18.2 C
Ljubljana
sreda, 26 junija, 2024

Slovenija, sedaj si ti na vrsti!

Piše: Gašper Blažič

Razlog, da se z analizo rezultatov volitev v Evropski parlament oglašam šele deset dni po dogodku, je predvsem v tem, da so bile na volilno nedeljo zvečer »glave polne«. Od evforije do megle. Predvsem pa se je na veliko govorilo o evropskem »obratu  v desno«. Pa se je res zgodil?

Trenutno je zelo težko narediti primerjavo z dosedanjim mandatnim obdobjem, saj je Google po tednu dni »ugasnil« primerjalno shemo in je potrebno veliko naporov, da se podatke zbere »ročno« in se jih nato primerja. Za zdaj je jasno le to, da je Evropska ljudska stranka (EPP) v primerjavi z volitvami 2019 vsaj nekoliko napredovala, kar je po svoje presenečenje, saj je bilo veliko razočaranj zaradi ravnanj Evropske komisije v zadnjem mandatu. Okrepila se je skupina evropskih konservativcev in reformistov (ECR), ki jim pripada tudi italijanska premierka Giorgia Meloni, nekoliko so izgubili socialisti (S&D), predvsem pa so klofuto doživeli liberalci (Renew) in Zeleni Evrope. Če ocenimo čez palec, je Evropa tokrat volila »manj levo«, vendar za večje spremembe še vedno »premalo desno«.

EPP pa ima problem in sicer »špicenkandidatko«, dosedanjo predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, ki bo očitno ponovila mandat. Slovenski evroposlanci iz EPP so si sicer enotni, da je šlo v dosedanji »petletki« marsikaj narobe, navsezadnje je von der Leynova dopuščala politikantsko obnašanje ene od svojih namestnic, predvsem pa je popuščala levičarski agendi na področju ekologije, migracij in prebujenske ideologije. Kot je znano, je Ursula von der Leyen še na večer volitev hitro pozabila na to, kar je obljubljala pred volitvami, in najavila nadaljevanje koalicijske povezave s socialisti, Zelenimi in liberalci. S tem je seveda vse tiste izvoljene poslance EPP (tudi slovenske), ki so se zavzemali za drugačno Evropo, spravila v zelo neroden položaj. Za zdaj je, kot kaže dogajanje v Bruslju, edina možnost za uravnoteženo politiko v tem, da nižje število levičarskih poslancev v Evropskem parlamentu pomeni manjši vpliv levice ter bruseljske birokracije. Janez Janša je včeraj upravičeno opozoril na možnost, da EPP v primeru vztrajanja pri dosedanjem modelu koalicije razpade na več frakcij in da bi se v tem primeru v Evropskem parlamentu razvila nova konservativna grupacija, ki bo bližje ECR kot pa »levemu krilu« EPP.

Nekaj je jasno: Ursula von der Leyen sicer lahko dobi še en mandat vodenja Evropske komisije, torej centralne vlade EU – navsezadnje tudi vodstvo EPP, tj. njen predsednik Manfred Weber govori o menda enotni podpori -, toda tokrat bo v bistveno težjem položaju, saj ji lahko del poslancev EPP odreče podporo. Časi, ko so se poslanske skupine kolektivno klanjale »bogovom«, so nepreklicno mimo. Navsezadnje se denimo Orbanova stranka po izstopu iz EPP zaenkrat ni pridružila nobeni od obstoječih političnih grupacij. Zanimivo je sicer, kako (slovenski) mainstream mediji prikazujejo ECR kot »skrajno desno«, ne glede na to, da v Evropskem parlamentu obstaja tudi identitarna skupina, ki je še bolj desno od nje, a očitno je to predvsem posledica strahu, da bi se prihodnja sestava Evropske komisije nagnila bolj v desno. Vendar je sestava veliko odvisna od tega, katere stranke vladajo v posameznih državah članicah. Zanimivo je namreč, da želi von der Leynova odložiti poročilo o vladavini prava v Italiji zgolj zato, da bi pridobila podporo Rima za drugi mandat na čelu komisije. Kar pomeni, da v nobenem primeru ne bo mogoče ignorirati sprememb v razmerju sil v Evropskem parlamentu. In to je za Evropo spodbudna novica.

Kaj pa Slovenija? Prva lastovka še ne prinese pomladi. Rezultat evropskih volitev na splošno nima nobenega neposrednega vpliva na notranjepolitična razmerja v Sloveniji. Razen morda to, da so rezultati potrdili to, kar smo že ves čas vedeli: da je Golobova vlada po dveh letih pustila za seboj katastrofo, ki jo bo težko sanirati. Navsezadnje je v teh dneh to priznala celo predsednica republike Nataša Pirc Musar, vendar moramo biti tu previdni, kajti Pirc Musarjeva velikokrat pove tisto, kar v resnici misli Milan Kučan. Toda dokler bo Zoran Janković imel nadzor nad Golobom, bo slednji ostal v vladnem sedlu. Jasno je, da do razpisa predčasnih volitev ne bo prišlo, vsaj ne tako na hitro kot na primer v Franciji, kjer skuša predsednik Emmanuel Macron sanirati katastrofo, ki jo je njegova stranka doživela na evropskih volitvah. Lahko se sicer sklicujemo na vrednote evropske demokracije, a tu je Slovenija in veljajo drugačna pravila igre. Vladajoča tranzicijska levica je ta hip preveč ranljiva, da bi se izpostavila na volitvah, raje bo počakala na ugodnejšo priložnost, ko bo pripravljen nov »novi obraz« in morda še kakšna nova afera, s katero bo spet lahko javnomnenjsko »tunkala« opozicijo pod vodo. Zagotovo je za tranzicijsko levico zelo neugoden tudi porast podpore SLS, ki bi se lahko na naslednjih državnozborskih volitvah prebila čez parlamentarni prag in okrepila pomladni tabor.

Nekaj pa je povsem jasno: sedanja vlada ne bo zdržala do rednih volitev spomladi 2026, po vsej verjetnosti jo bodo »demontirali« že kakšno leto prej. Očitno se tudi premier Golob tega dobro zaveda in mu je že »vseeno«, kar se kaže tudi v njegovi nonšalantni praksi, da v ospredje postavlja svoje privatne potrebe, na poslanska vprašanja pa – ob sočasnem zaostrovanju stavke zdravnikov in uradnikov – pa zatrjuje, da pred septembrom ne namerava z nikomer sesti za pogajalsko mizo. Njegova aroganca kaže na to, da pač skuša izrabiti trenutni položaj za lastno korist, zato tvega tudi vse večji razdor znotraj koalicije, ki pa bo skušala ostati skupaj le zaradi paničnega strahu pred Janezom Janšo.

A če naredimo kratek prerez volilnega rezultata 9. junija, lahko ugotovimo, da se bo kar nekaj akterjev sedanje parlamentarne in vladne politike preselilo iz Ljubljane v Bruselj. Denimo Branko Grims, dolgoletni poslanec SDS, pa predsednik NSi Matej Tonin ter dosedanji obrambni minister Marjan Šarec. Kočevski župan Vladimir Prebilič, ki je bil izvoljen na listi Vesne, bo verjetno s tem ponovil uspeh Igorja Šoltesa izpred desetih let, ko je z instant stranko Verjamem prepričal del javnosti – in nato po nekaj letih poniknil. Izvolitev Zale Tomašič, daleč najmlajše slovenske evroposlanke doslej, ki je nastopila s povsem novim in izvirnim načinom kampanje, pa je že spravila nekatere levičarje ob živce, saj se zavedajo, da »na terenu« ob  neposrednih stikih z ljudmi nimajo veliko možnosti za uspeh, saj so javnost doslej nagovarjali le preko mainstream medijev. Zato bo zanimivo opazovati, kakšen »damage control« se bo dogajal v prihodnjih tednih in v kolikšnem času bodo botri poslali Gibanje Svoboda na politični odpad, tako kot so to v preteklosti storili že s Pozitivno Slovenijo, Cerarjevo SMC, LMŠ, SAB in še nekaterimi. In seveda ustanovili »nekaj novega«, kar bo delovalo povsem sveže. Čeprav smo se teh trikov v zadnjih dvajsetih letih že kar dobro navadili, gre mnogo Slovencev še vedno večkrat na led – češ, ob Pozitivni Sloveniji, Cerarju, Šarcu, Bratuškovi in Golobu smo bili razočarano, ampak zdaj, … zdaj pa čisto zares bo. Če ste pripravljeni še naprej »žegnati« venezualizacijo zdravstva ter visoke davke, potem kar izvolite. A ne na račun ostalih, lepo prosim!

Slovenija, vstan’! Sedaj si ti na vrsti za spremembe!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine