oz. to, da imajo te antiideologije toliko politične podpore, je dokaz o kolektivni izgubi pameti na Zahodu, saj si Zahodnjaki žagajo vejo, na kateri sedijo.
Slovenski komunistično-partizanski hobiton
Ideologija, ki ji Ta čas naseda večina slovenskih volivcev, je nekakšna lepljenka med 80 let starim bojem proti fašizmu (beri: nacionalnemu socializmu) ter komunizmom, zlagano polpreteklo socialistično utopijo, demokratičnim socializmom in prebujenstvom. Gre za zelo bizarno, a nevarno postmodernistično ideologijo, ki razkraja slovensko družbo, narodno blaginjo in kvari mlade slovenske generacije, saj jih vzgojno peha stran od realnosti in stran od možnosti, da bi si v času svoje zrelosti zgradili blaginjo. Slovenska izguba pameti iz naslova ideologij ni le šolski primer za podobno dogajanje drugje na Zahodu, pač pa je brutalen in srhljiv primer, ki zahodne trende na tem področju v negativnem močno presega.
