Skrajni islamisti že dolga desetletja sistematično načrtujejo, da bi s kombinacijo raznih aktivnosti (prva med njimi je stalno množično priseljevanje muslimanov v države Zahodne Evrope in Severne Amerike) postopno islamizirali (post)krščanski Zahod in tako uresničili svoj glavni strateški cilj – ustanovitev kalifata in zagotovitev globalne prevlade islama.
Islamistični skrajneži, ki jih financirajo predvsem fevdalne monarhije ob Zalivu na čelu z vahabistično Saudsko Arabijo, se namreč zavedajo, da je Zahod gospodarsko, tehnološko, politično, vojaško in kulturno superioren vsestransko nerazvitemu muslimanskemu svetu, ima pa velikansko pomanjkljivost, ki je lahko usodna – predvsem zaradi emancipacije žensk in prevladujoče potrošniško-hedonistične naravnanosti večine prebivalstva v zahodnih državah že desetletja upadajo stopnje rodnosti, demografski primanjkljaj pa te države poskušajo nadomestiti zlasti z uvozom neevropskega prebivalstva, v prvi vrsti iz muslimanskega Bližnjega vzhoda in Severne Afrike.
Priznati je treba, da integracija, denimo Kitajcev, Indijcev in predvsem Latinoameričanov v zahodne družbe poteka sorazmerno dobro, ti priseljenci so v veliki večini produktivni prebivalci svojih novih domovin, spoštujejo zakone in nepisana pravila ter plačujejo davke. Tega pa na žalost nikakor ni mogoče reči za pretežni del imigrantov iz muslimanskega sveta: ti zavračajo vključevanje v zahodne družbe, se getoizirajo, nočejo sprejeti sodobnih vrednot, ampak od avtohtonega prebivalstva predrzno zahtevajo, naj se prilagodi njihovemu načinu življenja. V mislih imam njihove stalne zahteve, da je treba v jedilnicah javnih ustanov (šol, zaporov, bolnišnic …) prepovedati svinjino in alkohol, nadalje, da muslimanske deklice v šolah ne smejo skupaj z dečki hoditi na ure telovadbe ipd. Islamistični aktivisti so praviloma tudi zelo napadalni do vseh politikov, intelektualcev in umetnikov, ki se tako ali drugače kritični do islama, njegovih naukov in praks. Vsako upravičeno kritiko na račun, recimo, islamističnega terorizma ali očitne neenakopravnosti žensk ter pripadnikov verskih in etničnih manjšin v muslimanskih državah takoj označijo za rasizem, ksenofobijo in islamofobijo …
Najdba v vili arabskega bankirja v Švici
Poznavalci so dolgo časa domnevali, da so takšni negativni odzivi večjega dela muslimanskih imigrantov do sodobnega zahodnega načina življenja posledica njihove marginaliziranosti in nesposobnosti na prilagoditev novemu kulturnemu okolju, potem pa so švicarski kriminalisti 7. novembra 2001 med hišno preiskavo v vili arabskega bankirja Jusufa Nade v švicarskem kantonu Ticino našli 14 strani dolg, strogo tajen dokument v arabščini z naslovom Projekt vzpostavitve islamske vladavine na Zemlji, ki so ga konec 70. in na začetku 80. let pripravili vodilni strategi najstarejše in najvplivnejše islamistične organizacije – Muslimanskega bratstva. To precej skrivnostno in razvejano organizacijo je leta 1928 ustanovil egiptovski učitelj in islamistični publicist Hasan al-Bana, njeni ključni cilji pa so ponovna uveljavitev šeriatskega prava na vseh področjih v muslimanskih družbah, združitev vseh muslimanskih držav v enoten kalifat in končno spreobrnitev celotnega človeštva v islam, bodisi na miroljuben način bodisi s silo. Geslo Muslimanskega bratstva se glasi: »Alah je naš cilj. Prerok je naš voditelj. Koran je naš zakon. Džihad je naš način. Umreti na Alahovi poti je naš najvišji up.« Muslimanska bratovščina je med drugim igrala odločilno vlogo pri ustanovitvi palestinske islamistične organizacije Hamas in islamske teroristične milice GIA v Alžiriji.
Avtorji dokumenta, ki se ga je v obveščevalnih službah zahodnih držav prijel vzdevek »Projekt«, so našteli in natančno razdelali obširen nabor aktivnosti, ki naj bi približno v 50 do 70 letih – če se bodo seveda izvajale dosledno in usklajeno – privedle do islamizacije Zahoda: spodbujanje priseljevanja muslimanov v zahodne družbe ter ohranjanje in krepitev njihove verske identitete, infiltracija v že obstoječe zmerne muslimanske organizacije na Zahodu s ciljem, da se jih podredi Muslimanski bratovščini, podtalno sodelovanje in financiranje islamskih ekstremistov na Zahodu, hkrati pa javno distanciranje od njih, saj mora bratovščina uživati imidž »zmerne in razumne organizacije«. Poleg tega naj člani Muslimanske bratovščine v zahodnih državah odpirajo tudi nove mošeje, muslimanske verske šole, bolnišnice, internate in domove za ostarele, vse z namenom, da se ohrani in utrdi verska in kulturna identiteta priseljenih muslimanov in po možnosti pridobi spreobrnjence med avtohtonimi Evropejci in Američani. Pomenljivo je, da so strategi Muslimanske bratovščine natančno identificirali tiste družbene skupine na Zahodu, ki so po njihovem mnenju še posebej dojemljive za islam: študenti, ki so razočarani nad zahodnim ateizmom in materializmom, zaporniki (kriminalni obstranci, ki so izključeni iz t. i. normalne družbe), potomci severnoameriških Indijancev (reveži, ki sovražijo krščanske belopolte Evropejce, ki so nad njihovimi predniki izvršili genocid) in špansko govoreči prebivalci ZDA (tudi ti so večji del revni in sovražijo »jenkijevske zatiralce«).
Evropa tik pred državljansko vojno?
Izjemno pozornost, poudarjajo načrtovalci islamizacije Zahoda, je treba posvetiti še vzpostavljanju kulturnih centrov, medijev in možganskih trustov v zahodnih državah: njihovo temeljno poslanstvo je sistematično vplivanje na odločujoče elite teh držav, da bodo vodile politike, ki bodo omogočale postopno, prikrito islamizacijo (tako rekoč neomejeno priseljevanje, multikulturnost, spoštovanje verskih čustev muslimanov ipd.) Islamističnim organizacijam, ki delujejo na Zahodu, močno v prid deluje politični sistem zahodnih držav (demokracija, pravna država, spoštovanje človekovih pravic, svoboda medijev …) in avtorji dokumenta jim naročajo, da morajo dosledno izkoriščati te »šibkosti« držav razvitega Zahoda. Poleg tega naj skrajni islamisti na Zahodu navezujejo tudi stike s tistimi političnimi in civilnodružbenimi organizacijami na Zahodu, ki so vsaj načeloma naklonjene muslimanom (razne (skrajno) levičarske stranke, združenja za zaščito človekovih in manjšinskih pravic itd.) V zameno za njihovo podporo muslimanskim zahtevam na raznih področjih naj jim zagotovijo volilne glasove muslimanom. Znano je, da islamistični voditelji zahodne islamofile prezirljivo obravnavajo kot t. i. koristne bedake: ne, da bi se zavedali, igrajo pomembno vlogo pri islamistični infiltraciji zahodnih družb in njihovi počasni islamizaciji, ko pa bodo muslimani prevzeli oblast na Zahodu, pa tudi njih čaka žalostna usoda »nevernikov«.
Kot meni švicarski raziskovalni novinar in avtor odmevne knjige Osvojitev Zahoda: tajni projekt islamistov Sylvain Besson, je iz metod in vsebinskih elementov delovanja islamističnih združenj v raznih evropskih državah mogoče razbrati, da se te – seveda z občasnimi odstopanji – držijo navodil in priporočil piscev »Projekta«. Islamistična penetracija zahodnih družb je že tako napredovala, da, denimo, poveljnik švicarskih oboroženih sil, general Andre Blattmann ocenjuje, da je Evropa na pragu državljanske vojne med avtohtonimi Evropejci na eni ter čedalje bolj radikalnimi muslimanskimi priseljenci na drugi strani. Blattmann svoje rojake poziva, naj se spet oborožijo. Tudi poveljnik norveške vojske Odin Johannessen je prepričan, da bomo morali Evropejci svoje družine, domovine in vrednote že kmalu z orožjem v rokah braniti pred muslimanskimi fanatiki. Skrajni čas je torej, da se tudi Slovenci zbudimo in se soočimo s kruto resničnostjo.
