Piše: Gašper Blažič
V teh dneh beležimo dvoje pomembnih dogajanj. Prvo je poskus ustavitve vojne v Ukrajini ob tretji obletnici oborožene agresije, drugo pa je sestavljanje nove nemške vlade po nedeljskih volitvah. Oboje je nekako sovpadlo in hkrati pokazalo na učinke t. i. kremeljske agende na dogajanje v Evropi, natančneje znotraj Evropske unije.
Kdor je spremljal rezultate nemških zveznih volitev, je lahko hitro opazil, da Nemčijo tudi po zamenjavi kanclerja čaka precejšen kaos. AfD, s katero za zdaj nihče ne bi sestavljal koalicije, je namreč krepko izboljšala svoj položaj od prejšnjih volitev, zaradi česar bo konservativna unija (CDU+CSU) zelo verjetno prisiljena v koalicijsko povezovanje s poraženimi socialdemokrati. Kar lahko pomeni nadaljevanje politike popuščanja levici, posledično pa na naslednjih volitvah krepko zmago AfD. Kar pa dolgoročno povečuje možnost za odhod Nemčije iz Evropske unije.
Pa ne samo zaradi AfD, ampak tudi zaradi stranke Die Linke, nemškega ekvivalenta naše Levice. Ki je pri nas, mimogrede, članica vladne koalicije. Najmanjša, pa najbolj vplivna, saj mora premier Robert Golob igrati njeno igro.
Putin brani svoj narod?
Toda pustimo za nekaj trenutkov ob strani dogajanje v Nemčiji in se nekoliko ozrimo k Ukrajini. Že vse, odkar je bila Ukrajina napadena, po kuloarjih – beri, družbenih omrežjih in raznih komunikacijskih kanalih – kroži verzija dogodkov, ki prikazuje dogajanje v Ukrajini z »neodvisnega«, torej kremeljskega zornega kota. O tem, kako so ukrajinski nacionalisti z oranžno revolucijo sesuli državo ter izgnali demokratično izvoljenega predsednika Viktorja Janukoviča, kako so dolga leta sistematično iztrebljali (kakor) rusko prebivalstvo na vzhodu Ukrajine, Rusija pa naj bi zdaj z vojsko zgolj »branila svoj narod«. In ne samo to: Rusija naj bi bila zadnji branik evropskih vrednot ter civilizacije pred pogubno zahodnjaško ideologijo norosti.
Verjetno ste že uganili, da je vse to tudi del agende, ki jo širi t. i. nova desnica oz. AR (alt-right) vsaj od leta 2015 dalje, ko je prišlo do prvega večjega migrantskega vala zaradi vojne v Siriji. Kjer se je diktator Asad (ki je imel, mimogrede, podporo Moskve) bojeval z islamističnimi uporniki. Torej spopad dveh slabih opcij. In že tam se je pokazala usodna zabloda t. i. kremeljskega dualizma, ki so jo nato začeli izvažati v Evropo prav preko strank nove domoljubne desnice. Ki je pravzaprav le preoblikovana stara platforma, ta pa ponuja evropskim prebivalcem načelno, domoljubno politiko. Seveda po metodi korenčka in palice. Kar sporoča: če boste podprli nas, boste nagrajeni z bolj načelno, dosledno in do ilegalnih migracij neizprosno politiko. Če ne boste, se boste znašli na napačni strani zgodovine.
Ali si “popolnoma naš” ali …
Toda tisti »hakelc«, ki se tu skriva, je predvsem ekskluzivnost in dosledni dualizem: če ste »naš«, se pričakuje, da ste »popolnoma naš«. Vsako odstopanje pomeni kolaboracijo s sovražnikom. Torej, če podprete nas, s tem podprete tudi protijudovsko in proputinovsko agendo, pa tudi usmeritev proti Evropski uniji. Vse to dobite v paketu. Ne morete izbirati, kaj od tega boste sprejeli in kaj ne. Podobno kot je Komunistična partija Slovenije jeseni 1941 razglasila, da je OF edini možni odgovor proti okupatorju – kdor ni z nami, je proti nam. Kar pomeni: si z okupatorjem, četudi si njegov nasprotnik.
To pa pomeni, da se v kontekstu evropske politike pojavlja nevaren trend. To je dokaj nevarno v levo nagnjen sredinski čoln, ki za seboj vleče tudi desno sredino, zbrano v Evropski ljudski stranki. V Nemčiji se bo ta trend očitno nadaljeval, nosilci ideologije norosti (kot ta pojav imenuje Miran Videtič) pa s tem dejansko delajo uslugo AR in s tem posredno pomagajo razbijati Evropsko unijo. Zato se postavlja vprašanje, ali imamo v Bruslju pravzaprav dve vrsti kremeljske agenture: eno, ki mainstream politiko obrača na levo (migracije, prebujenstvo, LGBT, zeleni prehod) in tisto, ki zastopa »alternativo« in niti ne skriva preveč, da zastopa proruska stališča. Ker nekaj je jasno: brž ko bo EU začela razpadati na prafaktorje, bodo posamične države postale lahka tarča ruskega osvajanja. Ni nujno, da vojaškega.
Kako prefinjeno deluje prokremeljska propaganda, sem se prepričal lani jeseni, ko sem se na nekem srečanju katoličanov (in ne, ni bilo politično srečanje) govoril z nekom, ki je obujal upanje na zmago Donalda Trumpa in tudi na to, da bo v tem primeru Ukrajina priključena Rusiji, s tem pa bo nastopil trajen mir. Kar je strahotna zmota, ki jo potrjuje tudi novejša zgodovina: Zahod je malo pred drugo svetovno vojno tudi sam računal, da bo dovoljenje za nemško okupacijo Češkoslovaške potešil apetite Tretjega rajha in prinesel Evropi mir. Zmota je bila gromozanska in tragična, saj so s tem Hitlerju dali dovoljenje za peklenski projekt, ki je terjal na milijone smrtnih žrtev. Videti je, da so v primeru Ukrajine mnogi tiho upali, da bo Ukrajina padla in bo s tem zadoščeno apetitom Kremlja. Ob tem pa so prezrli, da je izhodišče pogovorov memorandum iz Budimpešte iz leta 1994, ki je Ukrajini zajamčil nedotakljivost meja v zameno za odpoved jedrskemu orožju. Ta memorandum je mednarodno pravno še vedno veljaven, dokler ni sprejet nov dogovor na isti ravni. Dogovor, ki bo moral Ukrajini dati nove, enakovredne koncesije. Vsaka druga »rešitev« bo pomenila samo dovoljenje Putinu, da vojno razširi čez zahodno mejo Ukrajine.
Kar je pravzaprav dokaz, da vrednote helsinške Evrope še vedno ne morejo enakovredno parirati argumentu moči. Vojna v nam bližji Bosni in Hercegovini je živ dokaz. Bosanskim Srbom je z daytonskim sporazumom vendarle uspelo dobiti precej več kot so sploh kdaj imeli (49 odstotkov celotnega ozemlja BiH pripada Republiki Srbski). Mednarodni skupnosti je takrat sicer uspelo doseči »rešitev dveh držav«, ki jo skušajo sedaj (neuspešno) izvoziti še v Izrael. A očitno na račun precej šibkega kompromisa.
Zožen prostor za neodvisno desnico
O tem, kako sploh delujejo tokovi (tudi finančni) iz Rusije v Evropo, seveda lahko samo ugibamo, toda obstaja kar nekaj primerov, ko Kremelj gradi svoj medijski imperij. Denimo v Srbiji, kjer je vpliv (pro)ruskih medijev zelo močan. Ker je EU v marsičem omejila vpliv uradne ruske propagandne mreže, se ti vplivi sedaj širijo na drugačen način, predvsem preko političnih strank, katerih donatorji so povezani z Rusko federacijo. Pa tudi z »neodvisnimi« spletnimi portali.
Glavna težava je torej, kako v ne-levem prostoru najti nekoga, ki ne bi bil hkrati vezan na interese Rusije. Kot kaže, se je ta prostor v zadnjem času zelo zožil. Kdor se želi vanj uvrstiti in postaviti stvari na svoje mesto – tako glede levičarske kot prokremeljske agende – bo deležen hudih napadov z dveh strani. Toda vztrajati na poziciji zdrave pameti je sedaj najbolj odločilno, da se izognemo škodljivemu dualizmu. Interes kremeljskega dualizma je namreč, da med razočaranimi volivci desnice (domoljubi, konservativci, kristjani) potegne čim večji delež k prorusko orientiranim strankam, kar pomeni nagibanje javnega mnenja posameznih članic EU k njenemu dokončnemu razkroju. In to je bistveni cilj Kremlja. Brexit je bil šele začetek tega procesa.
