Piše: Gašper Blažič
Še teden dni nas loči do prvega kroga predsedniških volitev. Kot kaže, bomo izbirali med sedmimi kandidati, čeprav je bil prvotni izbor kandidatov precej širši. Nekateri kandidature sploh niso vložili (denimo Marta Kos, Ivo Vajgl, Nina Krajnik …), medtem ko je Gregor Bezenšek, ki je prvi zbral potrebne podpise, v zadnjem hipu umaknil soglasje h kandidaturi.
Tako so v tekmi za funkcijo predsednika republike ostali še Anže Logar, Janez Cigler Kralj, Miha Kordiš, Milan Brglez, Nataša Pirc Musar, Sabina Senčar in Vladimir Prebilič. Jasno je, da je v igri predvsem Logar, ki mu lahko zmagoslavje prepreči le še globoka država – slednja si namreč na predsedniški funkciji želi Natašo Pirc Musar ali Milana Brgleza. Med poslanci, ki kandidirajo za predsednika republike, sta tudi Miha Kordiš (Levica) in Janez Cigler Kralj (NSi), zdi pa se, da bo Kordiš tokrat bolj v vlogi koristnega idiota, ki bo Brglezu pomagal ustvarjati vtis “sredinskosti”.
Logar ima zelo dobre možnosti
Če bi bile razmere v Sloveniji normalne in bi kandidati imeli enake možnosti, bi bilo seveda povsem mogoče, da bi Anže Logar postal novi predsednik RS, s čimer bi verjetno postal najmlajši predsednik doslej. Vendar pa tranzicijska levica ne počiva in išče možnosti, kako bi po odhodu dosedanjega predsednika Boruta Pahorja povsem prevzela nadzor tudi nad funkcijo predsednika republike. Spomnimo: Brglez se je, čeprav se je njegovo ime omenjalo že zdavnaj, v predsedniško tekmo vključil šele zadnji hip, po umiku Marte Kos (ki po novem ni niti podpredsednica Gibanja Svoboda) pa je bil očitno dovolj “požegnan”, da je dobil strankarsko podporo tako v Gibanju Svoboda kot tudi v svoji “matični” stranki SD. Toda marsikdo se bo spomnil, da je bil Brglez, znan po bizarnih in skrajnih izjavah, v času Stranke Mira Cerarja njen vidni član in najprej predsednik DZ. Po volitvah leta 2018 pa je kljub izvolitvi na listi SMC prestopil v SD, saj so ga iz njegove prve stranke preprosto – izključili. Vzrok naj bi bil nespoštovanje sklepov organov stranke. Brglez se je namreč znašel v konfliktu s tedanjim predsednikom stranke Mirom Cerarjem, saj je v enem od intervjujev omenil, da bi bil pripravljen še naprej voditi DZ, čeprav je izvršni odbor stranke kot edinega kandidata strankam leve sredine ponudil Cerarja. Slednji je, kot je znano, v Šarčevi vladi nato postal zunanji minister, vodenje DZ pa je prevzel Dejan Židan (SD) po sicer kratkem obdobju predsedovanja Mateja Tonina (NSi).
Anže Logar (Foto: Facebook)
Cerar nima dobrega mnenja o Brglezu
Cerar je ob izključitvi Brgleza dejal, da je povzročil “kar precejšnjo škodo stranki”. Brglez pa je izključitev označil za zrežiran dogodek in opozoril, da postopek ni bil speljan skladno s pravili. No, Cerar tudi dandanes ne najde lepih besed za Brgleza. Kot pravi zanj, je slednji po političnem znanju sicer povsem sposoben opravljati funkcijo predsednika republike, “vendar pa si osebno ne želim za predsednika republike nekoga s takšnim značajem, kot ga ima gospod Brglez”, je na vprašanje portala Siol.net, ali bi Milan Brglez lahko bil dober predsednik, dejal Cerar. Ob tem je pojasnil: “V politiko je vstopil s stranko Mira Cerarja leta 2014 in takrat sem mu namenil v stranki podpredsedniško mesto kot tudi predsedniško mesto državnega zbora. Glede na to, da je intelektualec in strokovnjak, sem od njega pričakoval bistveno več načelnosti in podpore, nikakor pa nisem pričakoval takšne dvoličnosti, kot jo je izkazal v kasnejšem delovanju.” Skratka, po Cerarjevo je Brglez človek močnih ambicij in preračunljivosti, ne pa tudi načelnosti. Zato bo kar držala teza, da je Brglez ideološko najbliže Levici, vendar pa takrat (leta 2018) iz “tehničnih razlogov” ni mogel prestopiti vanjo. Je pa zato leto kasneje uspešno kandidiral na listi SD za volitve v evropski parlament, kamor se je prebil skupaj s Tanjo Fajon (ki tedaj še ni bila predsednica SD).
Milan Brglez in Miro Cerar (Foto: STA)
Ali nomenklatura računa na scenarij iz leta 2007?
Ne glede na nesoglasja med nekdanjimi političnimi sopotniki je jasno, da je glavna skrb neokomunistične nomenklature predvsem ta, da ima v ognju več želez in da bi se ponovil scenarij iz leta 2007, ko je največ glasov v prvem krogu osvojil Lojze Peterle, v drugem pa ga je prepričljivo premagal Danilo Türk, kandidat SD, LDS in Zaresa (čeprav se je malo pred tem ponujal kot pomladni kandidat za ljubljanskega župana, kar je preprečil Peter Jambrek). Vendar ima Brglez to slabost, da politično ni “nepopisan list” in je v svoji dosedanji karieri pokazal tudi nekaj podobnih značajskih lastnosti kot nekdanji predsednik, že omenjeni Danilo Türk, ki je na račun svoje arogance izgubil boj za drugi predsedniški mandat leta 2012. V političnem smislu je bil Türk leta 2007 dokaj neznan, javnost ga je poznala predvsem kot profesorja mednarodnega prava in kot diplomata v (sedaj vse bolj razvpiti globalistični) OZN. Globoka država pa očitno računa na to, da bo v drugem krogu nekdo od njenih kandidatov, ki bo izločil Anžeta Logarja, čigar edini “greh” je ta, da je – član SDS. Po mnenju poznavalcev bi Logar v drugem krogu zanesljivo dobil tudi glasove Janeza Ciglerja Kralja, NSi torej, a o zmagi odloča predvsem nagovarjanje t. i. sredinskega, pragmatično usmerjenega dela volilnega telesa, ki ni posebej profiliran niti levo niti desno.
Foto: STA
Nekdanji poslanec LDS “ovce šteje”
Tu pa se seveda skriva past, saj je prav ta del volilnega telesa najbolj podvržen medijski propagandi. Medijski aparat (zlasti “pravoverni” del RTVS, Pop TV in Odlazkova medijska mreža) za zdaj še ni našla nobene afere, ki bi jo lahko obesila Logarju, vprašanje pa je, ali morda kaj hranijo za finiš predvolilne kampanje, če bi se izkazalo, da sta Brglez in Nataša Pirc Musar javnomnenjsko pogorela. A tisto, kar najbolj vzbuja skrb, je dejstvo, da ima glavno besedo v Državni volilni komisiji še vedno nekdanji poslanec tranzicijsko-plenilske LDS Dušan Vučko. Tudi zato je poslanska skupina SDS konec septembra zahtevala sklic izredne seje DZ glede priporočila vladi za vzpostavitev pogojev za zakonitost volitev, enotno uporabo zakonodaje, ki se nanaša na volilne in referendumske postopke, za zagotavljanje javnosti, integritete, nepristranskosti in objektivnosti dela komisije ter za poštenost izvedbe volitev in referendumov. Glede na številne zabeležene nepravilnosti ob zadnjih državnozborskih volitvah in ob siceršnjih velikih pooblastilih DVK se namreč postavlja vprašanje, ali se lahko znova zgodi kakšno neprijetno presenečenje. Spomnimo, kako je bilo letos spomladi: začelo se je z nedopustnimi zamudami pri pošiljanju glasovnic v tujino, zaradi česar je bilo številnim volilnim upravičencem onemogočeno glasovanje po pošti in s tem nedopustno poseženo v ustavno zagotovljeno volilno pravico. Dopis DVK z volilnim gradivom so nekateri prejeli šele po končanih volitvah. Prezrl je pripombe predstavnikov list, da bi morale biti glasovnice oblikovane drugače. Napako je storil tudi pri lastnoročnem potrjevanju kandidatnih list. Za konec pa velja izpostaviti še dejstvo, da je DVK tudi napačno izračunala, kateri kandidati so bili izvoljeni v državni zbor.
Prav zaradi nepojasnjenih nepravilnosti, zaradi česar nad volitvami v DZ visi madež legitimnosti in zakonitosti, je eden od članov DVK vložil predlog za razrešitev direktorja službe DVK. Seveda je slednja po volitvah gladko zavrnila ta predlog in večinsko podprla Vučka, ki je tako še naprej ostal na položaju in bo imel glavno besedo tudi pri izvedbi predsedniških in lokalnih volitev.
Kdo se skrivaj srečuje v prostorih DVK?
Malo pred zahtevo poslancev SDS pa je v javnost prišla izpoved nekdanje uslužbenke DVK (gre za Nino Mujagić, ki je o tem govorila za portal Siol), ki je nedavno prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V intervjuju je med drugim izpostavila dejstvo, da je prejela obvestilo Inšpektorata za delo, ki je na njeno pobudo zaradi mobinga, šikaniranja in letne ocene na DVK opravil inšpekcijski nadzor. Pri tem je inšpektor ugotovil kršitve delovnopravne zakonodaje, zaradi katerih je bil DVK izrečen ukrep v skladu z zakonom o prekrških. Hkrati je omenjena uslužbenka izpostavila nepravilnosti pri sistemizaciji za zasedbo delovnega mesta svetovalke za odnose z javnostmi. Prav tako je pomenljiva navedba, ki izhaja iz intervjuja, da se predsednik DVK Peter Golob velikokrat srečuje na ožjem kolegiju pri direktorju Službe Državne volilne komisije Dušanu Vučku, in sicer z izbranimi člani DVK. Takšno ravnanje nikakor ne potrjuje integritete, nepristranosti in objektivnega dela DVK, za kar bi glede na naravo institucije, njenih pristojnosti in nalog v prvi vrsti morala skrbeti, opozarjajo v SDS. Na te zadeve je opozarjal tudi nekdanji dolgoletni predsednik DVK, ki je bil tudi nenavadno odstavljen, Anton Gašper Frantar. Slednji je tudi opozarjal na skrito in tajno delovanje v DVK (tajne seje komisije), s katere so izgnali medije. Prav zato bi morala vlada po mnenju SDS zagotoviti zakonitost in preglednost delovanja DVK.
Ali torej lahko volitve odločijo Vučko in njegovi strici iz ozadja? Vsaj teoretično je to mogoče. In glede na vedenje nekaterih javnomnenjskih agencij (Mediana), ki že napovedujejo Logarjev poraz, je mogoče sklepati, da dejansko ne objavljajo realnih rezultatov anket, ampak svoje “mokre sanje”.
