Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
Kako igrati žrtev je del socialističnega političnega repertoarja. V ZDA so demokrati iz tega praktično diplomirali. Izumili so lestvico “zatiranih”, na katero je vključena praktično vsa populacija, razen beli heteroseksualni moški krščanske vere. Vsi drugi so zatirani. Homoseksualci, manjšine, muslimani, židi, migranti … Včasih pa je potrebno žrtev kar izumiti.
V ZDA so jih izumili kar nekaj. Najuspešnejši med njimi je bil projekt George Floyd, kjer ni bilo prav nobenega dokaza, da bi šlo za rasno motiviran napad policista, pa je incident vendarle postal simbol represije belih policistov proti temnopoltim Američanom, čeprav statistika jasno kaže, da ima belec v ZDA per capita večjo možnost, da ga bodo policisti ustrelili, kot temnopolti. Iz golega strahu, da bi jih potem njihova “civilna družba” obtožila rasizma – kar je v sodobni Ameriki podobno, kot če bi te v 15. stoletju kdo obtožil herezije ali čarovništva.
Primer Jussie Smolletts
Njihovi mediji, influenserji in politiki so tako intenzivno iskali nove “žrtve”, da se jim je včasih celo ponesrečilo. Eklatantni primer tega je bil igralec Jussie Smolletts, ki je sproduciral celo lažni rasistični napad nase, da bi v Hollywoodu pritegnil več pozornosti in seveda boljše filmske vloge. Izmislil si je, da sta ga napadla dva belca, mu čez vrat nataknila zanko in rekla: “To je MAGA dežela.” Na koncu se je izkazalo, da je najel dva igralca, ki sta bila tudi njegova znanca, oba temnopolta migranta iz Nigerije, ki sta ga po dogovoru “napadla”. Na koncu sta vse priznala, a do takrat je Jussie že obredel pol MSM medijev in jim povedal o svoji tragični zgodbi – Hollywood je bil na nogah in je incident pripisal Trumpovi Ameriki, Priljubljeni liberalni novinarji so se spraševali, ali je incident del večjega gibanja vedno bolj rasističnih tendenc znotraj belske populacije. Skratka, preden se nista javila “napadalca” in policiji povedala, da je incident Smollettsovo maslo, je mašinerija že pridno delala svoj agitprop in na novo netila že davno pozabljene rasne nestrpnosti, brez katerih ameriški levičarji ne bi imeli razloga za obstoj.
Primer Nick Sandman
Pred tremi leti se je zgodil še en tak primer, kjer so agitatorji mediji pomagali pri potvarjanju resnice in poskusu obtoževanja nedolžnih, ki pa se je končal klavrno – predvsem za medije, ki so morali žrtvi izplačati milijonske tožbe. Gre seveda za razvpiti primer katoliških fantov, predvsem Nicka Sandmana, ki so jih mediji obtožili rasističnega napada na domorodnega Indijanca. Vse, kar so potrebovali, da so spletli zgodbo o rasističnem napadu mladih belcev na ubogega Indijanca, je bil nekajsekundni posnetek. Resnica pa je bila povsem drugačna – kot je kasneje pokazal celotni posnetek. Skupina indijanskih aktivistov, ki jih je vodil poklicni provokator Nathan Philips, je skušala vdreti v katoliško cerkev v Washingtonu in s svojim prepevanjem in udarjanjem po bobnih želela prekiniti sveto mašo. Nathan je takrat za medije trdil, da ga je na shodu za življenje obkrožila skupina dijakov. Pozneje, ko so se na spletu pojavili posnetki celotnega dogodka, pa je postalo jasno, da se je Philips s svojim bobnom prerinil v skupino dijakov katoliške srednje šole Covington, ki so nosili kape z napisi MAGA. Zgodba je medijem povsem kolapsirala na glavo, ko se je izvedelo, da je Philips prevarant in lažnjivec.
Po tem, ko je Nika Kovač doživela napad s strani neznanca, je sledila koordinirana politično medijska akcija. (Foto: socialna omrežja)
Trdil je, da je veteran, ki se je boril v Vietnamu. Washington Post je bil kasneje primoran popraviti to trditev, saj se je izkazalo, da Philips ni služil v vojski. Komaj dan po incidentu pa je zopet dvigoval prah, ko je ponovil skoraj isto sceno – s skupino dvajsetih “aktivistov” je skušal zmotiti sveto mašo v washingtonski baziliki Brezmadežnega spočetja. Varnostnik je povedal, da so bili prisiljeni zakleniti vrata cerkve. Aktivisti so tako ostali pred katoliško cerkvijo, kjer so pod Philipsovo taktirko razbijali z bobni in prepevali, seveda čakajoč na vernike, da jih ti “obkolijo”. Fantje so bili zaradi Philipsovih laži izpostavljeni grožnjam, preganjanju in obsodbam. V bran jih ni vzela niti njihova šola niti nadškofija, kar je sramotno. Vseeno, resnica na koncu vedno zmaga. Eden od fantov – najbolj izpostavljeni med njimi – Nick Sandman je od velikih medijskih hiš iztožil milijonske odškodnine.
Zakaj so žrtve v naši družbi tako priljubljene?
Človek se vpraša, kaj se dogaja v družbi, da so ljudje tako željni igrati žrtev. Sicer je ta igra že stara, saj so jo od nekdaj uporabljali goljufi, politiki, manipulatorji in prodajalci rabljenih vozil. A zdaj je drugače – v sodobnem času je igranje žrtve na levici institucionalno požegnano in sistemsko nagrajeno. Žrtve plezajo po lestvici “zatiranih”. Če si gej, greš eno lestvico višje. Če si manjšina, še eno lestvico višje. Če so te napadli zaradi prepričanj, rase ali vere, zopet lestvico višje – vse do socialističnega vnebovzetja. Včasih so se metali pred avtomobile za zavarovalniške goljufije, danes si izmišljujejo, da so zatirani in da jih napadajo neznani napadalci za politične goljufije.
Včasih smo se takim, ki so se metali pred avtomobile, smejali. Videti so bili patetični, neumni in obupani. A sodobnim izdelovalcem žrtev se ne moremo smejati – saj je za njimi stalinistična sila represivne oblasti, ki bi rada z napadom navidezne represije ustvarila svojo lastno represijo. Ko navidezna žrtev pride v javnost z navideznimi poškodbami in obsoja neznanega storitelja, ki pa je bil gotovo (opozicijsko politično) motiviran, pri tem pa takšno žrtev podpira nekaj milijard evrov vreden medijsko-politični kartel, potem se morate zavedati, da vam želijo oblastniki kratiti pravice in odstraniti omejitve, ki jih ovirajo pri izvrševanju absolutistične oblasti.
