Piše: Arian Sajovic
Včeraj smo lahko bili priča enemu bolj celostno dovršenih medijskih PSYOP-ov (psiholoških operacij) v zgodovini medijev, katerega cilj je: utišanje kritičnih medijev in javnosti na splošno. Govorim seveda o filmu, če temu desetminutnemu delu s srednješolsko produkcijsko in vsebinsko vrednostjo to lahko sploh rečemo, »Right to reply«.
Nit zgodbe se plete okoli »neodvisne organizacije« Inštitut 8. marec in njenega boja proti sovražnemu govoru, karkoli to že je. Osebno pojma nisem nikoli jemal resno, saj psihološko gledano ta pridevnik daje samemu govoru negativno konotacijo in posledično razvrednoti eno najbolj čistih ter lepih atributov svobode, ki jih je višja sila namenila človeku.
Ampak kakorkoli… Ta daljši prispevek svetovno priznane komercialne medijske hiše je vključeval osebno zgodbo predsednice in soustanoviteljice inštituta Nike Kovač. Slednja je z otožnimi izrazi na svojem dekliško prikupnem obrazu predstavila svojo zgodbo twitterskega boja med njo in našim nekdanjim premierjem, ki je seveda igral svojo večno vlogo avtoritarnega zlobneža s slo po vsesplošni dominaciji. Izpostavila je njegov »napad« na njeno modno izbiro, ki je, roko na srce, res vprašljiva, in pa komentarje izbranih spletnih trolov, ki so tridesetletnico pozivali k ustvarjanju družine. Film se je nadaljeval s prikazom dela I8M na terenu, ki je vključeval spoznavanje »boomerjev« s spletnimi komentarji in uporabo QR kod ter zoperstavljanje nevšečnim kritikam in komentarjem z odgovori v obliki otročjih grafičnih upodobitev »muckov, kužkov in samorogcev«. Čemur je sledil vrh dramskega trikotnika. Neverjeten in inspiratoren uspeh sestanka z ministrico za kulturo iz stranke, k vzpostaviti katere je Kovačeva doprinesla s svojo politično aktivnostjo v eni od ustanovnih skupin, ki so se kasneje združile najprej pod imenom Združena levica in kasneje zgolj Levica. Z ministrico vlade, katere član je celo soustanovitelj Inštituta, medtem ko Kovačeva zaseda položaj v enem izmed novonastalih državnih organov, ki se ukvarja z ne boste verjeli bojem proti sovražnemu govoru.
No, s cameo vlogama pa sta za popestritev poskrbela še dva profesorja ljubljanske univerze, katerih edini doprinos je bil ob akademski legitimaciji, razlaga Slapšakove, ki je opisala proces gradnje agende okoli sovražno označene figure, katerega je »glavni zlikovec« filma deležen že več kot tri desetletja. Seveda pa je bilo povsem naključno, da je bil ta prispevek objavljen na dan srečanja Kovačeve in našega aktualnega premierja, na katerem so mu bila predstavljena priporočila za obvladovanje sovražnega govora, ki med drugim priporočajo razširitev že tako ali tako najbolj široko možno pisane zakonodajne razlage tega pojma. Po novem pa bi se očitno moralo kaznovati tudi odziv ali izraz na obrazu, ki bi lahko nekomu povzročil nelagodje. Kar pomeni, da želijo omejiti kakršnokoli neodobravanje ali kritiko svojega lika in dela.
A moj pogled nima za seboj ekstenzivne podpore tujega kapitala in zato v očeh stoke verjetno nima enake teže kot multidisciplinarne fajterke za vse možno, od čiste vode in ženskih pravic pa do cenzure. Vendar bom vselej vesel kakršnegakoli besednega ali obraznega izraza tudi od tistih, ki se z mano globok ne strinjajo. Saj raje živim v izmenjavanju mnenj znotraj realnosti kot pa zgolj obstajam v idealistično naivnem svetu privilegirane organizacije, ki zadnja dva tedna hinavsko po spletu skuša z norčevanjem vznemiriti javnomedijskega funkcionarja, ker jim pač ni po godu.
