Ko sem bil župan, ne bom pozabil dneva, ko je Tone Partljič vstopil v mojo pisarno, kot je vstopil kot pred oltar in kot bi prosil Boga. Tako je Tone Partljič stopil pred mano, pokleknil, prekrižal roke, me pogledal in dejal: »Stari moj, pomagaj mi, prosim te lepo, reši mi Borštnikovo srečanje. Stari moj.«
Pravo kalvarijo ste preživeli v zadnjih letih, pa se vam to prav nič ne pozna. Kaj vas je držalo pokonci?
Delo na kmetiji mi je dajalo veliko moč in močno pozitivno energijo. Če se človeku dogaja krivica, potem se boriš. In ta boj, kot je zapisano tudi v knjigi Županov boj, me še danes drži pokonci. Želim, da pravica in resnica zmagata.
Koliko let je trajala gonja proti vam?
Začelo se je leta 2010, ko je občina pod mojim vodstvom zgradila najsodobnejši in najboljši dom za ostarele v Sloveniji, Dom pod Gorco v Mariboru. Takrat so me zato, ker sem bil uspešen, ovadili. Ker sem mestnemu svetu predlagal ime in ustrezno rešitev. Samo za predlog. Sodišče pozneje uvedbe kazenskega postopka sicer ni dovolilo, ampak tako se je začelo.
Koliko tožb in postopkov je potekalo proti vam?
Ne moreš jih prešteti na prvi in drugi stopnji, na okrajnem in okrožnem sodišču. V tem trenutku je 19 kazenskih postopkov pravnomočno končanih v mojo korist in 1 postopek pravnomočno končan v mojo korist, kar zadeva finančne preiskave. To je glede stanovanja, starega traktorja in leta 2010 nakazilo 500 evrov hčerki. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani je postala pravnomočna v mojo korist.
Zmeraj ste poudarjali, da je vse postopke vodil en sodnik …
Janez Žirovnik. V času Jugoslavije je bil v Službi državne varnosti (SDV) aktivni agent, potem je bil drugi človek Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sove), pred tem se je potegoval za direktorja Sove, jaz pa sem bil 15 let njihov nadzornik, ko sem kot poslanec deloval v komisiji za nadzor obveščevalnih služb. Kot predstojnika službe sem ga velikokrat nadziral, z njim sem se usklajeval kot koalicijski partner o vsebini zakona o parlamentarnem nadzoru. Potem sem bil izvoljen za župana, on za sodnika. Njegova žena je tudi želela kandidirati za županjo. Bila je v stranki Gregorja Viranta, kandidirala je za njegovo stranko, bila je predsednica regijskega odbora Virantove stranke.
Na mariborskem sodišču so me po krivici obsodili na devet mesecev zapora. Sodnik je zapisal v sodbo, da sem se dal izvoliti v državni svet, nato pa je celo izjavil, Večer in Dnevnik pa zapisala, da že res, da Kangler zdaj dela na kmetiji, ampak obstaja nevarnost, da se vrne v politično življenje, zato mora iti v zapor. Sodba je padla, pred menoj je bila prihodnost, skrbi me za narod in odločil sem se, da poskušam Mariboru vrniti ugled.
Več v tiskani izdaji Demokracije.
