Skrajni čas je, da nam domoljubnim in proevropsko usmerjenim Slovenkam in Slovencem v glavah začnejo tuliti alarmi najvišje stopnje, kajti pod vlado, ki jo bo (samo formalno!) vodil nekdanji zabavljač na podeželskih veselicah Marjan Šarec, nam grozijo nadaljnje razvojno zaostajanje ne le za najbolj razvitimi članicami Evropske unije, temveč tudi za gospodarsko dinamičnimi članicami v Srednji Evropi in ob Baltskem morju, vnovičen zdrs v balkanski kotel, naraščanje zadolženosti države ter nadaljevanje in poglabljanje kaosa v javnem zdravstvu, pravosodju in šolstvu. Slovenija iz t. i. zgodbe o uspehu na našo veliko žalost vse bolj postaja huda bolnica Unije!
Kot že nekaj let opozarjajo ugledni ekonomisti in politologi, naša država potrebuje široko, razvojno usmerjeno vladno koalicijo, ki bi bila sposobna in voljna izpeljati obsežne reforme tako rekoč vseh družbenih podsistemov s ciljem preboja Slovenije med 5-10 gospodarsko najbolj razvitih, socialno najbolj stabilnih in znanstveno-tehnološko najbolj propulzivnih članic EU. Če je v prvih tednih po volitvah še kazalo, da je mogoča vzpostavitev takšne široke, neideološke koalicije – sestavljale bi jo SDS, NSi ter dve stranki iz t. i. leve sredine – pa je očitno, da je t. i. globoka država, ki jo obvladujejo zloglasni strici in tete iz ozadja, kaj hitro zatrla takšna, zanjo heretična razmišljanja in načrte … In tako bomo v kratkem dobili vegasto Serepentinškovo manjšinsko koalicijo, sestavljeno iz strank, ki jih druži le fanatično, neracionalno sovraštvo do Janševe SDS in seveda slepa pokorščina stricem in tetam v ozadju, ki so pravi gospodarji tranzicijske levice pri nas. O tem, kakšni so dejanski odnosi med strankami v novi koaliciji, pričajo medijska poročila o precej mučnem sestavljanju manjšinske vladne koalicije: to je v znamenju rivalstev med posameznimi strankami in njihovimi voditelji (še posebej med dosedanjim predsednikom vlade Mirom Cerarjem in šefom Socialnih demokratov Dejanom Židanom) ter naravnost branjevskega prerekanja za razne ministrske fotelje. O programskih ciljih vlade se je, kot potrjujejo dobro obveščeni, bolj malo razpravljalo in usklajevalo …
Z grozo pa me navdaja predvsem dejstvo, da bo to manjšinska vlada, ki bo za večinsko podporo v državnem parlamentu odvisna od levičarsko ekstremistične Levice, stranke, ki odkrito poveličuje komunistični totalitarizem in si prizadeva iz Slovenije narediti nekakšno evropsko Venezuelo. Tisti, ki spremljamo tuje medije (naši, pretežno levičarsko indoktrinirani novinarji o tem neradi pišejo oziroma poročajo), vemo, kako obupne so gospodarske, socialne in politične razmere v tej sicer z nafto bogato obdarjeni državi v Južni Ameriki: v trgovinah ni osnovnih življenjskih potrebščin, v bolnišnicah zaradi kroničnega pomanjkanja zdravil in medicinske opreme umirajo otroci, Venezuelci pa množično bežijo v sosednje države, kjer se, kot povedo novinarjem, lahko vsaj pošteno najedo … Očitno si Mesec & tovariši želijo, da bi v takšno bedo in tiranijo pahnili tudi našo Slovenijo!
Glede na to, da je Levica dokazano slovenofobna in jugonostalgična stranka, je precej verjetno, da bo svojo podporo Šarčevi vladi pogojevala tudi s sprejemom ukrepov in zakonov, katerih dejanski cilj bo razvodenitev slovenske nacionalne identitete in samih temeljev slovenske državnosti (množično sprejemanje migrantov iz muslimanskega sveta, znižanje kriterijev za pridobitev slovenskega državljanstva, podelitev statusa narodnostnih manjšin priseljencem iz drugih republik nekdanje Jugoslavije itn.). Upam, da se motim, a upravičeno se bojim, da bodo slovenska identiteta naše države in druge vrednote slovenske osamosvojitve pod prihajajočo vlado izjemno ogroženi. To pomeni, da bomo morali biti slovenski domoljubi stalno čuječi na braniku slovenske državnosti, samobitnosti in demokracije.
Prav tako je kot na dlani, da se bo mednarodni položaj Slovenije, ki je že zdaj vsej prej kot zavidanja vreden, pod Šarčevo vlado še naprej hitro slabšal. Kakšne mednarodne politične izkušnje pa ima Šarec? Kot je meni znano, nobenih! Tuji mediji se mu že zdaj posmehujejo in se čudijo, kako je mogoče, da se v neki članici EU na položaj predsednika vlade tako rekoč čez noč povzpne “tretjerazredni imitator”, ki je bil doslej le župan (pa še to bolj slab) nekega manjšega mesta v okolici Ljubljane … Kako se bo tak človek kompetentno pogovarjal, denimo, o prihodnosti Evropske unije ali pa o slovensko-hrvaških sporih s težkokategorniki na evropski in svetovni politični sceni, kot sta, na primer, nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron? Poleg tega je treba upoštevati, da na političnem prizorišču Unije prevladujejo desnosredinske stranke, Slovenija pa bo z levosredinsko vlado (s podporo ekstremistične Levice) na njem neke vrste eksot, da ne rečem črna ovca. A stricem in tetam iz ozadja, ki tako ali tako niso nikoli želeli samostojne slovenske države, je za to kaj malo mar!
Naj zaključim – nastajajoča vlada nekdanjega zabavljača na kmečkih veselicah Serpentinška nima nikakršne legitimnosti, saj je utemeljena na ideološko pogojeni izključevalni sovražnosti do zmagovalne stranke na junijskih volitvah in njenega voditelja. Glede na to, kdo jo sestavlja in zlasti kdo so njeni botri v ozadju, ne moremo pričakovati, da bo naredila karkoli pozitivnega za Slovenijo in slovenski narod. Ravno nasprotno!
Mislim, da je napočil čas, ko moramo privrženci evropske, evroatlantske in predvsem slovenske Slovenije začeti resno razmišljati in se pripravljati, da bomo tudi na ulicah in trgih naših mest kmalu množično, glasno in nepopustljivo zahtevali čim prejšnji odhod te nelegitimne, nesposobne in marionetne (kvazi)vlade!
Tadej Ugovšek, politični analitik iz Ljubljane
