Piše: Petra Janša
Roman Leljak, slovenski publicist, pisatelj, politik in podjetnik, se je rodil 21. avgusta 1964 v hrvaškem mestecu Đurmanec pri Krapini. Osnovno šolo je obiskoval v Šentjurju. Po končani osnovni šoli leta 1978 se je odločil za vojaški poklic in nadaljeval šolanje v Sarajevu in Beogradu na Srednji vojaški šoli smer zvez. Končal je specializacijo za šifranta v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) in nato še posebno šolanje v Vojaškem centru varnostne službe v Pančevu. Leljak, podčastnik JLA, je najprej služboval kot šifrant v Vojašnici Ljuba Šercerja v ljubljanskem armadnem območju, kasneje pa kot organ varnosti JLA. Služboval je še v Postojni in Mariboru. V organih varnosti JLA je nehal delati februarja 1988. Marca 1987 je zaprosil za prenehanje aktivne vojaške službe. Je avtor 57 knjig in 4 dokumentarnih filmov. Knjige, napisane v slovenskem in hrvaškem jeziku, so prevedene v angleščino, nemščino, španščino in italijanščino. Od 1990 do 2018 je bil samostojni kulturni delavec, ki raziskuje polpreteklo zgodovino nekdanje SFRJ oz. delovanje obveščevalnih služb in politične policije nekdanje SFRJ ter političnih umorov Udbe v času njenega delovanja. Vložil je več ovadb proti odgovornim za ta dejanja. Na lokalnih volitvah leta 2018 je bil izvoljen za župana občine Radenci.
“Sem eden redkih, ki sem zadovoljen, ker se stvari premikajo. Marsikdo tega noče razumeti in si zatiska oči, ampak se premika. Na zadnjem sestanku županov na Brdu pri Kranju je bilo skoraj 200 županov. Večina nas je povedala, da se sedaj bolje dela, saj imamo neposredni stik z ministrstvi in smo organizacijsko bolje povezani. To je dobro,” nam je v pogovoru dejal župan občine Radenci Roman Leljak.
DEMOKRACIJA: Gospod Leljak, kot smo lahko brali, ste Titovo cesto znova preimenovali v Cesto osamosvojitve. Zakaj?
Leljak: Mogoče bi se vrnil nazaj in pojasnil zgodbo okrog Titove ceste. Marca lani se je koalicija v okviru sveta občine Radenci pogovarjala, kako rešiti denacionalizacijski postopek družine Šarić, ki zahteva nazaj celoten park v Radencih in veliko ozemlja, kjer so danes javne ceste in premoženje, ki ga ljudje tukaj potrebujemo za vsakdanje življenje. Že 30 let čakamo na rešitev države, pa te rešitve ni. Zato smo rekli, da poiščemo svojo. Dogovor je bil, da pokličemo družino Šarić v Ameriko, jo povabimo v Radence in ji predstavimo svoje probleme. Odločili smo se, da gre občina sama v postopek in jim izplača odškodnino ter se z njimi dogovori, potem pa lahko začnemo normalno delati. Predvsem je tu problem radenskega parka, ki je že trideset let v slabem stanju prav zato, ker v zvezi z njim njim teče denacionalizacijski postopek. Z ameriškim veleposlaništvom v Ljubljani je bilo dogovorjeno, da bi 8. maja lani organizirali ta sestanek glede na to, da je v Slovenijo prišel Rudolf Šarić. Njegov oče, dr. Ante Šarić, je bil pred drugo svetovno vojno namreč zelo zaslužen v občini Radenci. Da bi imeli boljše pogajalske pogoje, smo se odločili, da eno ulico poimenujemo dr. Anteju Šariću, saj tu nima še nobenega spominskega znamenja. Ker je Titova ulica največja, smo se odločili zanjo − dr. Šarić bi si to zaslužil. Postopek je stekel, a je potem nastal cirkus s posamezniki, ki jim že leta ’91 Slovenija ni bila opcija. Zahtevali so referendum. Zaradi tega smo se odločili, naj se cesta preimenuje v Cesto osamosvojitve Slovenije, saj ima dr. Šarić manj uspeha kot Cesta osamosvojitve.
DEMOKRACIJA: Zadeva je šla potem do ustavnega sodišča.
Leljak: Ja. Po vsem tem, kar se je zgodilo, je ustavno sodišče poseglo vanjo zaradi procesnih, dvomljivih napak. Svetniki in župan smo razumeli to tako, da smo legalno izvoljeni, in če je to večinsko mnenje svetnikov, potem to izpeljimo do konca. Konec koncev bodo volitve prihodnje leto. Ali je naša odločitev pravilna ali ne, bodo odločali volivci. Je pa sedaj zelo neprijetno, da se mala skupina ljudi, ki jo vodijo nekdanji pripadniki Službe državne varnosti (SDV), nekdanji sanitarni inšpektorji in nekdanji miličniki, poskuša s svojo ideologijo spravljati na nas in vse to preprečevati. Zdaj smo to sprejeli in upam, da bo toliko politične modrosti med ljudmi, da ne bodo več podpisovali peticij in da bo končno ustavno sodišče tisto, ki bo reklo, da bo odločitev prepustilo lokalni skupnosti v skladu z vsemi evropskimi priporočili, resolucijo o lokalni skupnosti, da naredimo tisto, za kar imamo pravico. Upam, da je to dokončna rešitev in da bomo v Radencih imeli Cesto osamosvojitve Slovenije, kot si jo zaslužimo in ki ne bo ljudi ločeva, ampak jih bo združevala v enotnosti, v tistem, kar smo si leta 1990 vsi želeli.
DEMOKRACIJA: Brali smo tudi, da je po odstopu dveh občinskih svetnikov, izvoljenih na listi SD, “z nastopom župana Leljaka demokracija umrla”. Kaj ni prav to demokracija, da lahko odstopijo?
Leljak: Demokracija je širok pojem. Nikoli ne bo mogel nihče definirati, kaj je demokracija. V demokraciji je dovoljeno vse, vse je mogoče, vse pa je vezano na politični dogovor. Najlaže je pa tako, kot dela SD. Že prej sta odstopila svetnika DeSUS, tako da je Tito po štiridesetih letih povzročil odstop štirih svetnikov v občini Radenci. Zame je to žalostno in vsi ti svetniki bodo, upam, zapisani v zgodovino za dejanja, ki res niso primerna. Mi smo na tej seji imeli pomembna vprašanja: sprejemali smo dva podrobna prostorska načrta, s katerima smo omogočili graditev 250 novih stanovanj, odločali smo, ali bodo prvošolčki v občini Radenci dobili zastonj vse šolske potrebščine, tudi zvezke, torbe in drugo, odločali smo o tem, ali bodo vsi tisti šolarji, ki so imeli odličen uspeh v zadnjih treh razredih osnovne šole, dobivali v srednji šoli s pomočjo podjetja Radenska, d. o. o., 100 evrov štipendije mesečno. Odločali smo o 25 točkah. Opozicija, predvsem SD, pa se je odločila, da zapusti sejo, ker meni, da smo kršili pravila, ker nismo upoštevali umika točke o odločanju glede Titove ceste. Glejte, to ni demokracija, to je bežanje od politične odgovornosti, političnega delovanja. In če SD misli, da ji bo s tem na prihodnjih volitvah uspelo, bo Slovenija pač šla v tisto smer, ki jo želi SD – tudi to je demokratično. Vse to sprejemam. Upam pa, da smo v občini Radenci ne glede na to, ali je Roman Leljak župan, dosegli spremembo, tudi sam videz občine na zunaj. Bistveno več smo vložili v občino, kot so vanjo vlagali 20 let, in to občani opazijo. Nekateri še vedno demagoško delujejo, češ da ekipa okoli Leljaka res veliko dela in je zelo uspešna, ampak mi smo lepo živeli tudi prej.
Župan Murske Sobote Aleksander Jevšek. (Foto: STA)
DEMOKRACIJA: Člani stranke SD vam »nagajajo« tudi drugje. Nam lahko na kratko razložite dogajanje glede KPK, zakaj vam to onemogoča članstvo v svetu Javnega podjetja CERO Puconci (CEROP)?
Leljak: Kot župan nastopam zelo preprosto in zadeve poimenujem s pravim imenom. Kot župan sem imenovan za predstavnika občine v podjetju CEROP. Jasno in glasno sem povedal, da je to, kar so storili, nezakonito, zaradi česar naj takoj pride policija in zadevo razreši. Podjetje CEROP namreč zbira odpadke 27 občin in mu je dovoljeno, da opravlja t. i. posebne storitve. Da bodo bralci razumeli: smeti, ki jih zbirajo, lahko na trgu prodajajo in s tem nekaj zaslužijo. Seveda je to z zakonom dovoljeno, vendar uredba MEDO (Uredba o metodologiji za oblikovanju cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, op. p.) pravi, da mora zaslužek od tega iti v zmanjševanje cene javne službe. Omenjeno podjetje je tako v štirih letih ustvarilo 3 milijone 800 tisoč evrov, ki bi morali iti v zmanjševanje cene, a je gospod Jevšek na seji rekel (Aleksander Jevšek, župan Murske Sobote, SD), če bi ta denar vrnili v javne službe, potem bi bile smeti v vseh 27 občinah zastonj. Sem rekel, ja, seveda, v čem je težava, saj smo politiki tisti, da ustvarimo take pogoje, da bi ljudem smeti odvažali zastonj. Konec koncev ljudje smeti ločujejo in na ta način omogočajo lažjo prodajo, zato bi bili lahko nagrajeni za svoj trud na tak način, da odvoza smeti ne bi plačevali. Na žalost je prevladalo drugačno mnenje in so 3 milijone 800 tisoč evrov namenili za graditev hotela MenSana v Murski Soboti, kjer je gospod Jevšek imel korist in ima kot predstavnik SD skrivališče za denar. To sem javno povedal, prišlo je računsko sodišče in nam izdalo sklep, da je bilo ravnanje CEROP nezakonito; hotel se mora prodati, denar pa vrniti podjetju CEROP in s tem zmanjšati ceno javnih storitev. CEROP in občina Murska Sobota si zdaj prizadevata, da hotela ne bi prodali in da najdemo drugačno rešitev. Zato so me prijavili KPK, kjer so našli zakonsko določilo, v katerem je zapisana razlika med župani, ki opravljajo funkcijo poklicno, in tistimi, ki jo opravljajo nepoklicno, češ da tisti župani, ki opravljamo funkcijo nepoklicno, nimamo upravljavskih sposobnosti. Tako sam kot neprofesionalni župan ne morem biti več član sveta v CEROP, in to samo zato, da ne bi bil tam glasen in ne bi vztrajal pri tem, da se mora omenjeni hotel prodati in vrniti denar občanom, da bi ti imeli nižjo ceno položnic. Zadevo sem razrešil na svoj način: zaposlil sem se kot župan in imam zdaj upravljavske sposobnosti. Razumel bi KPK, če bi bil zaposlen v CEROP ali bi s tem podjetjem imel kakršnekoli povezave, tako pa s CEROP nimam nobene zveze. To so nagajanja, ti birokratski postopki, v katerih je SD odlična in nam škoduje vseh teh trideset let, odkar obstajamo.
DEMOKRACIJA: V Hrastje-Moti ste pri pomniku braniteljem slovenske samostojnosti pripravili občinsko proslavo ob 30-letnici slovenske državnosti. Tudi tam ni šlo brez provokacij, kajne?
Leljak: V občini Radenci imamo veliko težavo; Društvo veteranov vojne za Slovenijo se je znašlo med protestniki, da mora Titova cesta v Radencih ostati. Oni torej zagovarjajo Josipa Broza -Tita, tiste, proti katerim naj bi se bili bojevali leta 1991, če so se sploh bojevali. Na tej proslavi sem povedal, da smo še drugi veterani vojne za Slovenijo, ki se s tem ne kitimo, tega ne izpostavljamo in se ne oblačimo v lepe uniforme ter ne iščemo vseskozi neke pravice, ampak poskušamo to razumeti kot del svoje odgovornosti do države. To smo takrat opravili in zdaj živimo drugačno življenje. Na proslavi sem tudi povedal, da sem se že septembra 1990 vključil v osamosvojitveni proces in smo štirje kolegi začeli pridobivati tajne sodelavce iz vrst takratne JLA in TO, da bi sodelovali z novim vodstvom in pripravljali vojaške operacije, ki so potem sledile. Mi smo to zelo uspešno delali in mislim, da je to bistveno pripomoglo v sami vojni za Slovenijo, da so nekatere operacijo hitro in učinkovito stekle. Ker smo to počeli tajno, nismo nikoli zahtevali nobenih odlikovanj ali česa podobnega. To se je takrat zgodilo, zadevo smo uspešno opravili. O imenih ne smem govoriti, lahko pa sami o tem govorijo. Po drugi strani pa imamo v Radencih veterane, ki brez sramu ter z malo politične in zgodovinske modrosti zahtevajo ohranitev Titove ceste.
DEMOKRACIJA: Gre za Lipičevo organizacijo?
Leljak: Ja. Lipiča sicer ni med podpisniki, so pa tu lokalni predstavniki, predsednik veteranov Niko Brus. Vedeti morate, da Lipičeva organizacija načrtuje prireditve skupaj z Zvezo borcev NOB in kandidira za državna sredstva z njimi, s tistimi torej, proti katerim naj bi se bili leta 1991 bojevali.
DEMOKRACIJA: Kaj bi morala Slovenija v času predsedovanja Svetu EU predstaviti EU? Mogoče stanje glede pravosodja v državi?
Leljak: Pravosodje je gotovo prvi večji problem, drugi pa je birokracija, tako državna kot občinska. Ta se je v tridesetih letih tako razbohotila, da jo težko obvladujemo. Sedanja vlada težko prihaja skupaj, ker vedno doživljamo upor. Birokracija se je naučila, da vodi denarni tok, s katerim se maksimalno brani. Tako kot v primeru CEROP. Državo moramo poenostaviti, uporabljati zdravo kmečko pamet. Tako kot je bilo v zgodovini, ko so uporabljali logičnost v vsakdanjem življenju.
Župan Radencev Roman Leljak (foto: Polona Avanzo)
DEMOKRACIJA: Kako vidite zdajšnje politično dogajanje v Sloveniji?
Leljak: Sem eden redkih, ki sem zadovoljen, ker se stvari premikajo. Marsikdo tega noče razumeti in si zatiska oči, ampak se premika. Na zadnjem sestanku županov na Brdu pri Kranju je bilo skoraj 200 županov. Večina nas je povedala, da se sedaj bolje dela, saj imamo neposredni stik z ministrstvi in smo organizacijsko bolje povezani. To je dobro. Tudi postopki za javne razpise za projekte so bolje nastavljeni. Še so napake, ampak te so zaradi druge ali tretje birokratske strukture in jih je treba spremeniti. V bistvu gredo stvari na bolje. Imamo sicer ekstremiste, ki iščejo možnosti, ko je bilo v državi najbolj pomembno, da imamo študije, ki so stale deset, dvajset milijonov in je zaradi tega nastalo deset novih doktorjev znanosti, v praksi pa se je to zelo malo izvajalo. To se je spremenilo. In vesel sem. Imamo še kup agencij, ki so bile ustanovljene zato, da bi pomagale pri projektih, a smo zdaj prišli v fazo, ko so te agencije slabost občin, saj občine težko zagotavljamo vse tisto, kar zahtevajo agencije. V občini dobro vemo, kaj potrebujemo. Ta čas je pri nas najbolj aktualen zemljevid Radencev, ki ga je pripravila Agencija za vodo, na kateri lahko vidite, da je celotna občina Radenci poplavno ogrožena. Ogrožena pa ne bo več, ko bomo naredili študijo, ki bo stala 150.000 evrov. V trenutku, ko jo bomo plačali, bo voda stekla iz Radencev. Prostorskega načrta torej ne moremo spremeniti, dokler ne plačamo študije. In prav z novim zakonom o vodah, o katerem bomo odločali na referendumu, želijo preprečiti, da bi se take anomalije rešile. Mi vemo, da ob Muri ne moremo graditi tovarne papirja ali eksploziva oziroma česa podobnega, ker je tu voda. Imamo pa zdaj vinsko fontano na Kapeli na 304 metrih nadmorske višine, ki je skoraj najvišji vrh v Pomurju, in to je poplavno območje. In porabiti moramo 150.000 evrov, da bo teh 300 metrov na suhem in bomo lahko tam gradili. Popoln nesmisel. In takih primerov imamo v Sloveniji ogromno, česar se ta vlada dobro loteva in rešuje. Naj vztraja in bo ljudem veliko lažje. Za 150.000 evrov lahko v občini Radenci uredimo dve cesti.
DEMOKRACIJA: Se boste udeležili referenduma za pitno vodo?
Leljak: Sem eden tistih, ki bi občanom najraje svetoval, naj v nedeljo ostanejo doma in se igrajo s svojimi otroki.
DEMOKRACIJA: Radence torej vračate na turistični zemljevid Slovenije …
Leljak: Ko sem s svojo ekipo v občini Radenci prišel na oblast, smo zastavili turistično razvojno strategijo. Razdelili smo jo na tri dele: klasični, zdravstveni in športni turizem. Četrta stvar pa je občanom prijazno bivanje. Zato smo v tem mandatu razširili nogometno igrišče, naredili novo umetno igrišče, novo atletsko stezo, imamo res čudovit nogometni center, ki spada med enega najlepših v Pomurju, kamor prihajajo na treninge že kvalitetne ekipe. Načrtujemo tudi poseben športni hotel. Želimo, da bi športni turizem zaživel. Da bi ta živel, mora živeti tudi klasični turizem, zato se trudimo narediti čim več zanimivih turističnih točk. Naredili smo najmodernejši mini golf, kot sem že omenil, vinsko fontano, v načrtu imamo ureditev prostorov z avtodome na atraktivni lokaciji, naredili smo osvetljene sprehajalne steze po gozdovih … In seveda zdravstveni turizem, ki ga predvsem vodi Sava turizem. To je turistični razvoj občine, saj tukaj nimamo možnosti za gospodarske objekte. Kot občina, prijazna za bivanje, imamo urejeno subvencionirano kopanje v bazenih. Naši občani se lahko kopajo v Zdravilišču Radenci za 3 evre na dan. To je torej strategija, ki smo si jo začrtali in gremo dobro po tej poti. Zamenjujemo tudi infrastrukturo. Smo prva občina v Sloveniji, ki imamo cestno razsvetljavo, 30 km, na sončne celice. To je zelena energija v praksi. Imamo tudi prvi blok v Sloveniji s sončnimi celicami, ki proizvaja elektriko. Celoten mesečni strošek življenja v tem bloku, se pravi elektrika, ogrevanje, voda, odvoz smeti, na stanovalca ne presega 60 evrov. To bi moral biti primer dobre razvojne prakse. Ta blok je obiskalo že 30 županov iz Avstrije, še nobeden iz Slovenije. Zato pravim, da želimo narediti občino, prijazno za bivanje, da bodo tudi tisti, ki imajo pokojnine 700 evrov, le 10 odstotkov le-te dali za mesečne stroške bivanja.
DEMOKRACIJA: Na spletni strani občine vestno objavljate informacije glede cepljenja proti covidu-19. Ste se cepili?
Leljak: Sam sem se cepil z Astra Zeneco in nisem imel težav. Zato pozivam vse tiste, ki dvomijo o tem, da se cepijo in se tako pripravimo na jesen, da ne bi bilo tako strašno, kot je bilo zadnje leto in pol. Da bi šla ta bolezen mimo nas in da bi čim prej normalno zaživeli. Nima smisla iskati pravic. Cepimo se, naredimo ta korak, saj smo vsi ljudje. Zakaj tak egoizem? Bodimo tolerantni in vsaj tokrat stopimo skupaj, cepimo se in končajmo to zgodbo.
