Piše: Sara Kovač (Nova24tv.si)
V prvih dveh mesecih okupacije slovenski komunisti niso na noben način nasprotovali nacističnemu okupacijskemu režimu, temveč so ga marsikdaj celo podpirali. Še več, 1. maja 1941, le štiri dni po ustanovitvi Protiimperialistične fronte, so komunisti skupaj z nacisti praznično korakali po ulicah – verjetno po vzoru Moskve, tudi tam so namreč v istem času Sovjeti gostili naciste.
1. maja 1941 so komunisti skupaj z nacisti korakali po ulicah in vzklikali “Sieg Heil” in “Heil Hitler” – uradni zgodovinski zaznamki ta podatek seveda zamolčijo. Prvomajska parada je v Trbovljah potekala le štiri dni po sestanku v Rožni dolini, ko so ustanovili “protiimperialistična fronto”, ki se je kasneje preimenovala v osvobodilno. Na paradi so torej korakali člani Nazionalsozialistische Deutsche Arbeitspartei (NSDAP) skupaj s slovenskimi komunisti. Kot je zapisal zdaj že pokojni dr. Peter Starič, so prvi nosili rdeče zastave s črnim kljukastim križem na belem krogu, drugi pa rdeče, a z rumenim srpom in kladivom. Prav taka parada naj bi potekala tudi v Mariboru, verjetno pa še kje.
Kot smo pisali že pred časom: redko kdo od mladih ve, da so komunisti med drugo svetovno vojno dolgo časa kolaborirali z nacisti. Ko so 6. aprila 1941 sile osi napadle, razkosale in okupirale Jugoslavijo, so namreč tudi slovenski komunisti v skladu z navodili iz Moskve nacistično okupacijo sprejeli benevolentno in jo dojemali kot prvi korak k zrušitvi obstoječega družbenega reda. Hvalili so naciste kot sovražnike svetovnega kapitalizma in se navduševali nad državno-planskim gospodarstvom, kot ga je izvajala Hitlerjeva Nemčija. K dezerterstvu so nagovarjali nabornike redne kraljeve vojske in sabotirali tovarne. Komunisti in njihovi simpatizerji v nekaterih največjih delavskih središčih (Jesenice, Trbovlje) so ob prihodu prvih nemških čet na svojih domovih izobešali celo zastave s svastiko.
Ko je voditelj komunistov Boris Kidrič 27. oziroma 26. aprila sklical sestanek v ljubljanski Rožni dolini, torej niso mogli ustanoviti organizacije za oborožen upor proti okupatorju, komuniste je namreč oviral pakt med Hitlerjem in Stalinom. “Če bi že takrat ustanovili Osvobodilno fronto (OF), bi se zelo zamerili Stalinu. Zato na sestanku ni bilo govora o kaki vstaji proti okupatorju, pač pa so se z razglašanjem PIF komunisti hoteli prikupiti Stalinu in njegovemu zavezniku Hitlerju, saj sta bila oba proti imperializmu,” je pojasnil Starič, ki je tudi spomnil, da se 27. april še zdaj slavi kot “dan upora proti okupatorju”, čeprav takrat ni bilo prav nobenega upora. Šele ko je Hitler konec junija napadel Sovjetsko zvezo, je upor postal sprejemljiv, celo dobrodošel. Težko bi namreč našli Slovenca, ki ne bi bil rad osvobojen. Po drugi strani pa je, po Staričevih besedah, vodstvo OF pod krinko osvobodilnega boja že med vojno pripravljalo in deloma tudi izvajalo revolucijo.
O tem, ali so si 27. april izmislili komunisti, da bi prikrili kolaboracijo z nacisti, je Edvard Kocbek zapisal slednje: “Že prve mesece smo bili (krščanski socialisti) med prvimi pobudniki spoznanja, da odrešilna parola ni v čakanju, ampak v akciji. … Komunisti so mirovali. Še v pogovorih so se obotavljali, trpeli pod težko travmo … Tesnoba komunistov pa se je sprostila 22. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. Položaj v svetu se je mahoma spremenil. Naša skupina je sprejela izjavo slovenske komunistične partije, da je tudi ona pripravljena na odpor in vstajo. Protiimperialistična fronta, ki so jo komunisti organizirali po nemško-sovjetskem paktu in je zato životarila, se je sedaj brez posebnega akta spremenila v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.”
Foto: zajetje zaslona/Časnik
Komunisti so bili po Kocbekovih besedah v času, ko je še veljal pakt med Hitlerjem in Stalinom, torej ”upravičeno sumljivi”. K prepričanju, da so si komunisti 27. april preprosto izmislili, da bi prikrili kolaboracijo z nacisti, pa po navedbah v Časniku vodi tudi dejstvo, da vse do 22. junija ni dokumentiranih nobenih spopadov z okupatorjem. Daleč od tega, da bi se komunisti uprli okupatorju prvi. Prej so se uprli pripadniki TIGR, kraljeva vojska in vsi drugi. “26. aprila 1941 je bil sestanek Društva prijateljev Sovjetske zveze. Šele kasneje so temu sestanku pripisali atribute osvobodilnosti in koalicije, da bi prikrili obdobje paktiranja z nacisti, ki je trajalo do 22. junija 1941. Izraz Osvobodilna fronta se začne uporabljati šele pozno poleti 1941,” je za Domovino pojasnil tudi dr. Jože Možina, ki je med drugim poudaril, da je za to, da so se slovenski komunisti znašli na “pravi strani zgodovine”, zaslužen bolj Hitler kot pa oni sami. Šele z napadom na Stalina je namreč postal pravi sovražnik komunistov.
Če sklenemo, po vzoru Sovjetske zveze so tudi slovenski komunisti iz Jugoslavije sodelovali z nacistično Nemčijo. Po začetku vojne so pripravili več zborovanj, kjer so zahtevali priključitev določenih delov ozemlja k nemškemu rajhu in pozdravljali Hitlerja. Komunistična partija je pozivala h kolaboraciji z nacisti. Tito je javno nagovoril komuniste, naj se zaposlijo v nemških službah. V Gestapu, ki je pripravljal deportacije Slovencev iz zasedenega ozemlja, so delovali Slovenci, ki so potem postali vidnejši člani komunistične partije. Komunistična partija je ustanovila Protiimperialistično fronto, ki je na shodih kritizirala “imperialistični” Anglijo in Francijo ter pozdravljala nacistično Nemčijo, kljub temu da je slednja okupirala in odganjala Slovence v koncentracijska taborišča. Navidezni preobrat se je zgodil po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, ko je Komunistična partija Slovenije po direktivi iz Moskve preusmerila boj proti imperializmu v boj proti fašizmu in Protiimperialistično fronto preimenovala v Osvobodilno fronto, dejansko je prihajalo tudi po tem do sodelovanja z Nemci.
