Še pomnite? Takole izgledajo napredovanja v sodstvu po prijateljsko, ko sodnice energijo raje kot v delo vlagajo v dobre odnose z višjimi sodniki – in napredujejo kot za stavo!

Med sodniki velja prepričanje, da je treba energijo in čas vlagati v dobre odnose z višjimi sodniki in ne v delo. Takšno prepričanje oziroma delovanje potrjujejo v nadaljevanju opisana napredovanja, ki so le ena od najznačilnejših.

V sodstvu je napredovanje pogojeno z zvezami, s poznanstvi in prijateljstvi. Dejstvo je, da ne napredujejo tisti sodniki, ki so sposobni in najboljši. Ta trditev izhaja iz številnih člankov v medijih in ne nazadnje tudi iz intervjuja z dr. Urško Kežmah, nekdanjo predsednico Slovenskega sodniškega društva, ki je sodniške vrste zapustila tudi iz tega razloga. Kežmahova je črno sodniško togo zamenjala za vijolično odvetniško, njena odločitev pa je “odraz splošnega stanja v državni upravi, ne samo v pravosodju”, je aprila letos dejala za Večer.

Črno togo zamenjala za vijolično
Večer je pisal, da je bila Kežmahova mariborska okrožna sodnica, vodja pravdnega oddelka na Okrožnem sodišču v Mariboru in podpredsednica tega sodišča. Doktorirala je leta 2016 in je bila poleg sodniškega dela tudi predavateljica na mariborski pravni fakulteti. Sodniško togo je oblekla pred dobrim desetletjem. In zakaj se je sodnica, ki so ji njeni kolegi zaupali celo vodenje njihovega društva, odločila, da zapusti sodniške vrste? “Moja odločitev je odraz splošnega stanja v državni upravi, ne samo v pravosodju. Velikokrat najboljši in sposobni kadri žal nimajo možnosti napredovanja, plačni sistem je za sodnike še vedno zamrznjen in ni videti, da bo kmalu drugače,” je pojasnila. Glede dela v sodniškem društvu pa je tedaj dejala: “Delo v sodniškem društvu sem sprejela kot izziv in se ga lotila z vso odgovornostjo. Uspeli smo z nekaterimi pozitivnimi spremembami, ostalo pa je še veliko izzivov. Moje delo bodo sedaj nadaljevali drugi. Prepričana sem da prav tako zagnano. Slovensko sodniško društvo ima veliko potenciala in sposobnih sodnikov, zato me njegova prihodnost ne skrbi.”

Na podlagi zakona o sodniški službi je za izdelavo ocene sodnikovega dela pristojen personalni svet. Za izdelavo ocen okrajnih in okrožnih sodnikov je pristojen personalni svet višjega sodišča, za izdelavo ocen višjih sodnikov je pristojen personalni svet vrhovnega sodišča. Če personalni svet višjega sodišča “ugotovi”, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, se sodni svet v oceno ne spušča in potrdi takšno napredovanje. Seveda pa so ocene dela posameznega sodnika velikokrat pogojene s prijateljskimi vezmi in z navezami z višjimi sodniki. Med sodniki velja po naši informacijah celo prepričanje, da je treba energijo in čas vlagati v dobre odnose z višjimi sodniki in ne v delo. Takšno prepričanje in delovanje pa potrjujejo v nadaljevanju opisana napredovanja, ki so ena od najznačilnejših.

Kriterij je prijateljstvo z nadrejenimi
Dejstvo je, da so za izdelavo ocene dela sodnika prve stopnje pomembne socialne povezave, ki jih ima ta s kolegi nadrejenega višjega sodišča, kajti le-to izdeluje ocene. Pri tem je zanemarljivo, koliko, kaj in kako kvalitetno sodnik dela. Pomembno je, ali ima na višjem sodišču prijatelje in ali je všeč kolegom višjega sodišča, ki zanj izdeluje oceno sodniške službe. Zakon o sodniški službi natančno navaja kriterije, po katerih se ocenjuje delo sodnika, vendar ti niso pomembni, ker so pomembni kriteriji prijateljstva, všečnosti, vračanja uslug in drugi subjektivni kriteriji, ki z zahtevami za ocenjevanje nimajo nobene zveze. Ocene sodniške službe ne upoštevajo zakonskih kriterijev.

Primer Lešnik
Da takšne navedbe držijo, potrjujejo številni konkretni primeri sodnikov na različnih prvostopenjskih sodiščih. Poglejmo nekaj primerov, na katere smo bili opozorjeni.
Višja sodnica na Okrožnem sodišču v Celju Ingrid Lešnik si je naziv višje sodnice pridobila na podlagi ocene personalnega sveta Višjega sodišča v Celju za hitrejše napredovanje, čeprav v zadevi nezakonite proizvodnje in prometa z drogo v hudodelski združbi obdolženim N. Lužiću, Ž. Kaliniću, B. Stokući, P. Šolaji in drugim v enem letu od vložitve obtožnice oziroma v času 13 do 16 mesecev od odreditve pripora ni razpisala predobravnavnega naroka. Zato so bili vsi obdolženi 9. aprila 2018 izpuščeni iz pripora. Sodnica Lešnikova pa je dobila oceno za hitrejše napredovanje.

Višja sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani Katarina Turk Lukan je bila na to mesto imenovana po tem, ko je naredila hudo strokovno napako kot okrožna sodnica pri sojenju Luki Vlaoviću za kaznivo dejanje poskusa uboja, ker je kruto napadel partnerja svoje nesojene ljubezni. Oktobra 2013 je namreč na Groharjevi cesti v Ljubljani s 14-centimetrskim nožem od zadaj zabodel Roka Š., napad pa je pripravljal ves mesec. Luka Vlaović je priznal krivdo za kaznivo dejanje poskusa uboja, izrečena mu je bila kazen 4 let zapora. Če bi bil obsojen zaradi poskusa umora, kar je dejansko storil, bi dobil bistveno višjo kazen, najmanj pa 15 let zapora. Čeprav so vse okoliščine potrjevale, da gre za poskus umora in ne uboja, ga je tožilstvo obtožilo poskusa uboja, sodnica Turk Lukanova pa je priznanje sprejela in s tem storila hudo strokovno napako, saj bi morala priznanje zavrniti. To je ugotovilo tudi vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti, kjer je ugotovilo, da je Turk Lukanova storila strokovno napako, ki jo je potrdilo tudi višje sodišče. Ne gre pa prezreti pomembnega dejstva, da je Luka Vlaović sin zdravnika Miodraga Vlaovića, ki se je leta 2013 ujel v korupcijsko afero “zlate palice”, prav v tem času pa je bila zoper njega vložena obtožnica zaradi sprejemanja podkupnine. Verjetno gre pri tem le za naključje.

Sodnici Turk Lukanovi je bil na prvi stopnji dodeljen v delo spis zoper nekdanjega poslanca Andreja Magajno zaradi domnevnega kaznivega dejanja posedovanja pornografskega gradiva z mladoletnimi osebami. Samo v februarju 2015 je izvedla predobravnavni narok, potem pa ni nadaljevala s sojenjem. Sojenje je začela druga sodnica v septembru 2017 in ga končala 2018 z oprostilno sodbo, ki je danes pravnomočna. Šlo je za neupravičeno gonjo, ki je trajala šest let.

Nov primer Turk Lukan
Prav tako je sodnica Turk Lukanova, tokrat že kot višja sodnica, v senatu poročala v kazenski zadevi zoper Janeza Ašića zaradi kaznivega dejanja po čl. 325 KZ-1. Šlo je za prometno nesrečo, ki se je zgodila leta 2015 pri AMZS na Dunajski cesti v Ljubljani, kjer je življenje izgubil motorist Matej Š. Na prvi stopnji je sodišče Ašiću izreklo pogojno obsodbo, ki jo je Turk Lukanova na pritožbo tožilstva spremenila v zaporno kazen. Čeprav je bil pokojni oškodovanec njen sošolec v srednji šoli in čeprav se je udeležila njegovega pogreba, je na pritožbenem sodišču poročala in odločala o tej zadevi. Dejstvo je, da bi se iz sojenja v tej zadevi morala zaradi nepristranosti izločiti in druga dva člana senata seznaniti s temi okoliščinami, pa tega ni storila. Še več, pogojno obsodbo je spremenila v zaporno kazen. Vrhovno sodišče je zato drugostopenjsko sodbo razveljavilo, ker je bilo kršeno načelo nepristranosti, saj bi se Turk Lukanova morala iz sojenja izločiti. Ne gre pa zanemariti dejstva, da je Ašić celotno zaporno kazen po drugostopenjski sodbi že prestal.

Primer Verdel Kokol
Višja sodnica na Okrožnem sodišču v Mariboru Vanja Verdel Kokol je naziv višje sodnice pridobila na podlagi ocene za hitrejše napredovanje, ki jo je izdelal personalni svet Višjega sodišča v Mariboru. Takšno oceno svojega dela je dobila, čeprav je enemu največjih davčnih dolžnikov te države Urbanu Marovtu izrekla kazen vikend zapora v nasprotju z zakonskimi pogoji. Zoper sodnico je bil odrejen službeni nadzor, ki ga je predlagal takratni minister za pravosodje. Vikend zapor je bil namreč Urbanu Marovtu dosojen v nasprotju s Kazenskim zakonikom RS. Na podlagi priznanja krivde bi moral Marovt v zapor za 4 leta in 11 mesecev, ta kazen pa ne dopušča alternativnega prestajanja kazni zapora. Na napako je opozoril Zavod za prestajanje kazni zapora v Mariboru, vendar je sodnica navedla, da svojega stališča o alternativni kazni ne bo spremenila. Zato je Marovt leto dni užival ugodnosti, čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Šele ko je zadeva prišla v javnost, je mariborsko sodišče nezakonito prestajanje kazni odpravilo. Vendar je sodnica kljub ugotovljenim kršitvam ob nadzoru njenega dela hitreje napredovala.

Primer Krpač Ulaga
Višja sodnica Barbara Krpač Ulaga, ki je na mesto višje sodnice na Višjem sodišču v Ljubljani napredovala po tem, ko je svojo visoko storilnost izkazala z reševanjem sporazumnih razvez zakonskih zvez, pri katerih zato, ker obstaja sporazum med strankami, sploh ni pritožb. Drugi sodniki na pravdnem oddelku pa se spopadajo z najtežjimi odškodninami, delitvijo premoženja itn. Seveda ne gre prezreti dejstva, da je Barbara Krpač Ulaga nečakinja Štefke Kučan, hčerka njenega pokojnega brata. To je razlog, da je bila izbrana za mesto višje sodnice, njena storilnost pa je bila napihnjena.

Tudi okrajna sodnica Tina Benčič z Okrajnega sodišča v Piranu je zaradi lastništva hiše, zgrajene brez gradbenega dovoljenja na tuji zemlji, od sodnega sveta prejela relativno milo kazen: premestitev na drugo okrajno sodišče na območju Okrožnega sodišča v Kopru za eno leto. Ne smemo prezreti dejstva, da prihaja z okrajnega sodišča, ki spada v okvir Višjega sodišča v Kopru. Prav s tega sodišča pa prihaja tudi članica sodnega sveta Jana Petrič, ki je brez dvoma zaslužna za takšno “kazen”. Ne gre zanemariti niti dejstva, da je z Višjega sodišča v Kopru na Vrhovno sodišče RS prišel tudi Branko Masleša. Ob dejstvu, da se je mama sodnice Tine Benčič dekliško pisala Kučan ter da sta babica in dedek po mamini strani Prekmurca, je odgovor, zakaj takšna minimalna kazen, na dlani.

Višja sodnica na Okrožnem sodišču v Ljubljani Lea Habjanić je naziv višje sodnice pridobila na podlagi ocene sodniške službe, ki jo je izdelal personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani v juniju 2016. Prav v tem času pa je ustavno sodišče v kazenski zadevi zoper Boštjana Majerja zaradi kaznivega dejanja spravljanja v suženjstvo, ki ga je obravnavala prav ta sodnica, odpravilo pripor. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bil obdolženi v priporu nesorazmerno dolgo, pri čemer v tem času sodišče ni razpisalo niti ene glavne obravnave. V desetih mesecih od vložitve obtožnice sodnica ni razpisala glavne obravnave, zato je ustavno sodišče pripor odpravilo in obdolženca izpustilo na prostost. Seveda je sodnica za to dobila nagrado in napredovanje, ki je posledica izključno prijateljskih vezi z višjimi sodniki, ne pa posledica njenega dela in strokovnih odločitev. V urejeni državi bi morala disciplinsko odgovarjati za nedelo.

Višja sodnica na Okrožnem sodišču v Ljubljani Jaša Jasminka Trklja je naziv višje sodnice pridobila na podlagi ocene sodniške službe, ki jo je izdelal personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani, član katerega je tudi njen zunajzakonski partner, višji sodnik Anton Panjan, predsednik tega sodišča. Četudi se je predsednik tega sodišča iz glasovanja izločil, bi bilo iluzorno pričakovati, da bi bila ocena personalnega sveta drugačna, saj gre za oceno dela partnerja enega od njegovih članov. Sredstev in načina za dosego privilegijev na višjem sodišču sploh ne skrivajo.

Okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v Kranju Milena Turuk brez dvoma sodi v “krog naših”, čeprav ji tudi odvetniki priznavajo strokovnost. Dejstvo je, da ta sodnica predava v okviru priprav na pravniški državni izpit v okviru dejavnosti, ki jo vodi Marjana Logar, upokojena višja sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani, kjer je predsednik prav Anton Panjan, ki prav tako predava v okviru iste organizacije. Pred upokojitvijo Logarjeve sta bila Logarjeva in Panjan kolega na istem sodišču. Logarjeva v okviru priprav na pravniški državni izpit (PDI-seminar) pokriva kazenski del, Anton Panjan pa civilni in gospodarski del.

Občasno v okviru istega organizatorja predavanj kazenski del pokriva tudi okrožna sodnica Milena Turuk, ki prihaja iz Kranja kot Logarjeva. Poleg tega Okrožno sodišče v Kranju spada pod Višje sodišče v Ljubljani, ki ga, kot že rečeno, vodi Anton Panjan. Kar je za napredovanje najpomembnejše, pa je dejstvo, da Anton Panjan zelo podpira sodnico Turukovo na razpisu za sodnike v specializiranem oddelku za sojenje v zahtevnih zadevah organiziranega kriminala. Čeprav je na okrožnih sodiščih v okviru Višjega sodišča v Ljubljani veliko sodnikov, ki imajo bogatejše izkušnje z zahtevnih in dolgotrajnih sojenj, več delovne dobe in za seboj večje število izredno težkih kazenskih postopkov, Anton Panjan podpira prav to sodnico, ki predava na pripravah za pravniški državni izpit v okviru iste organizacije kot on. Dejstvo namreč je, da imajo sodniki, ki so člani specializiranega oddelka, precej višje plače od drugih kolegov, “članstvo” v specializirani skupini sodnikov za sojenje v zadevah organiziranega kriminala pomeni določeno nagrado.

Opisani primeri sodniških napredovanj so le nekateri od primerov napredovanj po kriterijih, ki so vse prej kot zakonski. Zato je popolnoma jasno, da so odločitve v sodstvu nestrokovne in vprašljive. To trditev potrjuje tudi število razveljavljenih sodb na ustavnem sodišču in tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice.