Piše: Gašper Blažič
Med temami, ki sprožajo številna vprašanja pa tudi vznemirjenje med zgodovinarji, so tudi arheološke raziskave v slovenskem visokogorju. Najdbe namreč kažejo na ostanke predkrščanskih kultov naših daljnih prednikov.
Prav ti predmeti pomagajo tudi odkrivati, kdo so bili dejansko naši daljni predniki. Najdišča, ki kažejo tedanjo duhovno podobo prebivalcev Vzhodnih Alp, je v posebnem članku, ki bo v kratkem izšel v posebnem zborniku, opisal Janez Bizjak. Njegov prispevek v zborniku predstavlja nekatera nova spoznanja pri preučevanju neznanega staroselskega duhovnega izročila oz. predkrščanskega verovanja v visokogorju Vzhodnih Alp od zgodnje bronaste dobe do pozne antike. Za tako imenovana obredna ali daritvena mesta na prostem so značilne najdbe številnih votivnih, tj. zaobljubljenih predmetov, ki so bili z določenimi nameni prineseni iz doline, je zapisal avtor, ki poleg domnevno obrednih krajev v visokogorju opisuje tudi nekatere obredne jame v slovenskem alpskem predgorju.
Izgubljeni predmeti? Nikakor!
Vendar pa ima raziskovanje tovrstnih korenin slovenstva tudi težave, saj na področju staroselske duhovne dediščine zaradi časovne oddaljenosti skoraj štiri tisoč let ni nobenih pisnih virov, ampak samo nekaj odmevov v pripovednem izročilu. Zaradi tega je težko določiti okvirno sliko tedanjega staroselstva, razen tam, kjer so bili najdeni nedvoumni dokazi za to, da je šlo za daritveno in obredno dejavnost. To pa so arheološka najdišča v votlinah, kjer so raziskovalci našli skrite (!) predmete, za katere bi zelo težko rekli, da so bili izgubljeni po naključju, pač pa so bili namenoma preneseni iz doline v visokogorje. In kaj lahko ponudi seznam do zdaj najdenih predmetov? Predvsem predmete iz bronaste in železne dobe, ki so tudi izdelani iz teh dveh kovin: puščične osti, igle, zaponke (oz. fibule), prstani, bronasti in srebrni novci pa tudi lončenina, noži, različno rudarsko orodje, železna šila, nakit in kultni obeski/amuleti, obročki, kovinski ključi, kosi gorskega kristala, kosi magnetne žlindre idr.. Kot poudarja avtor članka, so bili ti predmeti namenoma prineseni iz doline in so vedno znova vznemirjali raziskovalce, zakaj so predmete našli ravno tam – velikokrat pod rušo na robu stavbnih ostalin prvih gorjancev, pastirjev in rudarjev. Teza, da gre za izgubljene predmete, torej ne vzdrži dejstev.
Zaobljubljeni predmeti
Poglejmo primer. Arheologi v visokogorju odkrijejo več nožev, za katere se izkaže dvoje: položeni so v smeri vzhod-zahod, in to pod večjo skalo ali pa so skrbno obloženi s kamnitimi ploščami. So se na takšnih mestih znašli po naključju, ker jih je nekdo izgubil? Težko verjetno. Tu so še drugi predmeti, denimo antično pisalo pa poznoantični ključ vrat ob ostankih temeljev preprostih rudarskih kolib brez vrat, ki so stale ob robu površinskih rudnih kotanj (denimo pod vrhom Dleskovca blizu planine Ravne). Če so tedanje bronaste zaponke v tistem času veljale za statusni simbol v bolj poseljenih dolinah, je težko verjeti, da bi jih imeli tudi revni pastirji v visokogorju. Prav tako je zelo težko verjeti, da bi tedanji obiskovalci gora s seboj nosili kovance »kar tako«. In navsezadnje bi lahko predmete, ki so jih tam shranili, lahko pobrali in odnesli v dolino, saj so jih verjetno potrebovali. Tu se lahko vprašamo, ali nas darovanje teh predmetov ne spomni tudi na kasneje znano darovanje desetine že pri Abrahamu (prim. 1Mz 14, 20). Vsekakor gre za posebej darovane predmete, verjetno zaobljubljene. Tudi to, da se je darovanje dogajalo v gorskem svetu, nekako kaže na antropološko značilnost, ki jo izkazuje tudi Jezus, ko se umakne od množic in odide na goro molit.
Zagotovo se je pod vplivom teh najdb začela razvijati smer znotraj gorske arheologije, in sicer preučevanje duhovnega sveta in predkrščanskih daritvenih/obrednih krajev na prostem, tudi za kurjenje obrednih ognjev. Raziskave so pokazale, da tovrstna arheološka najdišča kažejo preteklost še iz časa bronaste in železne dobe pa vse do pozne antike. Avtor ob tem navaja, kako so avstrijski raziskovalci prazgodovinskega obredja kot izstopajočo unikatno posebnost in izjemno odmevne najdbo v tirolskih gorah umestili odkritje bronastega kipca oranta, molivca z značilno držo prosečih razširjenih rok. Našli so ga na nadmorski višini 2100 metrov, na visoki pašni planini Parzinn v osrčju Lechtalskih Alp, časovno je umeščen v železno dobo. Kot navaja avtor članka, je imel nedvomno kultni/obredni pomen in »je bil s posebnim, nam neznanim namenom, prinesen iz doline«.
Kurišča in jame
Tu se postavi tudi vprašanje, na katerih mestih so se pojavljale takšne najdbe. Navadno je bilo to na razglednih, a ne najvišjih vrhovih, in na odprtih razglednih planotah, visokih prelazih ob prazgodovinskih poteh ter malo znanih dolinah pa tudi odmaknjenih jezerih. Zanimivo je, da so se predmeti koncentrirano pojavljali na določenih mestih, običajno v bližini obrednega kurišča. Očitno so bile točke, kjer so se dogajali obredi, velikokrat tudi ohranjene celo več stoletij z istim namenom, kar pomeni, da so se obredi v pozni antiki izvajali na istem kraju kot že v času železne dobe. Avtor članka v nadaljevanju opiše nekatere primere najdišč na območju Avstrije pa tudi nekatere obredne jame, ki so tudi v Sloveniji. Med njimi je tudi komaj leta 2016 odkrita Božična jama v bližini Menine planine. V njej so jamarji našli zlatnik, trinožnik, obredne lončene posode in tudi kamne, zložene v krog.
Slovenski gorski svet skriva v sebi tudi številne ostanke starih obrednih nahajališč, kjer so se zbirali pastirji in prebivalci gora (gorjanci). Vendar ni znano, kakšni so bili ti obredi in kaj so prvi gorjanci govorili v zahvalo in prošnjo. O tem lahko samo slutimo in domnevamo. Nekaj o tem lahko sicer pove ljudsko izročilo, ki pa vedno bolj izginja. Denimo o tem, kako so pastirji prvi dan paše, ko so prignali živino na planino, imeli poseben obred za srečno pašno leto. Najdeni predmeti pa pričajo o tem, da so prebivalci gora v trdih razmerah preživetja darovali del tega, kar so imeli. Večinoma je šlo za zahvalne in zaobljubljene darove, ne vemo pa, katerim božanstvom so bili darovi namenjeni.
Duhovna obzorja naših prednikov
Je pa nekaj res, in sicer to, da se je izhodiščni način prakticiranja prošenj in zahval tudi po sprejetju krščanstva ohranil, očitno tudi zaradi inkulturacije. Številne zgrajene kapelice in celo cerkve, ki jih danes najdemo na številnih vzpetinah, so bile mnogokrat sad zaobljube in zahvale. To pa navsezadnje kaže tudi na to, kako je človek po svojem bistvu tudi duhovno bitje. Prve krščanske skupnosti na slovenskih tleh so obstajale že v pozni antiki, večinoma je šlo za tedanja urbana območja (denimo Emona), kasnejši migracijski tokovi pa so pomenili postopno izseljevanje prebivalcev s teh območij, zato je tedanje območje verjetno ostalo pogansko vse do znamenitega karantanskega misijona, ko so irski benediktinci postali nosilci evangelizacije naših prednikov, pri čemer so uspešno združevali tedanjo kulturo in krščansko vsebino.
