Piše: Gal Kovač (Nova24tv.si)
Če je kdo še potreboval dodaten dokaz o vrednostnem sistemu trenutne oblasti, ga je dobil pred dnevi v Mariboru, kjer se je z veliko zamudo začelo razdeljevanje spominskih medalj ob tridesetletnici samostojne države. Vlada, z duhovnim središčem utemeljenim na Čebinah in Dražgošah, ne izpusti priložnosti za poglabljanje mita NOB. Po drugi strani se zaslužnim za samostojno Slovenijo spominske medalje podeljuje “na okencu”, pred katerim se vije trivialna vrsta, kakor da bi zbrani čakali v vrsti pred pekarno ali mesnico.
Prav to se je pripetilo v Mariboru in nato še v Ljubljani. Upravičenci za spominsko medaljo so v Mariboru čakali v vrsti na Upravi za obrambo v Mariboru, podobno se dogaja danes v Ljubljani, v neposredni bližini Ministrstva za obrambo. “To je za nas sploh prvo priznanje za prispevek k osamosvojitvi, a izgleda, kot da čakamo na odstrel,” je zadevo (tako Večer) komentiral Joško Škrjanec, ki je leta 1991 kot zaposleni na Slovenskih železnicah pomagal postavljati barikade. Nečastno podeljevanje obeležij pa je naletelo tudi na odziv opozicije.
Opozicijski vodja Janez Janša je na Twitterju zapisal, da gre za žalitev osamosvojitvene generacije, njihovo stanje v vrsti pa primerjal s stanjem v vrstah v rajnki Jugoslaviji. “Veterani vojne za Slovenijo in vsi aktivni udeleženci osamosvojitve si zaslužijo dostojno izročitev spominskih medalj. V zadnjih dneh je bilo na desetine pompoznih prireditev. Za vse je denar in volja, le za skromno počastitev poguma desettisočev v osamosvojitvenih procesih in v vojni za Slovenijo očitno ne. To je žalitev dostojanstva generacije, ki je priborila samostojno državo,” je zapisal na Twitterju.
Svoj zapis je zaključil z ugotovitvijo, da očitno ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve ni bil le enkraten zdrs vladajočih. Tega se je vlada namenila ukiniti takoj po prevzemu oblasti z izgovorom, da ga ne ukinja, temveč le združuje z drugimi muzejskimi zbirkami. Očitno v skladu z njeno filozofijo, kot je v preteklih mesecih večkrat pojasnil dr. Jože Dežman, da je bila slovenska osamosvojitev le končni korak procesa, ki se je začel med drugo svetovno vojno. Dežman, kot tudi drugi eminentni zgodovinarji, so hkrati tudi pojasnili zgrešenost te filozofije. Slovenska osamosvojitev je bila namreč enkraten in neponovljiv dogodek v slovenski zgodovini, ki ga ne kaže relativizirati z NOB. Da je šla oblast predaleč, je očitno spoznal tudi zadnji vodja komunistov na Slovenskem Milan Kučan, ki je predlagal umik spomenika revoluciji in zamenjavo s spomenikom osamosvojitvi. Številni so njegovo potezo označili kot neiskreno in politično motivirano. Kučan je namreč znan po svoji znameniti izjavi, da samostojna Slovenija ni njegova intimna opcija, kot tudi po tisti, da so “danes dovoljene sanje, jutri je nov dan”.
Slabšalni odnos do osamosvojitve
Vrste, v katerih tisti, ki so prispevali k samostojni državi, čakajo na priznanje, ki jim pripada, dokazujejo slabšalni odnos, ki ga tranzicijska levica neguje do slovenske osamosvojitve. Še najbolj jasno ga artikulirajo v stranki Levica. Eden najbolj vidnih politikov stranke Miha Kordiš je denimo osamosvojitev označil kot “nateg” in “kapitalistično kontrarevolucijo”. Mnenjski voditelji tranzicijske levice so v svojih javnih izjavah podobno jasni. Pred dnevi je znan radijski voditelj Sašo Hribar denimo trdil, da osamosvojitvene vojne ni bilo.
Se ob tem še kdo čudi, da so tisti, ki so sodelovali v osamosvojitveni vojni, za trenutno oblast nekakšen nebodigatreba?