Piše: prim. Janez Remškar, dr. med., politik in publicist
Spoštovane Slovenke in Slovenci! Pred koncem leta 2023 smo bili soočeni s temno sliko razmer v našem razpadajočem zdravstvenem sistemu. V lase so si skočili predstavniki dveh naših univerzitetnih ustanov. Ali je v urejenem sistemu financiranja javnega zdravstva mogoče, bolje rečeno spodobno, da pride do obračunavanja in pranja umazanega perila v javnosti? Temu smo bili priča sedaj med Univerzitetnim kliničnim centrom (UKC) Ljubljana in Medicinsko fakulteto (MF) v Ljubljani oziroma med njunima Inštitutom MF za mikrobiologijo in imunologijo in Inštitutom MF za patohistologijo ter UKC zaradi plačevanja storitev, izjemno pomembnih za postavitev prave diagnoze pri resno obolelih.
Odgovorni za stanje, ki je pripeljalo do spora, in nespodobna obtoževanja sta ministrstvo za zdravje in ministrstvo za visoko šolstvo. Dogodek je razgalil našo nesposobnost komuniciranja, neučinkovitost, vprašljivo financiranje in predvsem navzočnost ostankov »odlične socialistične ureditve zdravstva«. Odgovorne tako na ministrstvih kot tudi v stroki UKC je lahko sram. Res je, da so se v zadnjem trenutku nekaj dogovorili. Vprašanje pa je, ali so v resnici razčistili vse sporne zadeve do te mere, da bodo v prihodnje stvari pregledne. Ne glede na vse ostaja slab priokus, kajti nesporazum bi se kaj lahko končal tudi v škodo pacientov.
V bistvu gre za dosedanje slabo sodelovanje oziroma nesodelovanje med dvema najpomembnejšima deloma našega javnega sistema: med zdravstvom in visokim šolstvom. In ne samo to! V ospredju je vprašljivo financiranje enega in drugega sistema! Ostaja dejstvo, da zaposleni na inštitutih MF, ki so raziskovalci, pedagogi, opravljajo dodatno rutinsko delo, če želijo imeti podobno finančno stanje kot njihovi kolegi na klinikah in tudi denar za razvoj. Ne smemo podcenjevati dela učiteljev, strokovnjakov, ki vzgajajo nove kadre, raziskovalcev novih načinov zdravljenja. A v svetu je v zdravstvu nekoliko bolje nagrajena neposredna odgovornost tistih ob postelji pacienta. Ob tem se lahko takoj vprašamo, kako je pri nas s to odgovornostjo. Moje mnenje je, da je mnogokrat ni. Po drugi strani se postavlja vprašanje, ali si človek ne izbere poklica, kot je pedagoško delo, zaradi osebnih predstav, želja, kjer finančni del morda ne bi smel igrati prevelike vloge. Če pa je delo, ki je brez dvoma tudi pomembno, kot je učenje in raziskovanje, podcenjeno, kot je to pri nas, lahko hitro pride tudi do deviacij in prevelikih želja ter prekoračitev spodobnosti. Ob vsem tem ne smemo zanemariti dejstva, da če želi stroka, katerakoli, slediti razvoju v svetu, je financiranje države nezadostno! A komu je za to še mar?
Nekaj podobnega se dogaja tudi v UKC Ljubljana. Ustanova se sooča s problemom podcenjenih zdravstvenih storitev, še posebej pri najzahtevnejših postopkih, ki jih UKC opravlja v veliki večini. V javnosti smo bili pred kratkim priča očitkom, da si koncesionarji v programu, ki ga dodatno plačuje ministrstvo za zdravje, izbirajo storitve, ki se izplačajo. Da, res je tako. Postavlja se torej vprašanje, kako je to sploh mogoče. Ne to, da si koncesionarji izbirajo finančno ugodne storitve, temveč to, da so nekatere storitve plačane dobro, druge pa ne! Ali morda ni vsaka storitev ocenjena glede na čas, ki je potreben za delo, kvalifikacijo strokovnjaka, materialne stroške, amortizacijo? Če bi to bilo narejeno dosledno, ne bi moglo priti do za izvajalce »dobrih« in »slabih« storitev, storitev torej, ki se jih izplača opravljati, in tistih, ki se jih ne izplača. UKC Ljubljana je tako soočen z ostankom socialističnega planskega financiranja in jasno je, da išče vse mogoče načine za čim večjo uravnoteženost dohodkov in izdatkov. Žal je naš sistem naravnan tako, da se to išče med javnimi zavodi, manj pa je tega pri naročanju in skrbi za nabavo čim boljšega materiala po čim ugodnejši ceni pri zasebnih družbah. Le zakaj? Tudi naša zakonodaja o naročanju z ničimer ne pripomore zniževanju cen potrošnega materiala. Sedanja vlada je ravnala celo obratno! Politika se torej ne more in ne zna umakniti iz procesa naročanja »ob vseh prizadevanjih in boju proti korupciji«. Vsak se lahko vpraša, zakaj je tako.
Zapisano ne more biti opravičilo za ravnanje vpletenih. Morda je to razlaga, v kakšnem neurejenem okolju živimo. Ugotovitev je, da še vedno nismo na stopnji urejenih razmer v zdravstvu, primerljivih s sistemi v svetu. Pri nas se še vedno velikokrat zlorabljajo javna sredstva, veliko manj pa se zaostrujejo pogoji do zasebnih dobaviteljev. Resne konkurenčnosti ni! In še enkrat: politika se praviloma »z vsemi silami bori proti korupciji«, ki pa še kar naprej ostaja v zdravstvu in z njo vred politiki!
Do kdaj še?
