Piše: Bogdan Sajovic
Pred osemdesetimi leti se je na naših tleh zgodil množičen zločin, ki so ga zagrešili komunisti pod vodstvom jugoslovanskega komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita. Stotine grobišč je še vedno neraziskanih, morilce pa nekateri še vedno častijo kot heroje. Tako tudi zločinsko ideologijo, ki je pokolu botrovala.
V teh dneh mineva osemdeset let, odkar so komunisti po koncu druge svetovne vojne na slovenskih tleh pomorili okoli sto petdeset tisoč ljudi, tako vojnih ujetnikov kot civilistov. Med njimi so bili Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Nemci, Madžari, Italijani … Zločinci so žrtve pometali v kakšnih sedemsto množičnih grobišč, od katerih je velika večina še neraziskana. A tudi žrtve iz nekaterih raziskanih množičnih morišč še dandanes niso dostojno pokopane. Ideološki dediči komunističnih zločincev delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi zločine čim bolj minimizirali, in če se le da, upravičili.
Množični pokol je bilo mogoče predvideti že skozi celoten potek vojne. Pomore dejanskih ali potencialnih nasprotnikov so komunistični teroristi izvajali v Ljubljani od začetka vojne. Tudi po vaseh in trgih po Sloveniji ni bilo nič drugače. Oborožene tolpe zločincev so ponoči vpadale v hiše žrtev, kjer so pobijale ter plenile.
Prek trupel do oblasti
Prvega januarja 1943 so oblasti v Ljubljani naštele kar 30 tisoč beguncev, ki so se v Ljubljano umaknili pred partizanskim terorjem, ki je divjal po Dolenjskem in Notranjskem. Komunistična propaganda jih je označevala za »fašiste in kolaborante«, kar je seveda neumnost. Če bi bili vsi ti ljudje dejansko kolaboranti, bi lahko tedanje partizane podavili tako rekoč z golimi rokami. Ker pa so to bili dostojni, bogaboječi ljudje, jim večinoma niti na misel ni prišlo, da bi na teror odgovarjali s svojim terorjem. Le manjši del protikomunistov se je dejansko pridružil oboroženim protikomunističnim formacijam in še tedaj skoraj vsi iz nuje, potem ko so spoznali, da bodo komunisti šli dobesedno prek trupel, da bi prišli oblast.
Novice, ki so pozimi in pomladi 1945 prihajale iz »osvobojenih« vzhodnih krajev tedanje Jugoslavije, so potrjevale zavzetost komunistov, da pobijejo vse, ki bi jim lahko bili tekmeci v boju za oblast. Več tednov prej, preden je Beograd padel v roke komunistov, je iz mesta pobegnilo na tisoče dejanskih sodelavcev okupatorja na čelu s člani Nedićeve vlade. In vendar so komunisti takoj po zasedbi mesta postrelili na tisoče »izdajalcev in kolaborantov«. Podobne novice so prihajale tudi iz drugih delov Jugoslavije − od Vojvodine pa do Dalmacije in od povsod vmes. Komunisti so izvajali množična streljanja brez vsakršne pravne podlage. Kasneje so sicer za nekatere umorjene organizirali »sojenja«, na katerih so že umorjene za nazaj obsodili na smrt in tako »legitimirali« umore. Seveda je šlo za t. i. revolucionarna sodišča, ki so bila parodija normalne sodne obravnave.
Zatorej ni čudno, da so se deset tisoči protikomunistov v zahodnih delih Jugoslavije odločili, da se pred komunisti umaknejo v tujino in si rešijo življenje.
Verolomnost Britancev
Na žalost pa niso računali na podlost dela zahodnih zaveznikov. Britanski poveljniki na Koroškem so bili dovzetni za pogovore s komunisti in so se predvsem želeli čim prej rešiti logističnih problemov s tako velikim številom beguncev.
Za začetek z največjim slovenskim taboriščem, ki je bilo na Vetrinjskem polju, ter z obema glavnima hrvaškima taboriščema v Grabštajnu in v Krivi Vrbi. Tako se je začel izgon beguncev, ki je bil izveden od 18. do 31. maja 1945 po koncu britansko-jugoslovanskih pogajanj v Celovcu. Najprej so izganjali Hrvate od 18. do 24. maja 1945, do 31. maja pa je sledil še izgon Slovencev, Srbov in Črnogorcev. Vso to umazano zadevo je pravzaprav vodil Harold MacMillan (kasneje predsednik britanske vlade), ki je bil najvišji politični predstavnik Velike Britanije v Sredozemlju. On sam sicer ni mogel ukazovati vojski, najvišji zavezniški vojak za južno Evropo je bil feldmaršal Alexander, ki je bil tudi Britanec, vendar je nasprotoval vračanju protikomunističnih enot in še posebno beguncev. MacMillan je počakal, da je bil Alexander službeno pozvan v London in je nato pritisnil na njegovega administrativnega oficirja, ki je pod političnim pritiskom izdal ukaz mimo svojega poveljnika. Ukaz je nato potoval do 5. britanskega korpusa na Koroškem, ki je izročitev tehnično izvedel, za kar je bil odgovoren brigadir Toby Low. Morda kot zanimivost: ko je bil MacMillan predsednik britanske vlade, je na njegov predlog Low postal dedni baron Aldington.
Nekateri britanski vojaški in civilni uradniki na srednji stopnji so bili zgroženi zaradi podle prevare in novic o pokolih izročenih, zato so alarmirali poveljstvo petnajste armade v Vidmu, ti pa so takoj obvestili glavno poveljstvo za Sredozemlje v Neaplju, se pravi Alexandra. Le-ta je, potem ko je videl, kaj so skuhali mimo njega, z 31. majem prepovedal vračanje beguncev v Jugoslavijo, s čimer je bilo rešenih več deset tisoč življenj. A za deset tisoče je bilo vseeno prepozno.
Mučeniška smrt izročenih protikomunistov
Izročene protikomuniste je čakala mučeniška smrt. Srbi in Črnogorci so svoje izročene rojake načeloma na hitro postrelili, izročene Hrvate je čakal križev pot − mučeniški pohod na Hrvaško, med katerim so del vrnjenih pomorili med potjo, preostale pa po prihodu na cilj. Enajst tisoč slovenskih domobrancev in nekaj tisoč članov njihovih družin pa je čakalo večdnevno mučenje in končno smrt.
Slovenski komunistični zločinci se namreč niso zadovoljili le z usmrtitvijo, pred tem so svoje žrtve pretepali, mučili in poniževali vso pot do zbirnih taborišč v Šentvidu, na Škofjeloškem gradu, na Teharjah ali kjerkoli že so bili izročeni protikomunisti nameščeni. Tam se je mučenje stopnjevalo, predvsem nad oficirji in tudi člani njihovih družin. Med redkimi izročenimi, ki jih niso odpeljali v smrt, je bil tedaj mladoletni Marko Kremžar, ki je kasneje opisal, kako so mučili njihove oficirje. Mučitelje bi lahko mirno označili za sadistične psihopate. In ta človeški izrodek nekateri še danes slavijo kot heroje! Društvu, ki neguje njihove tradicije in ga financira državni proračun, je nedavno predsednica države podelila najvišje državno odlikovanje!
Morilci so nato izročene mučili še vso pot do morišč in celo na morišču samem. O tem nam pričajo nekdanji domobranci France Dejak, France Kozina in Milan Zajec, trije srečneži, ki so po čudežu preživeli pokol. Vsi trije so kasneje večkrat pričali o dogodkih v maju in juniju 1945, Zajec in Dejak sta tudi sama napisala knjigi o pomoru slovenskih protikomunistov.
Kot rečeno, ideološki in krvni potomci komunističnih zločincev so tudi v današnji Sloveniji dovolj vplivni, da lahko preprečujejo dokončno preiskavo povojne morije. Preprečujejo dostojen pokop celo tistih žrtev, katerih posmrtni ostanki so bili najdeni. Upravičujejo zločin in ga nekateri tudi javno odobravajo. Slavijo vrhovnega morilca, njegove pomočnike in zločinsko ideologijo, ki je zločinu botrovala. Dokler se to ne bo spremenilo, bomo ostali kot družba zacementirani osemdeset let v preteklosti.
