Piše: Andrej Sekulović
Scott Howard je avtor knjig The Open Society Playbook (Pravilnik odprte družbe) in Transgender Industrial Complex (Transspolni industrijski kompleks), v katerih je predstavil svoje obširne raziskave o subverzivnem delovanju nevladnih organizacij v povezavi z različnimi ustanovami in celo državnimi ministrstvi, ki delujejo predvsem v interesu globalizma, vključujoč Soroseve vplive, in vplive drugih globalističnih organizacij, kakršen je Svetovni ekonomski forum, tudi v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Howard, ki je večkrat obiskal tudi Slovenijo, je bil v preteklosti kratek čas profesionalni košarkar v Grčiji, zatem pa je bil zaposlen v korporacijskem svetu na vzhodni obali ZDA. Kasneje se je zaradi odpora do urbanega življenja preselil nazaj v svojo rodno deželo Nebrasko v ZDA, kjer danes živi in dela.
DEMOKRACIJA: Gospod Howard, za slovenski bralce bo zanimiv predvsem opis strategije novačenja nevladnikov iz knjige Pravilnik odprte družbe, v kateri ste podrobno raziskali delovanje Georgea Sorosa in njegove Fundacije za odprto družbo. Kakšna je narava te organizacije in kakšne strategije Soros uporablja?
Howard: Od svoje ustanovitve je Fundacija za odprto družbo uradno razdelila skoraj 17 milijard dolarjev v več deset tisoč donacijah. Treba se je predvsem vprašati s kakšnim namenom. Gre za dobrodelnost? Seveda ne. Soros in njegova druščina radi govoričijo o demokraciji in samoodločanju, vendar pa je njihov cilj, kot je značilno za vladajoči razred, nasprotje tega, o čemer govorijo. George Soros je v svojem članku »Kapitalistična grožnja« za The Atlantic iz leta 1997 priznal, da je bil namen mreže njegove fundacije, ki je bila dejavna v državah pod komunizmom, namenoma »subverziven«. Takrat je zapisal: »Pet ali šest let po padcu berlinskega zidu sem praktično vso svojo energijo posvetil transformaciji nekdanjega komunističnega sveta.« Danes Soros deluje po istih načelih, hkrati pa to ni bil začetek njegovih dejavnosti.
DEMOKRACIJA: Kdaj se je potemtakem začel ukvarjati s tovrstnimi subverzivnimi dejavnostmi?
Howard: Sorosovo »filantropsko delo« se je začelo konec 70. let prejšnjega stoletja, s tem ko je podeljeval štipendije črnim univerzitetnim študentom v Južni Afriki v času apartheida z namenom, da jih sčasoma izkoristi proti belcem, predvsem proti Burom in njihovemu sistemu samoohranitve. Na spletni strani Fundacije za odprto družbo lahko najdemo njegovo izjavo iz leta 1979: »Južna Afrika je bila zaprta družba z vsemi ustanovami države prvega sveta, ki pa iz rasnih razlogov niso bile na voljo večini prebivalstva. Kje bi lahko našel boljšo priložnost za odpiranje zaprte družbe?« No, danes nam žalostna usoda mavričnega naroda kaže, kaj nas čaka v prihodnosti. Za Sorosa je »preobrazba zaprte v odprto družbo sistematske narave. Prav vse je treba spremeniti. Fundacija pa je spremenila sam način uveljavljanja preobrazbe«.
DEMOKRACIJA: Kaj pravzaprav motivira Sorosa?
Howard: Fundacija za odprto družbo je ideološko motivirana, saj je del prizadevanja za preoblikovanje sveta v okvirih tega, čemur pravimo novi svetovni red. Ta prizadevanja potekajo že zelo dolgo in sedaj žal prehajajo na višjo stopnjo. Pravim žal, ker kljub različnim utopičnim obljubam v globalnem sistemu ene vlade ni prostora za tiste, ki niso popolnoma predani tej viziji, ki je, odkrito rečeno, v nasprotju z vsem, kar je dobro in pravično. Gre za sprevračanje morale in dostojnosti, ki kljub pozivanju k »demokraciji« ne podpira svobode ali samoodločanja ljudstev ali posameznikov. Vse bolj totalitarni ukrepi pod izgovorom novega koronavirusa zadnjih treh let nam dajejo vedeti, kam nas vodijo ljudje, ki so na oblasti. Iz zorne točke državljana je globalizacija ta, ki je neustrezna, vendar pa nas vladajoči razred prezira in vidi v nas le oviro, ki jo je treba uničiti.
DEMOKRACIJA: Nam lahko predstavite kakšen primer Sorosovega vmešavanja vzhodnoevropske države?
Howard: V intervjuju leta 2005 je Soros rekel: »Fundacija za odprto družbo ima enake cilje kot zunanje ministrstvo ZDA. Predvsem danes ta izjava vse bolj prihaja do izraza. V obširnem članku leta 1995 v New Yorkerju z naslovom »Svetu po meri Georgea Sorosa« je njegov vpliv na politične procese v nekaterih vzhodnoevropskih državah opisan kot nekaj dobrega za demokracijo, vendar pa naslednji odlomek ni prav nič demokratičen, razen če mislimo, da je demokracija le sopomenka liberalizma:
»V primerjavi s Sorosovo fundacijo v Ukrajini in v drugih državah mi je ukrajinsko-kanadski zgodovinar, ki se je leta 1991 vrnil v Ukrajino in zaposlil pri dr. Bohdanu Hawrylyshynu in Sorosu, da bi delal za fundacijo, Bohdan Krawchenko, dejal: ‘Nikjer drugje ni Sorosova fundacija tako pri vrhu … pred skoraj štirimi leti sem sedel v kleti skupaj z namestnikom finančnega ministra in z Georgeom, da bi ugotovili, kaj naj storimo glede monetarne reforme.’ Bohdanov nečak, namestnik finančnega ministra Oleh Havrylyshyn, je bil na plačilni listi Sorosove fundacije, tako kot tudi ukrajinski Američan George Yurchyshyn, namestnik guvernerja nacionalne banke, ki je bil pred tem podpredsednik Bostonske banke. Soros je na vse ključne položaje postavil svoje agente. Prav tako je nedvomno omogočil uspešnemu ukrajinskemu predsedniku Kučmi, da je za Ukrajino izposloval zavezujoč in ključen, iz Mednarodnega denarnega sklada določen program posojil v vrednosti skoraj štiri milijarde dolarjev. Posojilo so močno priporočale ZDA na gospodarskem srečanju skupine G7, tik preden je Kučma zmagal na volitvah, vendar pa je bilo pogojeno z gospodarskimi reformami v Ukrajini. Soros je dobil spodbudo. Stopil je v stik z Andersom Åslundom z Inštituta Carnegie, ki je v preteklosti deloval na področju gospodarskih reform v Rusiji, in ga vprašal, ali bi šel z njim in Johnom Foxom v Ukrajino. Po srečanju s Kučmo je Soros Åslundu naročil, naj organizira skupino, ki bo pomagala Ukrajincem pri pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom, hkrati pa je poslal sporočilo Beli hiši, ameriškemu finančnemu ministrstvu in zunanjemu ministrstvu, Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni banki, da je napočil pravi trenutek in da gre za pravo skupino. Na dan objave sporazuma je bil Soros na konferenci v Kijevu, ki jo je sponzoriral Ameriško-ukrajinski posvetovalni odbor, skupina, ki jo je organiziral Zbigniew Brzezinski, tam pa je bil tudi Henry Kissinger. Minister za gospodarstvo Roman Špek, ki je vodil reforme, je bil diplomat Sorosovega Inštituta za poslovodstvo. Tudi Inštitut za javno upravo, ki ga vodi Krawchenko, je ustvaril pomembne igralce. V času Sorosevega obiska konec septembra je bila ustanovljena delovna skupina, v kateri so sodelovali predstavniki Svetovne banke, ukrajinske vlade in Sorosove fundacije, ki je vodila medijsko kampanjo za reforme.«
DEMOKRACIJA: Za kakšne reforme je pravzaprav šlo?
Howard: »Reforma« je tu le izraz za nekaj, kar odpre državo zahodnjaškim korporacijskim in finančnim vplivom. Slovenske bralce bi pri tem opozoril na to, da je Banka Slovenije vzela velika posojila od Mednarodnega denarnega sklada, ki je znan po tem, da narekuje politiko (kot v Grčiji ali na Islandiji), ki mu omogoča plenjenje držav in njihovo zadrževanje v sferi neoliberalizma. V 90. letih prejšnjega stoletja so opustošili Rusijo. Nekdanji Obamov veleposlanik ZDA v Rusiji Michael McFaul se je v Washington Postu hvalil glede vmešavanja neoliberalnega establišmenta v Ukrajinske volitve leta 2004:
»So se Američani vmešavali v ukrajinske notranje zadeve? Da. Ameriški agenti bi sicer svoje dejavnosti raje opisali drugače – demokratična pomoč, promocija demokracije, podpora civilni družbi, in tako dalje –, vendar pa v vsakem primeru hočejo vplivati na politično spremembo v Ukrajini. Ameriška agencija za mednarodni razvoj, Nacionalni sklad za demokracijo in druge fundacije so določene ameriške organizacije, med drugim Evrazijsko fundacijo, Nacionaldemokratični inštitut in Internews, da bi s tem omogočile manjša sredstva in tehnično podporo ukrajinski civilni družbi. To so počele tudi Evropska unija, posamezne evropske države in Mednarodna fundacija obnove, ki jo financira Soros. Ali takšne intervencije kršijo mednarodne norme? Nič več. Nekoč je državna suverenost veljala za progresivno idejo, saj je pomagala uničevati imperije.«
DEMOKRACIJA: Govorili ste, da je včasih državna suverenost veljala za progresivno idejo. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Howard: Bila je koristna, ko se je izkazalo, da so bili tradicionalni imperiji ovira za ekspanzijo globalnega kapitalizma. Kerry Bolton je v svojih delih zelo podrobno opisal, kako je uničenje teh imperijev in samooskrbnih režimov, kakršen je bil južnoafriški apartheid, odprlo pot globalističnemu izkoriščanju postkolonializma in povzročilo množičen uvoz velikokrat razočaranih državljanov nekdanjih kolonij na Zahod, kjer so nekatere izurili, da so se potem vrnili v svoje domovine in tam povzročali nemire, hkrati pa so postali dobri zavezniki na ključnih položajih. Vse to je bilo bistvenega pomena. Finančni in korporacijski interesi so še naprej izkoriščali dežele ob ekvatorju, sodelovanje z nedelujočimi korumpiranimi režimi, da sploh ne omenjam ogromnega dobička, ki jim ga je omogočala vojaška industrija zaradi nenehnih državljanskih vojn v tretjem svetu, pa daje želene učinke za establišment, ki so sicer tragični in smrtonosni, hkrati pa tudi zelo dobičkonosni in koristni za ustvarjanje orožja iz množičnih migracij.
DEMOKRACIJA: Gre potemtakem predvsem za osebne interese Sorosa in mednarodnega »neoliberalnega« establišmenta …
Howard: Ključnega pomena je tudi to, da omenjeni članek iz leta 1995 napoveduje tudi usodo Slobodana Miloševića in odpora do »odprte družbe«, saj lahko preberemo, da »vlada Slobodana Miloševića Fundaciji v Beogradu nenehno grozi z zaprtjem«. Vsi vemo, kako se je to končalo. Z Natovimi bombami ali pa s subverzivno propagando – v primeru Srbije je šlo za oboje –, tako ali drugače je treba obračunati z vsakim odporom. Čeprav je Soros rekel, da »ne vodi McDonaldsa« in da je odprta družba nekaj povsem drugega, se zdi, da je cilj Fundacije za odprto družbo odstraniti vsako oviro in vsako unikatno strukturo, da bi odprla pod McDonaldsovim restavracijam. Če povzamem Marka Steyna, je cilj Odprte družbe in ameriškega ministrstva za zunanje zadeve spremeniti vsako deželo v čakalnico na letališču in hkrati prostor za vse in domovino nikogar, ki je vedno v prehodnem stanju.
DEMOKRACIJA: Kako točno poteka tovrstna sprememba?
Howard: A. S. Brychkov in G. A. Nikonorov sta pravilno postavila vzorec barvnih revolucij, ki je bil najprej uporabljen na Slovaškem, ko so leta 1998 NVO, ki jih je podpirala Fundacija za odprto družbo, sprožili kampanjo proti takratnemu premierju Vladimirju Meciarju, zatem pa tudi v Srbiji v kontekstu logičnega podaljševanja hladne vojne, ko ni prišlo do konca zgodovine, in so zahodni agenti začeli ob mejah ruske sfere vpliva usmerjati tamkajšnje narode v bolj »zahodnjaško« smer. Neoliberalen establišment ustvarja ozračje obsežnih sprememb, ki naj bi se domnevno skladale z željami ljudstva, njihov interes pa je zmaga nad geopolitičnim tekmecem. Tako pridobiva nove države, ki služijo njegovim namenom. To pa dosega s financiranjem hujskačev in t. i. aktivistov. Denar daje v roke različnim NVO, da bi bi bilo videti kot da gre za spontano ljudsko gibanje za spremembe. S tem ustvarja tudi nemire, da bi destabiliziral neko državo in postavil na oblast svoje lutke, ki zatem vodijo transformacijo države in jo »odprejo« zahodnjaškim vplivom in nadzoru. Pri tem so pripravljeni financirati tudi džihadiste in preprodajalce mamil, primer tega pa je podpora neoliberalnega establišmenta Osvobodilni vojski Kosova, ki je bila pravzaprav skupina kriminalcev, preprodajalcev, tihotapcev in džihadističnih teroristov, odgovornih za etnično čiščenje Srbov.
DEMOKRACIJA: Kako bi na splošno opredelili strategijo Fundacije za odprto družbo?
Howard: Prevladujoča strategija skupin, kakršna je Fundacija za odprto družbo, je financirati organizacije, ki bodo zmotile status quo »zaprtih« družb in jih naredile bolj dojemljive za zunanje vplive ter postavile na vplivne položaje ljudi, ki podpirajo njihove cilje. Tega se poslužujejo tam, kamor ne morejo poslati svojih vojsk, vendar pa se, če jim takšna strategija ne uspe, zatečejo nazadnje k nasilju, ki je vedno odprta možnost za države, katerih vlade podpirajo globalistični sistem, v katerem »povsod« postane »nikjer« in prakticira nejasno neofevdalno psevdopotrošniško zasužnjevanje ljudi, ki nimajo nobenih virov, iz katerih bi lahko črpali smisel življenja. Zato jih zlahka nadzirajo in izkoriščajo.
DEMOKRACIJA: Kakšni pa so pravzaprav koncepti »odprte družbe«?
Howard: Namen »odprte družbe« je uničiti družbeni kapital tako imenovane zaprte družbe, za katero so značilni tradicionalni pogledi in splošna etnična homogenost. Če pa že ni homogena, pa ima vsaj enoten, delujoč model, ki deluje zunaj globalne finančne superstrukture, ali pa kulturne in etnične ukrepe, ki jo ohranjajo, kot je bilo to v Rodeziji in Južni Afriki. Podobne ukrepe so nekoč imele tudi Združene države Amerike. Čeprav se morda ne strinjamo s pristopom, ki vsekakor ni deloval po načelu »ločeni, a enaki«, je bil njegov namen ohraniti etnično in kulturno celovitost določenih skupin. Ne smemo pozabiti, da so v Južni Afriki Buri in temnopolto prebivalstvo sobivali v relativnem sožitju, dokler britanski kolonializem ni uvozil ogromnega števila tujih temnopoltih Afričanov kot poceni delovne sile. To se nenehno dogaja tudi na Zahodu pod izgovorom nekakšne moralne pravičnosti, čeprav v resnici samo škoduje državi gostiteljici in tudi prihajajočim tujim ljudstvom, ki se večinoma ne vključijo v družbo, kar je tudi pričakovano, saj so drugačni.
DEMOKRACIJA: Tovrstne koncepte »odprte družbe« velikokrat vsiljujejo posameznim državam …
Howard: Če pogledamo Kosovo, ni šlo za altruistične cilje, temveč za poskus spodkopavanja Srbije. Wesley Clark je na primer po navedbah časopisa The National Interest izjavil: »V sodobni Evropi ni prostora za etnično čiste države. To je zamisel iz 19. stoletja, v 21. stoletje pa bomo vstopili z multietničnimi državami.« Kot vrhovni poveljnik zavezniških sil Nata v Evropi (SACEUR) je bil odgovoren za smrt več sto civilistov med Natovimi »mirovnimi« bombnimi operacijami v Jugoslaviji. Tudi države, kot sta Slovenija in Hrvaška, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, spodkopavajo z množičnim priseljevanjem in prisilnim sprejemanjem beguncev, ki dejansko niso begunci, temveč večinoma ekonomski migranti in sposobni mladi moški.
DEMOKRACIJA: Kaj nam lahko poveste o t. i. Iniciativi odprte družbe za Evropo?
Howard: Iniciativa odprte družbe za Evropo (The Open Society Initiative for Europe) »podpira skupine, ki se bojujejo proti diskriminaciji in ksenofobiji ter zagotavljajo zaščito in dobro beguncev in migrantov«. Med zaposlenimi so: Brandee Butler (»specializirala se je za mednarodno pravosodje kot programska uradnica v Fundaciji Johna D. in Catherine T. MacArthur … Na začetku kariere je Butlerjeva prejela Bernsteinovo štipendijo za mednarodne človekove pravice na pravni fakulteti Univerze Yale«); Goran Buldioski (»preden se je pridružil Fundaciji za odprto družbo, je delal za Svet Evrope, Makedonski center za mednarodno sodelovanje in Nacionalni mladinski svet Makedonije«); Magdalena Majkowska-Tomkin (»preden se je leta 2016 pridružila Fundaciji za odprto družbo, je Majkowska-Tomkin delala kot vodja misije v uradih Mednarodne organizacije za migracije na Madžarskem in v Sloveniji«); Beka Vučo (»fundaciji se je pridružila leta 1991 in delala kot regionalna direktorica v pisarni v New Yorku, kjer je pomagala ustanoviti Fundacije za odprto družbo na Zahodnem Balkanu«).
DEMOKRACIJA: Mnogi trdijo, da gre pravzaprav za teorije zarote. Kako odgovarjate na takšne očitke?
Howard: Koncept odprte družbe ni nekakšna nora ideja, o kateri bi razpravljali teoretiki zarot, da bi očrnili Sorosa. Čeprav je, kot vidimo, prav on v središču ohranjanja in širjenja sedanjega globalističnega sistema, ki se na videz zavzema za liberalno demokracijo, v praksi pa se tesno drži neoliberalizma, sistema, ki ga opredeljuje predvsem neomejen pretok ljudi, blaga in kapitala. Odprta družba kot specifična ideja je produkt filozofov Henri-Louisa Bergsona in predvsem Karla Popperja, ki je leta 1945 objavil knjigo Odprta družba in njeni sovražniki, njena objava pa se ujema z začetkom globalne hegemonije, ki je postala glavni model delovanja v naslednjih petinsedemdesetih letih. To obdobje se zdaj bliža koncu, ob tem pa je treba poudariti, da vladajoči razred vodi politiko »odpiranja« družb, v procesu katerega jih popolnoma atomizira, zatem pa jih znova »zapira« kot enoto, ki je zlita v večjo enoto oziroma postane nekakšna podružnica globalnega imperija.
DEMOKRACIJA: Bi se strinjali, da gre pri tem za izbris posameznih nacionalnih identitet?
Howard: Leta 2018 je Soros v svojem govoru na Svetovnem gospodarskem forumu poudaril, da je nacionalizem problem, ki ga je treba izničiti. Pripadniki vladajočega razreda se bolj poistovetijo med sabo kot z ljudstvi, ki jim vladajo, pri tem pa so mnenja, da je nacionalna identiteta vsake dežele, pa naj gre za Rusijo ali za Zimbabve, problematična. Ob tem se osredotočajo predvsem na spodkopavanje zahodnih držav. Uporabljajo različne mehanizme, po katerih hočejo uvoziti čim več migrantov na Zahod. Nekateri med njimi so glede tega precej odkriti, na primer Visoki komisariat Združenih narodov za begunce in Mednarodna organizacija za begunce (IOM) s svojimi posli »naseljevanja beguncev«. Druge pa uporabljajo bolj zapletene in mešane pristope, najpogosteje pod okriljem »filantropskega kapitalizma«. Med slednje spada podjetje Transform Finance, ki organizira nekakšen izobraževalni tabor, na katerem udeležence izobražujejo o »okvirnem prepletanjusocialne pravičnosti in financ in o finančnih konceptih v praktičnem kontekstu prizadevanj za socialno pravičnost«, kot je navedeno na njihovi spletni strani.
DEMOKRACIJA: Tu pa je še subverzivni kulturni marksizem …
Howard: Čeprav vladajočemu razredu še vedno ustreza binarno razmerje med kapitalizmom in komunizmom, je v resnici neoliberalizem sam po sebi združitev obeh, vendar s komunizmom, ki se je v družbeni sferi preobrazil v kulturni marksizem z združevanjem navidezno ločenih entitet v eno celoto. Pravzaprav ni več pomembno, ali si zemeljsko površino lasti neki državni aparat ali pa podjetje, kakršno je Microsoft, saj gre v obeh primerih za družbeno preoblikovanje in demografsko preobrazbo, ki ne upošteva generacijskih in etničnih vezi z določenim ozemljem na njej. Fundacija za odprto družbo in druge nevladne organizacije so na stičišču vlade in podjetij/financ, kar v bistvu omogoča uspešnejše združevanje človeštva v eno samo nerazločljivo maso. Kerry Bolton pripadnika takšnega človeštva imenuje »homo globicus«.
DEMOKRACIJA: Omenjeni vladajoči razred se vedno sklicuje na demokracijo, vendar pa evropskih prebivalcev nihče ni vprašal, ali se strinjajo z uvozom migrantov …
Howard: Ne glede na to, da se establišment vedno sklicuje na demokracijo, so volitve prevara. Demokracije se poslužujejo, le dokler se sklada z načrti vladajočega razreda. Če večina – v večini primerov velika večina – domačega prebivalstva neke dežele nasprotuje uvozu velikega števila tujcev v kakršnikoli obliki – delavcev migrantov, »beguncev«, priseljencev – je to »ksenofobija«, »rasizem« in tako naprej, čeprav se o teh zadevah seveda nikoli ne glasuje, ampak se jih preprosto počne. Vsako resnično gibanje za omejitev ali, bog ne daj, ustavitev toka tujcev v državo pa se spodkopava, oziromakot pravi Chukwu-Emeka Chikezie, »moramo prekiniti protiimigracijsko politiko«. Ne glede na to, da gre za roman, knjiga Jeana Raspaila Tabor svetnikov precej točno povzema splošno otopelost Zahoda in agitacijo, ki vodi v množične invazije iz tujine.
DEMOKRACIJA: Kaj lahko bralci pričakujejo od vaše knjige, ki se ukvarja s tovrstno vsebino?
Howard: Moja knjiga se ne ukvarja toliko z notranjimi vprašanji – ta so izredno pomembna in predstavljajo glavni del problema –, temveč želi orisati akterje, ki uvažajo tujce ter s strupenimi ideologijami in z manipulacijo čustev spodkopavajo naše dežele. Ne obstaja le en odgovor ali razlog, se pa lahko, če razumemo kako skupine, kot je Fundacija za odprto družbo, napadajo kohezivne kulture in jih poskušajo uničiti, bolje upremo njihovim prizadevanjem. Namen moje knjige prav tako ni »obdukcija« Zahoda, saj so se že mnogi drugi avtorji ukvarjali s tem. Kdor to bere, bo verjetno razumel, da doba neoliberalizma hitro prehaja v transhumanistično informirano, bio-digitalno dobo, ki presega okvirje moje knjige. Moj namen je raziskati sredstva, s katerimi se ustvarjajo tako imenovane odprte družbe, in to, kakšni so njihovi nameni. Z uporabo različnih križajočih se ideologij hočejo ustvariti enotno vseobsegajočo globalno entiteto, v kateri bodo posamezniki, ki sestavljajo določene narode, postali del velikega bio-digitalnega panja. Res je, da to morda zveni kot velika zarota, vendar pa niso vse zarote »teorije« ali divje izmišljije.
DEMOKRACIJA: Katere značilnosti bi pri sedanjem neoliberalnem redu izpostavili?
Howard: Za neoliberalni sistem (svetovni red 1.0, ki izhaja iz druge svetovne vojne) je značilnih več zunanjih zasebnih naložb, ki so bistvene za gospodarski razvoj (beri: dobiček) in tako imenovani družbeni razvoj (tj. ideologija LGBT/Woke, ki podpira vbrizgavanje spolnih hormonov v petletnike, kot je verjetno znano bralcem). O tem razvoju je leta 2011 govorila takratna državna sekretarka Hillary Clinton v zvezi s Srednjo Azijo, regijo, ki je cenjena zaradi svojih ogromnih naravnih virov, zlasti ko jih bo začelo primanjkovati, kot so zemeljski plin, nafta in »redke kovine«, hkrati pa predstavlja geostrateški varovalni pas med Rusijo, Kitajsko in zalivskimi državami. Cilj Clintonove in te druščine je že desetletja rušenje »birokratskih in drugih ovir za pretok blaga in ljudi«, da bi ustvarili hvaljeno odprto družbo »liberalne demokracije« – takšne, ki jo odlikujejo marginalizacija disidentov, cenzura in čaščenje degeneracije, medtem ko z nasmeškom neusmiljeno izkoriščajo prebivalstvo. Skratka, takšna družba je »odprta«, vendar ne na način, kot je predstavljena, saj ni ne liberalna ne demokratična.
DEMOKRACIJA: Povejte nam, obstajajo tudi znotraj mednarodnih »elit« kakšna trenja?
Howard: Retorično govoričenje o »demokraciji in »vključevanju« služi predvsem razoroževanju argumentov avtohtonega prebivalstva na Zahodu, ki noče biti preplavljeno s pogosto sovražnimi tujci, ki jih uvaža globalistični establišment, vključujoč nevladne organizacije, nacionalne vlade, mednarodne upravne organe, korporacije, finančne institucije, različne ideološke in verske ter etnične interesne skupine in mnoge druge. Čeprav establišment ni povsem enoten, saj se znotraj njega različne skupine z včasih drugačnimi vizijami potegujejo za prevlado, ostaja splošna usmeritev škodljivih politik, kot so odprte meje, odvzemanje državljanskih svoboščin in kopičenje bogastva, kljub temu enotna, saj je to ključnega pomena za neoliberalizem. Bralec se mora zavedati, da so te skupine arhitekti in tisti, ki bodo imeli največ koristi od globalizacije, ki se stopnjuje s pomočjo socialnih kreditov in obveznih cepiv in nas vodi v posthumanistično prihodnost. Edina nesoglasja, ki jih imajo, zadevajo le vprašanja porazdelitve moči, tega, kdo se bo znašel na samem vrhu in kako oblikovati človeštvo prihodnosti. To je bil dolg in počasen proces, ustvarjanje »odprte družbe« pa je ključnega pomena za njihov naslednji korak.
DEMOKRACIJA: Vse te skupine torej sodelujejo, ko govorimo o subverziji Zahoda?
Howard: Obstaja obširna matrica organizacij, ki tvorijo globalistično strukturo od njenega vrha pa do lokalnih skupin. Vse to opisujem v svoji knjigi. Vladne agencije in organizacije se mešajo z zasebnim sektorjem in nevladniki ne le pri izkoriščanju filantropije kot orožja, temveč tudi pri ustvarjanju ogromne infrastrukture, ki bo omogočala socialni inženiring in demografsko preobrazbo.
DEMOKRACIJA: Avtorji, ki se tako kot vi ukvarjajo s temi vprašanji, velikokrat izpostavljajo predvsem vlogo vlade ZDA …
Howard: Ameriška zunanja politika se v veliki meri posveča ne toliko vprašanjem nacionalne varnosti kot ideološko motiviranim vprašanjem in finančnim interesom, tako svojim kot tudi izraelskim. Pomembno je, da to razumemo. Nedemokratično ameriško vodstvo ni samo v teh prizadevanjih, kljub temu da po navadi predstavlja konico, kot sta rekla A. S. Brychkov in G. A. Nikonorov, »naloge slabljenja in uničevanja suverenih držav in podrejanja njihovih naravnih virov nadzoru transnacionalnih korporacij«. NATO in Evropska unija na splošno sledita njenim korakom, čeprav prihaja predvsem zunaj anglosfere tudi do nesoglasij. Priključevanje Slovenije in drugih držav Natu in EU bi lahko imeli za okupacijo tujih sovražnih sil. Tu bi izpostavil primer, kako Američani obravnavajo svoje zaveznike. Wikileaks je objavil dokument veleposlaništva ZDA iz leta 2006, ki priča o prizadevanjih, da se Estonija »odpre« raznolikosti, ki jo vsiljujejo mnogim narodom Zahoda, to pa v veliki meri omogoča vlada ZDA z različnimi metodami, od zunanjega pritiska in subverzije do odkritih vojaških intervencij. V omenjenem primeru je šlo za vsiljevanje kulturne preobrazbe, ki je vključevala tako pomembne uradnike kot tudi šolske otroke. ZDA so vsiljevale neoliberalno ideologijo s ciljem, da bi bili Estonci bolj dovzetni za uvoz tujih, velikokrat sovražnih ljudstev, ki bi jih etnično in rasno nadomestila.
DEMOKRACIJA: Povejte nam kaj več o omenjenem primeru …
Howard: Predstavljam odlomek omenjenega dokumenta: »Estonske oblasti bi morale v šolske programe vključiti poučevanje o prednostih raznolikosti in življenja v multikulturni družbi … Estonske oblasti morajo zagotoviti podporo novinarskemu svetu Estonije in estonskemu združenju novinarjev za usposabljanje novinarjev o vprašanjih, povezanih z rasizmom in rasno diskriminacijo … 18. aprila je Post gostil digitalno videokonferenco med Southern Poverty Law Centrom (SPLC) in estonskimi vladnimi uradniki (na nacionalni in lokalni ravni) ter nevladnimi organizacijami. Razprava je tekla o spodbujanju strpnosti v izobraževanju in izmenjavi najboljših praks … Veleposlanica je govorila o ameriškem pogledu in izkušnjah pri spodbujanju rasne strpnosti in raznolikosti, raznolika skupina uslužbencev veleposlaništva pa je predstavila poglede na to temo … Med šesttedensko izmenjavo aprila in maja je gostujoča Fulbrightova šolska administratorka Gale Frazier pomagala povečati rasno ozaveščenost med estonsko mladino. Frazierjeva, afroameriška direktorica za izobraževanje na zasebni šoli v Chicagu, je govorila z najmanj 500 učenci na več kot desetih šolah … S posebnim financiranjem, ki ga je zagotovila država/EU, veleposlaništvo zagotavlja 4000 USD za filmski festival Tartu Black Nights, na katerem bodo prikazani ameriški filmi na temo kulturne in rasne strpnosti.« Te dni ZDA izvažajo predvsem ideologijo »prebujenstva« poleg uničujočih vojn in menjav režimov.
DEMOKRACIJA: V svoji knjigi opisujete, kako Soros prek Fundacije za odprto družbo financira različne nevladnike in medije. Povejte nam kaj več o tem …
Howard: Čeprav bogastvo, ki ga je Soros pridobil skozi finančne špekulacije, v veliki meri napaja Fundacijo za odprto družbo, obstajajo tudi druge ustanove, ki so zagotovile izdatna finančna sredstva. Med njimi so zunanje ministrstvo ZDA in USAID, Oddelek Združenega kraljestva za mednarodni razvoj (DFID), številne specifično judovske ustanove, Fordova fundacija in različne finančne ustanove, tako zakonite kot tiste bolj sumljive narave. Načrtovano starševstvo, ki je kljub temu, da to zanika, pravzaprav le tovarna splavov, dobiva znatno podporo od sredstev Odprte družbe. Enako velja za številne organizacije, ki zagovarjajo migracije ter »strpnost in vključevanje«, ki spodbujajo degenerativno obnašanje in razkroj družine in družbene kohezije. Center za ameriški napredek je pomemben think-tank, ki je povezan z neoliberalnimi osebnostmi, kot so družina Clinton in John Podesta, hkrati pa veliko dolguje podpori Odprte družbe.
DEMOKRACIJA: Bi nemara lahko izpostavili nekatere skupine, ki dobivajo denar od Sorosa?
Howard: To so nekatere od večjih ustanov, ki so bile nedavno nagrajene s sredstvi Fundacije za odprto družbo, iz katerih lahko bralec sklepa, kakšne iniciative so Sorosu najbolj po volji. Še več jih lahko najde na njihovi spletni strani; Fundacija Združenih narodov, Svetovna zdravstvena organizacija, UNESCO, Skupina Svetovne banke, Azijsko-pacifiška transspolna fundacija, Britanski čezmorski NVO za razvoj, Amnesty International, Astraea fundacija, ki podpira transspolne skupnosti po svetu, Fundacija Baracka Obame, Razvojni program Združenih narodov, Angleški kolektiv prostitutk, Migrantsko delavsko združenje Damyan, Združenje ERA-LGBTI za enake pravice, ki je dejavno tudi na Zahodnem Balkanu, Globalna mreža za projekte spolnega dela, Iniciativa temnopoltih ljudi v Nemčiji, skupina Green New Deal, Hebrejsko društvo v Evropi za pomoč migrantom, Londonska šola ekonomije, Nacionalni svet judovskih žensk, Urad visokega komisarja ZN za človekove pravice, Begunci dobrodošli Italija, Združenje za pravice romskih žensk E-Rominja, Mladinsko gibanje Romov in Egipčanov, Evropski forum krščanskih skupin LGBT, Judovsko zavezništvo za pravico Bend the Arc, Združenje TransAid, ki se zavzema za pravice istospolnih na Hrvaškem, in mnoge druge.
DEMOKRACIJA: Kaj nam lahko v povezavi s tem poveste o Sorosevi Srednjeevropski univerzi?
Howard: Gre za Sorosovo univerzo, ki je valilnica tako imenovanih aktivistov in vseh, ki simpatizirajo s Sorosovim svetovnim nazorom. Med nekdanjimi študenti te univerze so nekdanji gruzijski predsednik Giorgi Margvelašvili; Monica Macovei, poslanka evropskega parlamenta iz Romunije; Orsat Miljenić, vodja kabineta hrvaškega predsednika; Ivan Lesay, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za finance Republike Slovaške; Nikola Burazer, srbski programski direktor Centra za sodobno politiko in izvršni urednik publikacije Evropski Zahodni Balkan; Zdenek Kudrna, raziskovalec na Inštitutu za raziskave evropskih integracij Avstrijske akademije znanosti na Dunaju, svetovalec Svetovne banke in Programa ZN za razvoj, ki je bil svetovalec ministra za finance Republike Češke).
DEMOKRACIJA: Bi poleg že naštetih izpostavili še kakšno organizacijo?
Howard: Med drugimi je tu še Ameriško-judovska svetovna organizacija (AJWS), ki močno podpira transseksualno agendo. Ustanovljena je bila leta 1985 v Bostonu in je v času svojega obstoja namenila skoraj 400 milijonov dolarjev za »socialno pravičnost«. Na njeni spletni strani je navedeno, da »AJWS financira mreže organizacij, ki se ukvarjajo z istimi vprašanji tako znotraj držav kot prek meja«. Zdi se, da se večina teh organizacij osredotoča na »podnebne spremembe«, feminizem in LGBTQ. Potem imamo Bard College, hiperlevičarsko univerzo v ZDA, ki je znana po svoji absurdnosti. Vsaj 100 milijonov dolarjev v letu 2020 je namenila za podporo Centra za državljansko aktivnost na Bard Collegeu, ki je »novo upravno središče za delovanje mreže Open Society University Network«.
DEMOKRACIJA: Na položajih znotraj tovrstnih fundacij in organizacij najdemo velikokrat nekdanje vladne uslužbence, mar ne?
Howard: Sedanji predsednik Fundacije za odprto družbo Mark Malloch-Brown je po podatkih spletne strani Influence Watch britanski državljan, ki je več let deloval kot britanski vladni uradnik. Vlada ga je za njegovo delo pri spodbujanju levosredinskih globalnih pobud odlikovala z viteškim nazivom in je član lordske zbornice. Malloch-Brown je poleg Fundacije za odprto družbo in britanske vlade delal tudi za več vplivnih mednarodnih institucij. Med letoma 1999 in 2005 je vodil Razvojni program Združenih narodov (UNDP), pozneje pa je bil šef osebja Kofija Anana, takratnega generalnega sekretarja ZN. Delal je tudi kot vodja oddelka za zunanje zadeve pri Svetovni banki. Malloch-Brown je povezan z več akademskimi ustanovami, med drugim s šolo za vlado Univerze v Oxfordu, centrom za preučevanje globalizacije na Univerzi Yale in političnim inštitutom Chatham House.
DEMOKRACIJA: Je tudi »Chatham House« prejemala sredstva od Sorosa?
Howard: Chatham House je vodilna britanska nevladna organizacija, ki ima zelo podobno vlogo kot Fundacija za odprto družbo, USAID in druge. Finančna sredstva prejema iz številnih virov, od vladnih do podjetniških. Med nekaterimi najznamenitejšimi so: Fundacija za odprto družbo, Svetovna zdravstvena organizacija, Svetovna banka, Mednarodna zveza farmacevtskih proizvajalcev in združenj, zunanje ministrstvo ZDA, različne britanske vladne enote, Global Affairs Canada (ekvivalent USAID/DFID), Fordova fundacija, Carnegie Corporation of New York, Fundacija Gates, Fundacija Future of Russia, NATO, Facebook, City of London Corporation, Goldman Sachs, De Beers, BBC, Evropska komisija, Bloomberg, Anglo-American, Ministrstvo za obrambo ZDA, Rockefellerjeva fundacija, Walmart, Svetovni program za hrano, Bank of England, veleposlaništva od Izraela do Kitajske, Savdske Arabije, Ukrajine in Slovenije ter Robert Bosch Stiftung.
DEMOKRACIJA: V svoji knjigi omenjate tudi Sorosov vpliv v takratni Jugoslaviji. Povejte nam kaj več o tem?
Howard: Sorosova fundacija je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja organizirala seminarje za evropske akademike, pravnike in intelektualce na Meduniverzitetnem centru (IUC) v Dubrovniku in tehtala možnosti za širjenje idealov Sorosa in njegove druščine. 17. junija 1991 sta George Soros in predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković podpisala sporazum o ustanovitvi Sorosove fundacije Jugoslavija, ki naj bi izvajala projekte v vseh republikah te države. Leta 1992 je Soros s Fundacijo za odprto družbo ustanovil dve ločeni fundaciji, eno na Hrvaškem in eno v Sloveniji, kjer je bil Zavod za odprto družbo leta 2000 zaprt, njegovo delo pa se je nadaljevalo v sklopu Mirovnega inštituta, ki je bil ustanovljen leta 1991.
DEMOKRACIJA: Kaj ste v svojih raziskovanjih odkrili o Mirovnem inštitutu? Kakšni so njegovi glavni cilji?
Howard: Kot lahko preberemo v njegovi biografiji na spletu, so raziskave zdajšnjega direktorja Mirovnega inštituta Iztoka Šorija »umeščene v presečišče spolov, migracij in dela. V zadnjih letih je preučeval predvsem (skrajno desni) populizem, sovražni govor [in] multikulturno medijsko vzgojo«. Šori je prejel štipendijo fundacije Robert Bosch Stiftung za študij in delo na področju novinarstva v Berlinu. Fundacija Robert Bosch Stiftung je ena od številnih nevladnih organizacij, ki podpirajo »odprto družbo« in financirajo organizacije, kot so nemški Marshallov sklad Združenih držav Amerike, Fundacija za odprto družbo, Nato, USAID, Google, Svetovni judovski kongres, Raytheon in Evropski svet za zunanje odnose. Ideološko so vse te organizacije kljub različni retoriki na popolnoma isti strani; podpirajo vojaškoindustrijske komplekse in množične migracije, hkrati pa nasprotujejo konceptu nacionalne države. V svojih temeljih so protidemokratične. Na svoji spletni strani Mirovni inštitut navaja, da se ukvarja predvsem s spremljanjem nestrpnosti in sovražnega govora, z migracijami, azilom in integracijami ter s pravicami skupnosti GLBTQI. Mirovni inštitut ni bil subvencioniran le s Sorosovim denarjem prek Fundacije za odprto družbo, temveč tudi z denarjem Evropske komisije in slovenske vlade. V skladu s poročilom Fundacije za odprto družbo »Ustvarjanje odprte družbe na Zahodnem Balkanu 1991–2011« je v Sloveniji med letoma 1996–2000 »fundacija financirala tudi več kot 500 projektov civilne družbe, ki so se med drugim posvečali ekologiji, človekovim pravicam etničnih manjšin, pravicam žensk in pravicam lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev«.
DEMOKRACIJA: Gre torej za glavno izpostavo Sorosa v Sloveniji?
Howard: Mirovni inštitut je predstavnik Fundacije za odprto družbo in kot takega ga je treba tudi obravnavati. V poročilu te fundacije iz leta 2004 lahko beremo, da je »institucionalni partner programa v Sloveniji Mirovni inštitut začel s pobudo za opolnomočenje manjšin v medijih v multikulturnih družbah ter da nadaljuje s prizadevanji na področju migracij in vprašanj glede pridobivanja državljanstev kot tudi večjega vključevanja marginaliziranih skupin«. Pri tem bi lahko rekli, da se osredotoča predvsem na Rome. V letnem poročilu Mirovnega inštituta za leto 2019 je zapisano: »V Sloveniji smo tako kot v drugih evropskih državah priča organiziranim napadom izključevalne in nacionalistične politike na demokracijo in solidarnost. Med tarčami so tudi nevladne organizacije, ki jih desničarski populisti prikazujejo kot parazite in sovražnike naroda skupaj z migranti, s skupnostjo LGBTQ, z Romi, muslimani, revnimi in drugimi manjšinami.«
DEMOKRACIJA: Na kaj pa se tovrstne skupine, inštituti in fundacije najbolj osredotočajo? Kakšna je njihova strategija v Sloveniji in drugje?
Howard: Več udeležencev praznovanja 30-letnice delovanja Mirovnega inštituta je izpostavilo, da se Fundacija za odprto družbo osredotoča predvsem na medije. Ljubljanski digitalni medijski laboratorij (Ljudmila) je leta 1994 ustanovila skupina novomedijskih umetnikov in aktivistov v Ljubljani v okviru programa novih medijev slovenskega Zavoda za odprto družbo. Beka Vučo, regionalna direktorica Fundacij za odprto družbo v New Yorku za fundacije v državah nekdanje Jugoslavije od leta 1991 do decembra 2020, je 6. maja 2021 v spletni razpravi o zapuščini in delu Fundacije za odprto družbo dejala: »Fundacija je tako prispevala k razvoju številnih področij – civilne družbe, medijev in novinarstva, visokega šolstva, izobraževanja, kulture in umetnosti, založništva, knjižnic, varstva okolja, zdravja (vključno z uvedbo programa paliativne oskrbe), enakosti spolov, dela romskih organizacij, izmenjav in sodelovanja med vzhodom in zahodom, individualnih štipendij za študijske obiske v tujini za znanstvenike, umetnike, novinarje … Tako je nastalo več programov in nevladnih organizacij – PIC, Ljudmila, Pina, Kibla, SRCe, Step by step, Pro et contra.« Program OSI East East je služil kot vir za madžarske nevladne organizacije, ki želijo vzpostaviti mrežo in partnerstva z drugimi skupinami v regiji, saj je financiral projekte med madžarskimi nevladnimi organizacijami in partnerji v Albaniji, Romuniji in Sloveniji.
DEMOKRACIJA: Slovenija je bila torej ena od držav, ki jo je bilo treba »odpreti« …
Howard: Mrežo za odprto izobraževalno politiko (The Open Education Policy Network) podpirata Fundacija Williama in Flore Hewlett in Fundacija za odprto družbo. Odpiranje Slovenije je njihov projekt, pri tem pa naj bi šlo za »pristop od spodaj navzgor pri razvoju in izvajanju politik. Gre za pobudo, ki je okvir za vključevanje različnih interesnih skupin v razpravo o odprtosti, ki bi jo izvajali v podporo digitalni preobrazbi ne le izobraževanja, temveč tudi podjetij, industrije in vlade«. Eden od osrednjih ciljev, kot piše na njihovi spletni strani, je »ustvariti okolje za sodelovanje med interdisciplinarnimi in medsektorskimi projekti raziskovanja, razvoja in uvajanja odprtega izobraževanja, kjer bo sodelovanje javnega, zasebnega in nevladnega sektorja najpomembnejše. Ta cilj bo dosežen s spodbujanjem javno-zasebnih in javno-javnih partnerstev, ki bodo zagotavljala trajnostno nacionalno, evropsko in mednarodno financiranje (npr. programi Erasmus+, Obzorje 2020, evropski strukturni in investicijski skladi, Svetovna banka, UNESCO, izobraževalne ustanove ZDA)«. Skladi, kot je Obzorje 2020, namenjajo sredstva tudi za pomoč in spodbujanje migracij v Evropo.
DEMOKRACIJA: Gre za precej razvejeno mrežo globalistov …
Howard: Tovrstna partnerstva opredeljujejo mrežo organizacij odprte družbe, ki ne vključuje le nevladnih organizacij, temveč tudi svetovno podjetniško superstrukturo ter vlade in druge akterje. Gre za obsežno mrežo, ki zaradi svoje razsežnosti ne omogoča veliko preglednosti. Opredeljujeta jo mehka moč in propaganda, čeprav niti sila ni izključena.
DEMOKRACIJA: George Soros je postal neke vrste obraz globalizma in levičarskih subverzij. Vendar pa so tu verjetno tudi drugi pomembni »igralci« …
Howard: Zdi se, da Svetovni gospodarski forum s promoviranjem upravičeno kontroverznega »velikega reseta« prevzema Sorosovo vlogo preoblikovanja Evrope, Zahoda in pravzaprav tudi sveta. Laže mu uspeva vključevati pomembna vprašanja, kot so podnebne spremembe, v temeljito rekonstrukcijo človeške družbe, kot je to uspevalo Sorosu in socialnim revolucionarjem iz preteklosti. Prav tako je bližji boljševizmu, kljub temu da gre, ironično, za kroge iz visokih financ. Glede na dolgo zgodovino financiranja takšnih gibanj s strani Wall Streeta in uglednih evropskih bankirjev to ne bi smelo biti presenečenje. Sodobna ponovitev takšnega globalnega sistema se poslužuje dodatnih elementov za hitro širjenje, kot sta tehnologija in medicinsko industrijski kompleks, pri čemer se slednji še posebej močno prekriva s transseksualno industrijskim kompleksom. Glavne osebnosti Svetovnega gospodarskega foruma v celoti podpirajo tehnično medicinske posege in transhumanistično ideologijo, ki človeku odvzema suverenost in si prizadeva, da bi ga bilo mogoče »hekati« in neskončno prilagajati. V svojem življenju tako ne bi imeli pravice odločati o ničemer, vključno s svojo telesno integriteto.
DEMOKRACIJA: Voditelj Svetovnega gospodarskega foruma pa je Klaus Schwab …
Howard: Ustanovitelj in izvršni predsednik Svetovnega gospodarskega foruma Klaus Schwab, vodilna osebnost za izvajanje »interneta stvari«, četrte industrijske revolucije in velike ponastavitve, navaja: »Pandemija predstavlja redko, a ozko okno priložnosti za razmislek, premislek in ponastavitev našega sveta. … Ena najbolj presenetljivih in vznemirljivih sprememb, ki jih je povzročila pandemija, je naš prehod na vsesplošno digitalizacijo.«
DEMOKRACIJA: Najdemo med podporniki tega foruma, podobno kot pri Sorosovi fundaciji, tudi mnoge vplivne skupine?
Howard: Moč in vpliv Svetovnega gospodarskega foruma lahko dojamemo, če pogledamo le nekaj primerov varovancev Foruma mladih globalnih voditeljev, med katerimi je več takšnih, ki so v času pandemije grozljivo ravnali s svojimi državljani. Med njimi najdemo Emmanuela Macrona, predsednika Francije in nekdanjega Rothschildovega bankirja, predsednico Nove Zelandije Jacindo Ardern, ustanovitelja in vodjo Facebooka Marka Zuckerberga, Petra Thiela, soustanovitelja Paypala, ki je investiral tudi v Facebook, dansko ministrico za okolje Leo Wermelin, podpredsednico Pfizerja Vasudho Vats, višjo svetovalko Vrhovnega sodišča Kanade Renee Mario Tremblay, belgijsko poslanko evropskega parlamenta Irene Tinagli, nemškega poslanca Jensa Spahna in izvršno direktorico družbe BlackRock Asset Management Switzerland AG Mirjam Staub-Bisang.
DEMOKRACIJA: Verjetno je seznam še precej daljši …
Howard: To je le nekaj imen z veliko daljšega seznama. Med partnerji Svetovnega gospodarskega foruma najdemo skoraj vse večje korporacije in številne druge skupine, kot je Fundacija Billa in Melinde Gates. Klaus Schwab, ustanovitelj in izvršni predsednik Svetovnega gospodarskega foruma, ki si prizadeva za veliki reset, je bil sodelavec Henryja Kissingerja (prav tako udeleženca Davosa) že od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je študiral na Univerzi Harvard. Schwabovo delo je v stičišču številnih dejavnosti transhumanističnega in globalističnega »panja« in njegove prihodnje usmeritve, zato si velja podrobneje ogledati Schwaba, Svetovni gospodarski forum in povezave, ki se raztezajo po vsem svetu, da bi ga popolnoma razgalili, čeprav to presega okvir tega intervjuja. Bralcem priporočam, da to storijo.
DEMOKRACIJA: Ste tudi avtor knjige »Transspolni industrijski kompleks«. Kakšna je vloga transspolnosti pri subverziji Zahoda?
Howard: Transspolnost je pomembna oblika zavajanja. Če lahko prepričaš prebivalstvo, da sprejme več spolov, čeprav obstajata pri ljudeh le dva, jih lahko prepričaš v karkoli, celo da začnejo jesti črvive klobase, če naj bi tako preprečili apokalipso, ki jo lahko povzroči ogljik. Služi tudi drugim namenom, kot so ponižanje in degradacija prebivalstva okupirane države ali profit za potrošniško gospodarstvo, ki ga predstavljajo tisti, ki »zamenjajo spol« in se »identificirajo« s potrošniškimi dobrinami, ki so povezane s to politično/življenjsko/identitetno izbiro. Transspolnost je popolnoma materialistična, hiperindividualistična in v nasprotju z realnostjo. Prostata »transspolne ženske« ne postane čudežno nekaj drugega; kirurške spremembe, hormoni in laži ne razveljavijo narave. Če se strinjate, da sta spol in seksualnost nepovezana, potem je lahko samoumevno za transspolno osebo, da se je »rodila v napačno telo«, čeprav nima ustreznih kromosomov, zaradi česar začne jemati hormone, se odloči za kirurške spremembe in za novo garderobo.
DEMOKRACIJA: Kako komentirate tiste, ki trdijo, da se nekateri ljudje preprosto taki rodijo?
Howard: Rodijo se takšni? Zanimivo, da je za homo-, bi- in panseksualce omenjena seksualnost nespremenljiva, ko gre za spol, pa je spremenljiv. Nasprotjem ni konca, vendar je moč propagande takšna, da to ni pomembno, kar pa je zelo strašljivo. Ravno zavajanje je najmočnejše orožje vladajočega razreda, ker pa ima ta v svojih rokah medije in akademike kot tudi družbene ustanove, je širjenje tega še toliko lažje.
DEMOKRACIJA: Gre torej za še en vidik izvajanja globalistične agende …
Howard: Ta prizadevanja se dobesedno financirajo iz državnih sredstev, niso pa omejena na državji aparat, saj so tu še NVO, različne korporacije in tako dalje. Vsi skupaj pa enotno podpirajo specifično vnaprej pripravljeno agendo, ki ji včasih rečemo »globalizem«. Čeprav obstajajo notranja nestrinjanja predvsem glede razdelitve moči, saj obstaja najmanj ena frakcija, ki si prizadeva za nadvlado, pa vse to ne vpliva na splošno usmeritev establišmenta zaradi zunanjih skupnih interesov in splošnih ciljev, v katerih predstavlja 99 odstotkov prebivalstva le figure na šahovnici. Čeprav to zveni ironično, so tudi različni samooklicani revolucionarji pravzaprav del establišmenta, saj pripadajo isti strukturi moči. Teško boste našli eno samo ustanovo, ki je nimajo pod nadzorom. Nadalje, ta »revolucija«, ki je proti naravi, redu in samemu tkivu resničnosti, je v vseh pogledih ponižujoča in predstavlja samo nasprotje resnici in resničnosti.
DEMOKRACIJA: Seveda se takšni avtorji, kot ste vi, ki pišejo o teh vprašanjih, velikokrat soočajo s cenzuro. Imate tudi vi tovrstne izkušnje?
Howard: V mnogih državah imajo vse to, kar sem povedal, za »sovražni govor«, in čeprav temelji na dejstvih, se po zakonu kaznuje. Bolj ko je nekaj samoumevno, strožje kazni so potrebne, da ne bi kdo postavljal neprijetnih vprašanj. Ko ni zakon ta, ki zatira dokaze, pa vskoči vojska profesionalnih »aktivistov«, pritožujočih se nevladnikov, korporacij, akademikov in novinarjev, ki se spravijo na tiste z »napačnimi mislimi«. To se je ob izidu moje knjige zgodilo tudi meni, saj je bila organizirana uspešna kampanja, ki je dosegla, da so mojo knjigo umaknili z Amazona.
DEMOKRACIJA: Kako odgovarjate na takšne obtožbe, ki vključujejo besedno zvezo »sovražni govor«?
Howard: Gre za upravičeno zaskrbljenost, s katero »sovraštvo« nima nič, razen ko govorimo o zakonodaji proti »sovražnemu govoru«, ki se uporablja za izkoreninjanje odpora, ali pa če govorimo o sovraštvu do tega, kar počnejo duševno ranljivim ljudem in otrokom. Moralo bi biti samoumevno, da otroke pustijo pri miru, vendar pa jih ima ta sprevržena in gnusna agenda za poskusne zajce pri hormonskih in kirurških eksperimentih z ideološkimi cilji. Medtem ko mediji vztrajajo, da je pridržanje vsake naključne osebe, ki želi vstopiti v zahodne države (v primeru, ko jih država sploh še ustavlja na meji), »mučenje«, lahko očitno otroci, ki so se komaj naučili govoriti, določajo lastno »spolno identiteto« in sami privolijo v uporabo zaviralcev pubertete, ki zavirajo rast, povzročajo neplodnost in druge zdravstvene težave, včasih celo smrt.
DEMOKRACIJA: Bi rekli, da gre pri transspolnosti za tako imenovani socialni inženiring?
Howard: Tako kot raso tudi spol vladajoči razred predstavlja kot nekaj površinskega (čeprav je takšno dojemanje polno protislovij). Vendar pa v resnici spol in rasa odražata nekaj veliko globljega in temeljitejšega. Za indoktrinirano in otopelo prebivalstvo, ki ni sposobno kritično razmišljati, to ni pomembno. Transspolnost je sredstvo socialnega inženiringa, ki ga izvaja establišment, njegove metode rekrutiranja in mentalnega preoblikovanja pa so zelo podobne metodam zloglasnih kultov, kot je Synanon. Prežijo na duševno bolne in ranljive ljudi, jih zlomijo in znova oblikujejo njihovo identiteto po želeni podobi vodje ali voditeljev kulta. Obsežne raziskave kažejo, da ima med 52 in 82 odstotkov samoopredeljenih transspolnih oseb poleg spolne disforije vsaj eno ali več psihiatričnih bolezni ali osebnostnih motenj s seznama Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj.
Srečni, uravnovešeni ljudje se ne pridružujejo kultom. Kot je zapisala Margaret Singer, »brez zloma družbene strukture jim bo sledilo le malo ljudi«.
DEMOKRACIJA: Kakšni so glavni nameni takšne agende, predvsem v povezavi s transspolnostjo?
Howard: Namen je jasen; gre za močno sredstvo propagande in nadzora uma. Treba je demoralizirati, oslabiti in prevarati prebivalstvo, da bo bolj ubogljivo; ustvariti nov »razred žrtev« za politično izkoriščanje, še bolj razdrobiti družino in avtohtono prebivalstvo ter ustvariti nove »trge« za večji dobiček. Najhujši primeri pa so očitno posledica preproste zlobe in zabavajo tiste, ki stojijo za njimi. To nam govori, da gre za zavračanje naravnih zakonov, ki je značilno za stopnjujoči se razkroj civilizacije, ki gnije od znotraj in svojo bolno nemoralnost širi po svetu. To je nedvomno čisto zlo, doslej predstavljeni ljudje in organizacije pa so le vrh ledene gore.
DEMOKRACIJA: Je vaša knjiga o transspolnem vprašanju povezana z že omenjeno knjigo o Sorosovi odprti družbi?
Howard: Pravzaprav sem bolj ali manj obe knjigi pisal sočasno in se vsekakor dopolnjujeta. Kar zadeva agendo LGBTQ, si najprej podrobneje oglejmo stanje v Sloveniji.
DEMOKRACIJA: Povejte nam kaj več o tem. Kot vemo, je predvsem ljubljanski župan Zoran Janković pobudnik agende LGBT agende …
Howard: Očitno je Mestna občina Ljubljana popolnoma usklajena s to agendo. V publikaciji iz leta 2013 z naslovom »Mavrična Ljubljana« je župan Janković izjavil: »Želim si, da bi lahko čim prej poročili prvi istospolni par v Sloveniji.« Občina financira številne nevladne organizacije LGBTQ. Lezbična knjižnica, ki jo sofinancira Mestna občina Ljubljana, ima prostore v stavbi v lasti ministrstva za kulturo in je bila dom več kot dvajsetim nevladnim organizacijam. Leta 2014 se je začela LGBT prijazna politika, vključujoč pobude za certifikate »LGBT prijazno«. Glavni cilj tega je »spremeniti širši družbeni odnos do skupnosti LGBTQ+ z izobraževanjem zaposlenih v mestu«.
DEMOKRACIJA: Kaj nam lahko poveste o tem bolj na splošno o Sloveniji?
Howard: Legebitra je pomembna nevladna organizacija LGBTQ v Sloveniji, ki jo financira več pobud Evropske unije, več pobud slovenske vlade, občina Ljubljana, več velikih farmacevtskih podjetij, kot je GlaxoSmithKline, in velika nevladna organizacija ILGA Europe. Njihovo konferenco v Pragi leta 2019 sta delno financirali Evropska unija in Fundacija za odprto družbo. Kot primer podpore odprte družbe agendi LGBTQ v Sloveniji lahko navedemo, da so leta 2015 Iniciativa za odprto družbo za Evropo, Iniciativa za človekove pravice odprte družbe in Fundacija Arcus pozvale organizacije civilne družbe iz Evrope k »prijavi projektov, katerih cilj je odzvati se na določene grožnje in ustvariti boljše okoliščine za prihodnji napredek« na področju LGBTI/reproduktivnih pravic (evfemizem za splav); Slovenija je bila ena od izrecno navedenih ciljnih držav.
DEMOKRACIJA: Seveda pa gre za globalna prizadevanja …
Howard: Uradno stališče več kot 150-članske organizacije Transgender Europe je, da sta »boj za rasno pravičnost in transosvoboditev medsebojno povezana« in da se »črnski transbegunci in prosilci za azil prav tako soočajo s strukturnim nasiljem na področjih z močno navzočnostjo policije in vojske, kot so mejne kontrole in migracijski uradi«. Transgender Europe pa finančno podpirajo Fundacija za odprto družbo Georgea Sorosa, Evropska komisija, Svet Evrope in nizozemska vlada, v preteklosti pa so jo podpirali tudi nemško zvezno zunanje ministrstvo, zunanje ministrstvo ZDA, Avstrijska agencija za mednarodno sodelovanje na področju izobraževanja in raziskav (Österreichischer Austauschdienst ali OeAD), Fundacija Arcus in Fundacija Heinrich Böll Stiftung.
DEMOKRACIJA: Kakšno vlogo pa igra pri vsem tem Soros, če se naveževa na odprto družbo?
Howard: Leta 2016 je Sorosova Fundacija za odprto družbo objavila zadnje od svojih zaporednih kratkih poročil o posameznih vprašanjih v seriji »Dovoljenje, da si, kar si« z naslovom »Dovoljenje, da si, kar si: Odzivi na nacionalno varnost in trditve o lažnih identitetah«, iz katerega je razvidno, da se »transspolna vprašanja« uporabljajo kot način za onemogočanje zmogljivosti držav za nadzor in izvrševanje meja pod tančico »človekovih pravic«. Naj gre za Slovenijo, Črno goro (ki jo med drugim podpirajo nevladna organizacija Juventas in njeni donatorji Fundacija za odprto družbo, USAID, UNDP, Global Fund, Rockefeller Brothers Fund, Evropska komisija, Westminster Foundation for Democracy, veleposlaništvo ZDA in Velike Britanije v Podgorici ter delegacija Evropske unije v Podgorici), ZDA, Kanado ali katero drugo državo, boste našli Fundacijo za odprto družbo, ki si prizadeva spodkopati avtohtono kulturo in spodbuja to degenerirano norost.
DEMOKRACIJA: Se torej kot eden glavnih pobudnikov ideologije LGBTQ znova pojavi v središču tudi George Soros?
Howard: Fundacija za odprto družbo daje denar številnim nevladnim organizacijam LGBTQ, njihov cilj pa je indoktrinacija mladih in uničenje družine. To ustreza želji po razbitju »zaprtih« družb in atomizaciji ljudi do te mere, da nimajo prave povezave z ničimer. Tako kot pri migracijah in številnih drugih projektih odprte družbe gre za fantazije, slavljenje in nagrajevanje laži in za kaznovanje resnice. Razvoj tako imenovanega pojava transspolnosti sem opisal v knjigi The Transgender-Industrial Complex in ni treba posebej poudarjati, da gre za popolnoma umetno tvorbo, ki je bila potegnjena iz nekaterih dvomljivih virov in na splošno artikulirana kot koherenten koncept šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Projekti odprte družbe in projekti LGBTQ se v veliki meri prekrivajo; glavni akterji so v bistvu isti. Pravzaprav bodo te različne organizacije v mnogih primerih izrecno povezale različna vprašanja, saj si navsezadnje kljub trditvam, da slavijo raznolikost, želijo poenotenja. Poglejmo en primer: donacija Centra za politiko odprte družbe fundaciji ILGA za leto 2020 »za podporo dela prejemnika donacije na področju odzivanja na izredne razmere covida-19«. Kaj ima to opraviti s čimer koli? Če se umaknemo in razmislimo o posledicah medicinsko-industrijskega kompleksa (in pomislimo na ogromno vlogo velike farmacije pri stvareh, kot so zdravljenje HIV/AIDS in hormonsko nadomeščanje pri transspolnih osebah), nam bo vse skupaj postalo veliko bolj jasno. V knjigi to pojasnjujem veliko bolj natančno, vendar je bistvo tega, da začnemo opisovati, kako ta agenda deluje: na koncu vse poti vodijo do istega strašnega cilja.
Knjigi Scotta Howarda lahko v angleščini naročite TUKAJ
