Piše: Gašper Blažič
Kontraverzna predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki se je nedavno vrnila s svojega obiska v »jedrni« Afriki v slogu nekdanjih Titovih obiskov v državah članicah Gibanja neuvrščenih, očitno dobro izkorišča naklonjenost mainstream medijev, zlasti tabloidnih. In preko njih včasih pove tudi kaj takšnega, kjer bi bilo bolje, če bi se pravočasno ugriznila v jezik.
Nekdanja okrajna sodnica in Sorosova štipendistka, ki jo je nenavadni splet dogodkov izstrelil iz zakotnih sodniških pisarn v sam vrh politike, je svoje poglede na slovensko stvarnost delila tudi v aprilski izdaji revije Ona Plus, za katero je sicer dejala, da se sama nima za feministko, čeprav sama živi in udejanja vrednote feminizma. Kot je dejala, se vsaka ideologija sprevrže v absurd in postane nasilna. »Ko ideologija na kakršen koli način postane nasilna, izgubi svojo prvotno vrednost, saj nasilje, naj bo fizično, psihično ali verbalno, izniči vse dobro, za kar se je neko gibanje zavzemalo,« je med drugim povedala.
Zanimivo stališče, saj je že v nadaljevanju povozila to, kar je povedala malo prej. Ko je odgovarjala na vprašanja o današnji negotovosti mladih ter o strahu pred prihodnostjo, je odgovorila: “Žalostno je, da smo kot družba prišli tako daleč, da nam mladi to sporočajo.” Ob tem je naslovila tudi stiske starejših v naši družbi. Po njenem mnenju to, kar se zdaj dogaja, ni več vzdržno in da nas nedvomno čaka nov družbenopolitični sistem, a da bo prehod vanj bržčas revolucionaren, saj nas tako uči zgodovina. “Kapitalizem ne bo večen, ker se že nekaj časa kopiči nezadovoljstvo, ta izjemna energija ljudi pa kliče k spremembi.” Dejala je tudi, da se ji zdi prav, da tisti, ki ima, to na nek način povrne družbi, ker mu je ta omogočila, da ima (sic!).
Seveda se postavlja vprašanje, od kod takšen ideološki protikapitalistični refleks, pa tudi to, ali je najbolj razvpita blondinka v slovenski politiki nemara kaj zamešala. Namreč, v času tranzicije je po Slovencih udaril zlasti t. i. tovarišijski kapitalizem, ki ima kaj malo zveze s tistim pravim kapitalizmom, kjer imata glavno vlogo pravna država, svobodna konkurenca in seveda tudi čim manjše poseganje države v gospodarstvo. Zahodna civilizacija je v 20. stoletju razvila tudi varovalne mehanizme, ki so pomagali odstranjevati negativne stranske učinke kapitalizma. A kot že rečeno: Slovenija zares svobodnega tržnega sistema do sedaj praktično ni imela, pač pa se je skozi zavoženo tranzicijo – tudi zaradi odsotnosti lustracije – razvil sistem, ki kombinira razvijanje in ohranjanje revolucionarnih izročil, rentništvo, pa tudi pretakanje davkoplačevalskega denarja v žepe raznih klanov (razvpiti Inštitut 8. marec je tu samo vrh ledene gore). In razumljivo je, da tisti, ki ne sodijo v ta okvir, so morda iz takšnih in podobnih razlogov politično neprimerni (da, tudi to se je podedovalo iz časa prejšnjega režima, le embalaža je nekoliko drugačna) ter zato lustrirani, ne morejo računati na neko mirno prihodnost. V precej boljšem položaju pa so tisti, ki so s svojim političnim profilom prišli v razne levičarske nevladne organizacije in uživajo na račun davkoplačevalcev.
Ob tem naj spomnimo, da je prejšnja vlada, ki je Slovenijo vodila skozi zelo zahtevne čase epidemije covid19, ko je grozil tudi gospodarski in posledično socialni kolaps, sprejela cel kup ukrepov, ki so ublažili gospodarsko in socialno krizo, s čimer bi lahko rekli, da je bila prejšnja vlada veliko bolj socialdemokratska kot pa kapitalistična. Res pa je, da je z nekaterimi ukrepi začela rahljati že uveljavljene sisteme klientelizma, kjer so davkoplačevalski denar lahko »cuzali« le politični izbranci, denar pa je z ukrepi prejšnje vlade začel pritekati k vsem ljudem. Seveda je Golobova vlada vse te novosti ukinila in znova vzpostavila stari klientelistični sistem.
Urška Klakočar Zupančič torej pretaka krokodilje solze, hkrati pa obljublja nič manj kot »nov družbeni red«. Očitno ob tem pozablja, da so se mnogi prikrajšani državljani doslej že trikrat zbrali na množičnem shodu pred slovenskim parlamentom, vendar je takrat nikoli ni bilo na spregled. In ker sita vrana lačni ne verjame (niti tega, da je lačna), bodo le najbolj naivni verjeli v iskrenost njenih izpovedi, ki so očitno le izgovor za javnomnenjsko friziranje, češ da je za tegobe Slovencev pač kriv kapitalizem (ne pa slaba vlada) in da je rešitev v novem družbenem redu. No, to lekcijo smo v slovenski zgodovini že vzeli – spomnimo se leta 1945 in veliki tragediji, ki je sledila v času nove »svobode«. Ali torej želi funkcionarka, ki prisega na LGBT agendo, hkrati pa se je dobrikala Ugandi, kjer homoseksualce zapirajo, ponoviti to tragično lekcijo slovenske krvave drame? Ali pa ima morda v glavi zgolj neke idealistične predstave o tem, kako bomo Slovenci skupaj »nenasilno« zrušili sedanji sistem in uvedli demokratični socializem?
Zagotovo pa stališčem Klakočar Zupančičeve v reviji Ona Plus ploskajo v Levici. Ali pa tudi ne – poslanec Miha Kordiš si verjetno misli, da mu Klakočar Zupančičeva predstavlja nelojalno konkurenco…
