Piše: dr. Anton Olaj
Ko minister v uradnem govoru izreče besede, ki presegajo retorično vljudnost in posežejo v samo arhitekturo pravne države, se družba ne more več sprenevedati, da gre le za slogovni okras.
Besede imajo svojo težo, posebej kadar jih izreče organ izvršilne oblasti na slovesni prireditvi državnih tožilcev. V Postojni je minister za notranje zadeve Branko Zlobko dejal, da »državni tožilci in policija delujejo kot enovit organizem, ki si deli informacije, zaupa drug drugemu in se medsebojno podpira«. Namen je bil morda spoštljiv, a prav zato se moramo ustaviti: politična metafora je posegla v ustavnopravno občutljivo območje delitve oblasti.
Krhka arhitektura delitve funkcij. Demokratična pravna država ni zgrajena na spontanih povezavah, temveč na razločnih, zgodovinsko preizkušenih mejah. Policija, tožilstvo in sodstvo so trije kamni v loku – vsak stoji samostojno, a šele s svojo razdaljo ustvarjajo stabilno konstrukcijo pregona. Med policijo in tožilstvom sme teči le zakonsko zamejen tok informacij. Prav ločenost nosi težo pravne države.
Informacijski tok kot strogo pravna kategorija. Minister je sodelovanje opisal kot organsko povezanost, a pravo pozna le en okvir: Zakon o kazenskem postopku. Informacija sme teči le, kadar je nujna za konkreten postopek, z jasnim zakonskim namenom in dokumentirano sledljivostjo. Razširjena interpretacija »deljenja informacij« ni varna komunikacijska gesta – je pot v neformalnost, ki se lahko hitro prevesi v nezakonitost. V pravu nikoli ne obstaja splošni, preventivni ali »organski« tok podatkov.
Tragedija kot politični katalizator. Ko se minister sklicuje na nedavni tragični dogodek v Novem mestu, da bi podprl koncept enotnosti pregona, se retorika premakne iz pravne v emocionalno sfero. Tragedija naredi javnost občutljivo in prav zato mora ostati pravo trdno. Politična zgodovina nas uči, da se prav v imenu varnosti najlaže brišejo varnostne kazenskoprocesne meje. Strah ni dober zakonodajalec, še manj pa dober arhitekt ustavne ureditve.
Dvojna narava varnosti: občutek proti dokazom. Minister opozarja, da občutek varnosti presega statistiko. Prav ima. A občutek ne sme nadomestiti dokazov, pravnih standardov in procesnih jamstev. Kazenski pregon ni psihološka disciplina, temveč normativna. Policija mora slediti dokazom, ne občutkom. Tožilstvo mora presojati zakonitost, ne razpoloženja. Nereflektirana solidarnost med organi pregona ni vrlina, temveč tveganje.
Ko metafora spodkoplje ustavni zid. Minister pravi, da vsaka obtožnica utrjuje zid pravne države. Toda njegov uvodni opis »enovitega organizma« spodkoplje prav ta zid. Zid pravne države stoji le, če so njegovi gradniki – organi odkrivanja, pregona in odločanja – ločeni. Če se zlijejo, ne govorimo več o zidu, temveč o monolitu oblasti, kjer instinkt nadomesti nadzor, zaupanje pa zakonitost.
Kazenskopravna tveganja. Četudi politična izjava ministra ni pravni akt, lahko deluje kot signal. Če jo operativni organi razumejo kot spodbudo za intenzivnejše, manj formalne stike, se hitro odpre območje, kjer pravo predvideva najstrožje sankcije za:
– zlorabo uradnega položaja,
– zlorabo osebnih podatkov,
– kršitev tajnosti postopka.
Širše »deljenje informacij« ni samo napačno – lahko postane kaznivo. To je resničnost, ne teorija, in tega bi se moral minister zavedati, še bolj pa oseba, ki mu je pripravila opomnik za govor.
Ustavni red kot arhitektura razlik. Zato mora biti odziv pravne stroke jasen. Policija in tožilstvo ne smeta postati »organizem«. Ostati morata ločena, odgovorna drug drugemu, vezana na zakon, ne na metaforo. Moč pregona obstaja le tam, kjer so njegove meje jasne. Tam so varni državljani – in tam je varna država. Ustavni red je zgrajen iz razlik, ne iz zlitja. In prav to razlikovanje je treba znova in znova braniti.
Dr. Anton Olaj je policist, pravnik, osamosvojitveni veteran ter nekdanji generalni direktor policije.
