Piše: Gašper Blažič
Samo še dobra dva meseca in pol nas ločita od parlamentarnih volitev, ki bodo za Slovenijo odločilne. Vse več je tudi ugibanj, ali to obdobje ne spominja na čas pred prvim izpričanim porazom LDS na volitvah 3. oktobra 2004.
Kot je znano, je SDS takrat osvojila 29,08 odstotka glasov (29 mandatov), LDS pa le 22,80 odstotka (23 mandatov), čeprav so ankete v glavnem kazale obratno, torej zmago LDS, čeprav precej bolj tesno kot leta 2000. Ta preobrat spominja denimo na napovedi rezultata dveh referendumov v letu 2025, saj so ankete denimo za referendum o evtanaziji kazale zmago vladne strani, ki pa je nato ni bilo.
A najprej obnovimo osnovna dejstva. Leta 2004 je bila na oblasti LDS, ki je – s krajšo prekinitvijo – vladala že od leta 1992. Torej kar dvanajst let. Vendar je leta 2002 nastopila sprememba: dotedanji dolgoletni premier Janez Drnovšek se je uspešno podal v tekmo za predsednika republike, vodenje LDS pa je prevzel Anton Rop, ki je tudi prevzel vodenje vlade. Pred tem je bil minister za finance, na tem mestu ga je nato nasledil Dušan Mramor. No, kakorkoli že, Rop je bil manj fleksibilen in precej bolj koleričen od svojega predhodnika. Si je pa upal narediti nekaj, kar si kasneje ni upal narediti noben politik – da se je namreč v nekem privatnem pogovoru trdo lotil Zorana Jankovića.
Ob tem naj dodamo, da Janković v tistem času še ni bil tako vpliven kot je danes. V tem času je bil še predsednik uprave Mercatorja, vendar je faktor njegovega vpliva že naraščal, kar se je že leta 1998 pokazalo ob najbolj razvpiti slovenski maturi vseh časov – na njej je namreč kljub popravnemu izpitu, torej v nasprotju s pravili, sodeloval Jure Janković, mlajši Zoranov sin. Zaradi te afere je opozicija (neuspešno) skušala razrešiti šolskega ministra Slavka Gabra, slednji pa jo je nato poleti 1999 s položaja “podurhal” kar sam. In se s prihodom Ropa na premiersko funkcijo vrnil v vladno ekipo.
No, Rop pa je v času pred volitvami naredil dve ključni napaki. Najprej se je že na začetku poletja sporekel z Dimitrijem Ruplom, zunanjim ministrom, ki je bil zaradi svoje odločne prozahodne drže v precej polemičnem odnosu denimo z Milanom Kučanom. Kot je znano, je Rupel sodeloval na ustanovnem sestanku Zbora za republiko, potem ko je predčasno končal obisk v Veliki Britaniji, vse kaže, da je bil tajming obiska namerno načrtovan tako, da bi Rupel za en dan zamudil ustanovitev ZZR, ki je za skupno mizo spravil ne samo opozicijske desne stranke, pač pa tudi nekatere posameznike, kot je npr. dr. Tine Hribar. Rop pa je poleg tega že postal znan po tem, da je iz koalicije izgnal SLS, ker si je drznila podpreti interpelacijo proti notranjemu ministru Radu Bohincu (SD). Zaradi tega je SLS nato zapustil Karl Erjavec, tedanji državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, ter se preselil k LDS, saj je tej stranki pripadala njegova nova nadrejena Zdenka Cerar. Erjavec e tako obdržal položaj državnega sekretarja.
Zanimivo je, da tedanja vlada ni bila ravno znana po populističnih ukrepih, so se pa povsod slišala svarila, da nas čaka pot v pekel, če pride na oblast “skrajna desnica” z Janezom Janšo na čelu. Enako retoriko sedaj uporablja Robert Golob, ki tako rekoč skače že iz vseh paštet. A tu ne gre samo za retoriko, pač pa tudi za brutalne poskuse, kako zamejiti vpliv opozicije. Spomnimo se samo razvpite tiskovne konference poslanke Svobode Tamare Vonta tik pred koncem leta 2025, ko je v maniri Staneta Dolanca cefrala opozicijski SDS in NSi ter medije, ki so na strani opozicije.
Ob tem velja še enkrat spomniti tudi na pretekle vloge Roberta Goloba. Slednji je postal državni sekretar na ministrstvu za gospodarske dejavnosti leta 1999, vendar kot pravijo viri, ministrica Tea Petrin ni imela ravno bleščečega mnenja o njem, vse pa kaže, da so ji ga vsilili drugi. Po volitvah 2000 se je ponovno vrnil za nekaj časa v vlado, tokrat na okoljsko ministrstvo, ob porazu Igorja Bavčarja v tekmi za predsednika LDS pa je zapustil stranko, odšel v gospodarstvo in začel graditi svoj imperij, danes znan pod imenom GenI. Vmes je tudi porinil Bavčarju nož v hrbet in v sloviti pivovarski vojni (2005-2008) prestopil na Jankovićevo stran. Jankovića je podprl tudi Milan Kučan, medtem ko sta se Bavčar in Boško Šrot znašla na “napačni strani” in sta morala v zapor. Ne glede na to, da je Boško Šrot odigral vlogo “koristnega klovna” za napade na tedanjega premierja Janšo. Leta 2011 je Golob postal celo podpredsednik tedaj nove Jankovićeve stranke Pozitivna Slovenija.
Seveda je samo po sebi zgovorno, da se Janković v predvolilno dogajanje vsaj na prvi pogled ne vmešava preveč. Njegova dejanja so dejansko precej bolj prikrita, saj so prioritete jasno postavljene: z državno politiko naj se ukvarjajo njegovi vazali, ki so za to poklicani.
Je pa vendarle tudi neka razlika z letom 2004: če se je tedanja estrada, ki so jo nekateri poimenovali kot “LDS kuhinjski mucki”, le priložnostno pojavljala v politiki (denimo na zadnji predvolilni konvenciji LDS v začetku septembra 2004 v Cankarjevem domu, kjer je Slavoj Žižek povedal znamenite besede o “treh minutah dobrega filma”), je tokrat že vsa vladajoča politika prepredena z estradništvom. Pridružitev Tine Gaber v ekipo Delovih kolumnistov po tistem, ko je lastnik Dela dobil glomazen posel z državo za projekt Karavanke, je samo vrh ledene gore …
