Piše: Mojca Škrinjar
Pandemija je prizadela cel svet, ogrozila človeška življenja in zdravje, pahnila zdravstvene sisteme na rob in čez zmogljivosti. Da bi se izognili množičnim smrtim, ker bi zdravstvo ne moglo nuditi pomoči vsem, ki jo potrebujejo, se je moralo javno življenje ustaviti, to pa zato, da bi ljudje imeli čim manj priložnosti v medsebojnih stikih okužiti drug drugega. Zaradi tega je zastal storitveni del gospodarstva, zaprle so se javne ustanove, vrtci, šole, fakultete. Da bi ohranile delovna mesta, so vlade po svetu ukrepale z državno podporo različnim vejam gospodarstva z namenom ohraniti delovna mesta, mnogi ljudje pa so prisiljeni delati od doma. Trgovine so odprte zgolj za nujne nakupe, pretežno živila. Turizem in prireditve so zamrli. Najhuje je, da je tudi svobodno gibanje omejeno. Vse to v že tako temnem obdobju leta povzroča pri ljudeh hude stiske.
Stiske so najhujše tam, kjer so tudi družine skrhane. Otroci še najbolj trpijo. Tudi v družinah, kjer so odnosi lepi, je težko, še zlasti, če eden ali oba starša delata od doma, hkrati pa morata pomagati otrokom pri učenju, kajti šolanje poteka na daljavo. Ta način je drugačen in naporen za otroke, starše mlajših otrok in za same otroke. Starejši osnovnošolci in dijaki so se večinoma že prilagodili, še zlasti pa študenti. Učitelji so se večinoma odlično znašli v novem položaju. Učenje na daljavo, kakor poročajo učitelji, dijaki in učenci, prinaša nove metode poučevanja in učenja, zahteva več inovativnosti od vseh ter veliko mero odgovornosti. Ko se pogovarjam z ravnatelji, zlasti pohvalijo dijake in njihovo neverjetno visoko odgovornost, podobno mi zatrjujejo tudi osnovnošolski ravnatelji za svoje učence.
Vlada je postavila merila sproščenosti, jih označila z barvami, ki pomenijo bolj ali manj hudo ogroženost, stopnja ogroženosti pa je odvisna od dnevnega števila odkritih okužb in potrebnih hospitalizacij, torej koliko ljudi tako hudo trpi v bolezni, da mu morajo pomagati v bolnišnici. Več je takih primerov, bolj od zelene barve, ki pomeni polno sproščenost in normalnost, se pomikajo odtenki proti črnini, ki izkazuje najhujšo stopnjo ogroženosti. Bolj je ogroženo zdravje vseh nas, bolj zaostreni so ukrepi. Pokrajine v Sloveniji so trenutno v različnih položajih, ki se lahko spremenijo v nekaj dneh. Vsi smo se razveselili prehoda iz črne faze v rdečo v posamičnih pokrajinah, kajti to je korak k normalizaciji, tudi to, da gredo najmlajši otroci lahko v šolo.
Foto: STA
Vse to se človeka dotakne resnično močno, šele ko trpi nekdo, ki ga dobro poznaš, ali če ti umre ljubljena oseba
Le da se je uresničil črni scenarij, ko je mutacija virusa, še bolj zločesta kot doslej poznani virus korone, zašla pretekli teden v Slovenijo. Lahko si predstavljam razočaranje in jezo staršev, učencev in učiteljev, ko se morajo po nekaj dneh pouka vrniti domov, pred računalnike. Po drugi strani pa razumem težak položaj vlade. Najbolj udobno in prijetno za ušesa bi bilo reči, da bomo živeli normalno življenje, si umivali roke in kašljali v rokav, maske pospravili v predal in se odpravili na smučanje, na sneg, ki ga že dolgo nismo bili deležni v takšnih količinah in normalno hodili v službo in šolo, obiskali prijatelje in sorodnike. Toda veselje bi trajalo le nekaj dni, potem pa bi vse več ljudi zbolelo. Ljudje, ki so preboleli covid, poročajo različno, nekateri so imeli srečo, drugi silno trpijo. Vse to se človeka dotakne resnično močno, šele ko trpi nekdo, ki ga dobro poznaš ali, če ti umre ljubljena oseba.
Vsa logika je v čim manj stikih in manj možnosti prenašanja virusa
Pomembno je, da se zavedamo, kako smo odvisni in kako pogrešamo drug drugega, zato moramo paziti na drugega kot nase. Pomembno je, da je stikov čim manj, to pa pomeni čim manj križanj poti, le tiste najnujnejše. Četudi se zdi nepravično, da so trgovine z živili odprte, cvetličarne, trgovine s tehničnim blagom pa ne- tam je v resnici manj ljudi na kupu, to preprosto pomeni, da bo človek naredil eno pot manj, ker pač take trgovine ne bo obiskal. Vsa logika je v čim manj stikih in manj možnosti prenašanja virusa. Prav lahko si je predstavljati, da je izjemno veliko stikov med učenci, dijaki v šoli in otroci v vrtcu.
Foto: STA
Ali nismo ves čas poslušali, kako se morajo otroci učiti manj faktografije in več za življenje? No, tu smo zdaj
Skoraj osem milijard ljudi na svetu se bo letos manj naučilo, manj proizvedlo, manj potovalo in manj praznovalo. Tekma je izenačena, vsi smo na slabšem. Toda hkrati se bomo naučili več drugih stvari. Šola je postala drugačna in celo življenje je postalo šola. Naši otroci bodo hitreje našli podatke, bolje se jih bodo naučili učinkovito uporabiti, postali bodo bolj inovativni, bolj samostojni, bolje si bodo znali organizirati delo. Ali nismo ves čas poslušali, kako se morajo učiti manj faktografije in več za življenje? No, tu smo zdaj. In naj bo ta misel v tolažbo vsem, ki prenašamo tegobe tega čudnega leta in se nam zdi razmišljanje in izobraževanje najpomembnejše dogajanje na svetu. Prvič v zgodovini človeštva smo vsi, prav vsi na tej zemlji, v boju proti istem sovražniku, svetovnemu virusu. Pa tudi v boju proti slabovoljnosti, nestrpnosti, zlobi in neumnosti. Četudi nas sem ter tja zanese, se je dobro spomniti, da je to nadvse neprijetno stanje priložnost, da rastemo v boljše osebnosti.
Mojca Škrinjar
