Piše: E-Maribor
27. aprila praznujejo tisti, ki so se borili proti okupatorju, a so kasneje sami počeli grozodejstva drugače mislečim. Najhujša med njimi pa je bila Milka Planinc. Pričevanje o njenih zločinih ni za občutljive.
Vsako leto tisti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija, organizirajo številne prireditve, ki slavijo rdečo zvezdo in komunistični režim. O strahotah množičnih pobojev se ne govori. Prav zato vas vsako leto, 27. aprila na grozodejstva spominja portal e-maribor.si. Tokrat so tu pričevanja iz Kočevskega Roga, kjer so partizani po nalogu komunistične partije po drugi svetovni vojni dobesedno poklali več deset tisoč ljudi. Prednjačila pa je črna vdova Milka Planinc.
V hrvaškem tedniku Hrvatsko slovo je Zoran Božić objavil tekst z naslovom Kočevski Rog – nekaznovani genocid oziroma Strahote Kočevskega Roga hlepijo po resnici. Tako je zapisal: “Žrtve so obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavci z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde, rekli so jim “specialisti”, končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah.
Po pričevanju naj bi bilo v Kočevskem Rogu ubitih več deset tisoč ljudi. Z vlaki so nesrečnike prepeljali v Kočevje (po nekaterih podatkih med 5.000 in 8.000 na dan), od tam v gozdove Kočevskega Roga. Poveljnik likvidatorjev je bil partizanski major Simo Dubajić, njemu pa je bila nadrejena politična komisarka Milja, ki je bila kasneje prepoznana kot Milka Planinc, kasneje visoka partijska funkcionarja ter med leti 1982 in 1986 celo predsednica jugoslovanskega izvršnega sveta.
Pri masovnem pokolu se je najbolj “izkazala” komisarka Milja. “Ona je bila, po besedah priče, s satansko domišljijo nadarjena vrhunska strokovnjakinja za mučenje in ubijanje ljudi. Prav zaradi nje so se običajne masovne ´likvidacije narodnih izdajalcev´ spremenile v kanibalsko orgijo ubijanja,” piše Zoran Božić. Osebno je izbirala mlade moške in ukazovala partizanom, da jih koljejo, z nožem in žlicami izpraskajo oči, režejo ušesa, nosove in spolne organe ter nato v prazne očesne jamice zatlačijo testise (moda), v usta pa odrezane spolne ude.
Kot navaja avtor, se je komisarka pogosto razjezila na “nerodneže” med klavci, ki so spolne organe rezali od zgoraj navzdol. Po njej se je pravilni partizanski postopek kastracije začel z rezom pod moško mošnjo, s tem, da se je nož nastavil na prepono. Nato se je moški spolni ud skupaj z mošnjo odrezal z enim močnim in globokim rezom. Ena njenih najljubših specialitet so bili tako imenovani “zabiti hrvaški možgani”. Milja je živim ljudem s kladivom zabijala zidarske žeblje skozi lobanjo v možgane in po vsakem zabitem žeblju žrtev vprašala: “Sem ti končno izbila Neodvisno državo Hrvaško iz glave.” Drugo specialiteto je imenovala “slano hrvaško srce”. Po štirih močnih udarcih s sekiro v srčni predel prsnega koša v obliki štirikotnika, je že živim ljudem iztrgala srce ter ga skupaj z izvlečenimi žilami vlekla po tleh.
Pri vseh vrstah zverinstva so prednjačile tovarišice partizanke. Na žrtvah obeh spolov so ugašale cigarete in z ožarjenim železom žgale najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. Ženskam so skozi spolni organ z bajonetom izrezovale in trgale maternice, ter jih nato žrtvam tlačile v usta in jih tako dušile. Na ukaz komisarke Milje so partizanke koščke bodeče žice za vezanje rok sadistično zabijale skozi spolni organ v sečnico. Nosečnicam so z nožem parale trebuhe, trgale iz maternice nerojene otroke,” piše Zoran Božić V hrvaškem tedniku Hrvatsko slovo. Nekatere “tovarišice” so moške in ženske likvidirale tako, da so najprej vodovodno cev zabile v analno odprtino in nato skozi njo streljale. Komisarka Milja je partizanke spodbujala, da so več ženskam odrezale prsi, ki so jih posolila in nato pritiskala nazaj na amputacijske rane. Ob tem so z žičnatimi ščetkami povzročale rane na ženskih spolovilih in jih nato solile. Vsak zverinski postopek je bil pospremljen z javnim odobravanjem in kanibalskim navdušenjem zločincev.
Priča tem pokolom je bil, zanimivo, tudi oče nekdanjega hrvaškega premierja Iva Sanaderja, ki je po naključju preživel poboj kot vojak oboroženih sil NDH, ker ga je partizan iz njegove domovine v zadnjem trenutku potegnil iz kolone smrti v Kočevskem Rogu.
To so bili zločini, ki niso bili nikoli obravnavani in za njih ni nihče odgovarjal. O tem se ni govorilo, niti pisalo. In tisti, ki danes slavijo, smrt fašizmu in svobodo narodu, se kdaj vprašajo koliko nedolžnih Slovencev so pobili partizani? Koliko ljudi je umrlo po nedolžnem, koliko otrok in žena?
Vir: E-Maribor
