Piše: dr. Stane Granda
Frizerji zgodovine, natakarji politike so praznovali. Toliko laži in neumnosti, zlasti prikrivanja objektivnih dejstev se že dolgo nismo naposlušali. Revolucije in revolucionarjev ni, partizani vse bolj redki, prevladujejo odporniki. Komuniste hočejo izenačiti z zahodnoevropskimi demokrati, kar partizani nikoli niso smeli biti.
Dejstvo je, da koncu vojne ni sledila demokracija, ampak totalitarizem sovjetskega tipa. Logičen konec komunistične revolucije.
Velika morija po koncu vojne
V tednih po koncu vojne je komunistična partija pomorila toliko svojih rojakov, da je v intenzivnosti in surovosti morije prehitela vzornika Stalina. Zato je v Sloveniji tako, kot je. Potomci morilcev so hujši od prednikov. Novi oblastniki so si naložili krvavo breme, ki je postalo zanje usodno. Številni so se zaradi tega začeli neposredno po koncu morije tragično lomiti in segati po lastnem življenju. Intenzivneje znova v času osamosvajanja. Ne samo »Rudi«, tudi »Tonček« in še nekateri. Splošnega obžalovanja zločina ni bilo. Stjenka in nekateri bi ga ponovili. Spominjam se, kako sem kot gimnazijec bral članske znanega slovenskega psihiatra, ki je za te nesrečnike ustanovil specializirane ambulante. V rodnem mestu je bilo kar nekaj družin, katerih očetje so imeli tako imenovano partizansko bolezen. Okrog prvega v mesecu so nekateri moji sošolci prihajali v šolo neprespani, tudi pretepeni, ker se niso mogli izogniti očetu, ki ga je pod vplivom alkohola in krvavih spominov »napadlo«.
Petnajst tisoč umorjenih je breme, mimo katerega ni in ne bo nikoli mogoče. »Mrtvi so najhujša propaganda,« je zapisal Matej Bor in enkrat bo treba to razčistiti. Kasneje bo, huje in krutejše bo za krivce. Slovenska osamosvojitev je bila čudovita priložnost za spravo. Tudi zato, ker so nekateri partizani to podpirali. General Janko Sekirnik – Simon (1921−1996), narodni heroj, je kljub visoki starosti ponudil svoje znanje in sposobnosti. Bil je eden rdkih, če ne edini, toda bil je. Nekateri udeleženci osamosvojitvene vojne so Janšo prosili, naj jim da tri dni, da malo »počistijo«. Ni dovolil ne organiziranih pobojev ne samovolje. Za nagrado so ga Kučanovi mazali kot nobenega Slovenca v zgodovini.
Izničujejo pomen slovenske osamosvojitve
Slovensko osamosvojitev blatijo, izničujejo in celo zanikajo. Ukinili so Muzej slovenske osamosvojitve. Ukinili so praznik spomina na žrtve vseh totalitarizmov. Nimajo vrednot, nimajo narodne zavesti, samo strankarsko in oblastno. Nekdanjo državno, pardon, družbeno lastnino so kradli, privatizirali, kot srake in danes imamo oblast njihove oligarhije, najvišje stopnje komunizma. Totalitarizem se razrašča. Resnični rdeči fašizem! Komunizem nam je vsaj obljubljal svetlo prihodnost, ki se nikoli ne bi mogla uresničiti, sedanja vlada samo nove davke, ki jim ni videti konca. Taka zloraba kulture, kot se dogaja, je neprimerljiva s katerimkoli obdobjem v slovenski zgodovini. Z nekulturo, vulgarnostjo, hočejo ubiti slovensko kulturno bit. Slovenska država izgublja smisel obstoja. Udeležencem vojne za Slovenijo ni samo sovražna in ponižujoča, ampak odkrito zahteva njihovo čiščenje.
Prošnje za pomoč pri iskanju po vojni umorjenih
Potomci po vojni pomorjenih so me pogosto prosili za pomoč pri iskanju grobov svojcev. Niso bili maščevalni, samo svečo so hoteli prižgati staršem, bratom … Kljub obljubi Janeza Stanovnika nadškofu Šuštarju, da mu bo izročil dokumentacijo, tega ni (smel?) storil. Tako še danes največjega kočevskega morišča Ušivih jam ni mogoče identificirati.
Nekdanji krščanski socialisti partizani so me prosili za pomoč pri iskanju njihovih privržencev, ki so med vojno skrivnostno izginili. Najbolj me je zaposlil medicinec, pesnik in prevajalec, prvoborec Tone Čokan (1916−1942), ki je konec oktobra 1941 sodeloval pri napadu na Bučko. Poleg njegovega nečaka, uglednega univerzitetnega profesorja dr. Andreja Rozmana, me je prosil tudi slikar Božidar Jakac, saj ga je prav Tone povezal z OF. Zvedel sem za morišče in tudi morilca, ki je med vojno mučil in ubil tudi znanega metliškega vinarja Starca. Zgodba ima grozljiv konec. Morilec je umrl v novomeški bolnišnici. Njegov sobni zdravnik je bil sin žrtve dr. Tone Starc. Isti, skrajno zanesljiv vir iz vrst spomeničarjev mi je pojasnil tudi izdajo dr. Aleša Stanovnika. Pri Stanku Vuku (1912−1944) sem bil manj uspešen, sem pa iz nekega članka dr. Zdenka Roterja razbral gostilničarja Toneta, morilca Filipa Terčelja (1892−1946), kulturnega »ministra« Primorcev pod fašizmom, velikega antifašista in člana OF, ki so ga umorili, ker je bil duhovnik, pol leta po končani vojni. Zločin v Porčinju nad italijanskimi katoliškimi partizani, v katerem so bili udeleženi tudi naši, je zunaj Beneške Slovenije praktično neznan.
Brezsramno ponarejanje zgodovinskih dejstev
Predsednica države, ki je ob izvolitvi javno obljubila, da ne bo tiho, je z odlikovanjem Zveze borcev to morijo Slovencev »požegnala« v imenu demokratične države. Imela je priložnost za spravno dejanje, pa jo je, ne prvič, zavrgla. Kučanov izbor!
Minister za obrambo je poseben primerek. Namesto da bi reševal mucke in kanarčke, razlaga, kako je slovenska vojska naslednica partizanske. Koliko smrti pa ima na vesti? V partizanih in kasneje v Titovi Jugoslaviji je bila že samo javno izrečena želja po samostojni slovenski državi zanesljiva pot v najtrši zapor. Psihiatra zaslužijo tudi zagovorniki trditve, da je partizanščina tlakovala slovensko osamosvojitev. Je v Polju še kaj prostora? Politični vzgojitelj pokojnega Ivana Omama prof. Ivan Dolenc je svoje protikomunistične govore končal s trditvijo: »Če bi bila laž vsaj za pet minut prepovedana, bi bilo komunizma takoj konec!« Še danes velja.
Veliko so govorili, še več lagali in ponarejali pa prilagajali potrebam politike. Izjemni »znanstveniki«. Kdo je prvi kolaboriral z nacisti? Je sporazum Hitler-Stalin, ki so ga podpirali tudi slovenski komunisti, najstarejši slovenski kolaboranti, obstajal ali ni? Državljanska vojna je bila ali ne? V državljanski vojni ni kolaboracije! Zakaj je na Trgu republike spomenik revolucije? Pa tudi po Sloveniji jih ne manjka! Petnajst tisoč žrtev revolucije je, revolucionarjev ni. Kdo in zakaj jih je vsilil? Vsega krivi Janša?
Demokratična Evropa praznuje 8. maj kot konec druge svetovne vojne in zmage nad nacizmom. 9. maj pobarvani frizerji zgodovine in častilci totalitarizma ter množičnih umorov.
