Piše: Gašper Blažič
Če je v zadnjih letih prišlo do resnih premikov glede odnosa do spolnih zlorab s strani katoliških duhovnikov tudi znotraj same Cerkve, pa se o duhovnih zlorabah doslej ni govorilo. Vsaj javno ne. Iz časa študija teologije pa sem si na predavanjih osnovnega bogoslovja zapomnil pomembno resnico: da so lahko izrazi vere v določeni kulturi počlovečujoči ali razčlovečujoči. Le da pri slednjih človeka, ki je aktiven v teh izrazih, ne vodi Sveti Duh, pač pa tisti »ta spodnji«. Prav na tej podlagi je mogoče bolje razumeti, zakaj so se v zgodovini Cerkve dogajali zloraba inkvizicije, čarovniški procesi, lažno »pokristjanjevanje« s poboji, spodletele križarske vojne in podobno.
Dragico Čepar sem doslej poznal bolj »na daleč«. Njeno ime sem vedno povezal s fatimsko pobožnostjo ter posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Kar mi je postalo blizu, ko sem prebral nekaj knjig o Fatimi s strani upokojenega stiškega opata p. dr. Antona Nadraha, ki je, mimogrede, tudi moj birmovalec (medklic: zakrament svete birme sem prejel 25. aprila 1993, na tretjo velikonočno nedeljo in na god sv. Marka, ravno na nedeljo, ko je v Rusiji potekal znameniti referendum, na katerem so se državljani izrekali o zaupnici tedanjemu predsedniku Borisu Jelcinu). Do nedavnega pa o Dragici sploh nisem vedel, da je (bila?) posvečena fokolarina. Da takšen način posvečenega življenja v Gibanju fokolarov res obstaja, sem izvedel šele v letu 2022, ko sem prebral intervju z eno od slovenskih posvečenih sester iz tega gibanja o njenem delovanju v Ukrajini v tamkajšnji Karitas v času vojne. Ja, celo življenje se učimo in marsikaj izvemo pozno.
O fokolarih, imenovanih tudi »ognjiščarji«, sem prvič slišal, pravzaprav prebral v knjižici Vinka Kobala »Srečanja« (Ognjišče 1995) v svojih dijaških letih, v času, ko avtorja knjižice še nisem osebno poznal. V uvodu sem našel tudi omembo laiških gibanj, med njimi »ognjiščarjev«, ki sem jih sicer hitro povezal z revijo, založbo (in kasneje tudi radiom) Ognjišče. Ja, to ime ni bilo izbrano naključno, saj sta bila med pionirji teh medijskih projektov tudi primorska duhovnika Bojan Ravbar in že pokojni Franc Bole, ki sta začela izdajati glasilo Farno ognjišče, ki je nato pod imenom Ognjišče postal osrednji katoliški mesečnik, ki je nekako nasledil ugaslo Kobalovo glasilo »Veslajmo« (v hrvaškem govornem prostoru se je, zlasti v Hercegovini, uveljavilo podobno glasilo »Naša ognjišta«, ki ga izdajajo in urejajo hercegovski frančiškani). Sam izraz presega meje Gibanja fokolarov, saj tudi v litanijah Jezusovega Presvetega Srca med drugim omenjamo »žareče ognjišče ljubezni«. Z izrazom se nakazuje tudi naša gorečnost kot nasprotje mlačnosti. Izraz »ognjišče« se skriva tudi v pomenu grške besede »megaron«, ki je postala nekakšen prepoznaven simbol Zavoda sv. Stanislava, kjer sem se šolal, saj ima takšen naziv zbornik, pa tudi študentsko društvo, pevski zbor, itd. V krščanskem pomenu »megaron« lahko označuje Najsvetejše, torej Jezusovo telo v evharističnem češčenju – spomnimo, monštranca, ki nosi Jezusovo telo, ima največkrat obliko sonca.
