Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Ob dnevu samostojnosti in enotnosti se spominjamo časa, ko smo si edinokrat v zgodovini kot narod sodbo napisali sami. Na najbolj demokratičen način – na plebiscitu o samostojnosti Slovenije – je namreč okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno na vprašanje: “Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?“. Očitno pa to nikakor ni po volji stranki Levici, konkretneje poslancu Mihi Kordišu, ki si želi, da bi Slovenija še vedno obstajala v okviru nekdanjega režima, kjer bi bila socializem in revščina za vse, razen za peščico prvorazrednih.
“Odcepitev Slovenije od Jugoslavije je bila kapitalistična kontrarevolucija ali, dragi narod, nategnili so te. Socialno pravičnosti in solidarnost smo zamenjali za razvojno, zdravstveno, stanovanjsko, skrbstveno in socialno krizo le zato, da je peščica nesramno obogatela, establishment pa to danes proslavlja kot – samostojnost in enotnost,” je namreč na družabnem omrežju Facebook zapisal poslanec Miha Kordiš.
Kordiš navdušenec Miloševićevih teženj
Človek bi bil začuden, da poslanec Republike Slovenije ni sposoben državljanom čestitati, da so se odločili za samostojno državo, če ne bi vedel, da gre za poslanca Levice, ki se mu močno toži po nekdanjem sistemu. Očitno poslanec Kordiš pozablja, da sta ekonomski kolaps nekdanje skupne države in želja po demokraciji tista, ki sta prispevala k zgodovinski odločitvi. Dejstvo je, da je mednarodnopravno šlo v zadevi za razpad federacije, kar je potrdila tudi Badinterjeva komisija.
Jugoslovanska realnost je bila daleč od rožnate
Kordiš je pač med tistimi, ki le sadijo rožice, češ kako je bilo včasih vse super in pravljično, prav tako naj ne bi bilo brezposelnosti itd. V šestdesetih letih so v način življenja pričeli počasi vstopati številni zahodni vplivi. Slovenci so tako pričeli spoznavati televizije, pralne stroje, sesalnike, postopoma pa tudi avtomobile. Bolj množično so se pričela graditi stanovanja in počitniške hiše. Kakorkoli, potrebno pa je zavedanje, da je začetno povišanje in rast življenjskega standarda temeljilo predvsem na velikem zadolževanju. Tedaj so pričeli prihajati na plano prvi znaki, ki so naznanjali kasnejšo gospodarsko krizo – naraščati je namreč pričela inflacija, ki so jo zadrževali umetno.
Gospodarska kriza, vsesplošna inflacija in padec življenjskega standarda so zaznamovale osemdeseta leta. 45-odstotna inflacija iz leta 1980 je osem let kasneje dosegla 350 odstotkov. Decembra 1989 pa je znašala že kar 2700 odstotkov. Odplačevanje dolgov je postalo nemogoče. Komunistični režim je krizo reševal tako, da se je še bolj zadolževal v tujini. Življenjski standard je strmoglavil. Uvedeni so bil vsem znani ukrepi, kot je omejitev vožnje po sistemu ‘par – nepar’ glede na številke na registrskih tablicah. Na trgovinskih policah se je pričelo odražati vsesplošno pomanjkanje. V državi namreč ni bilo več mogoče kupiti kave in pralnega praška. Razpoke v tako imenovanem bratstvu narodov Jugoslavije so pričele naraščati.
Ker je v nekdanji Socialistični in federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ) prišlo do vedno večjega zaostrovanja nasprotij, se je Demokratična opozicija Slovenije (Demos), ki je zmagala na volitvah leta 1990, zavzela za odpravo socialistične zakonodaje in za vzpostavitev demokratičnega sistema. Novembra leta 1990 na tajnem vikendu na Poljčah so se tako predstavniki Demosa zavzeli za plebiscit. Predsednik Demosa Jože Pučnik je skupaj s sodelavci ustavne komisije, Petrom Jambrekom, Tonetom Jerovškom in Tinetom Hribarjem, prepričal Demosov poslanski klub, da potrdi predlog za izvedbo plebiscita. Čeprav je bilo mogoče med delom slovenske politike zaznati nasprotovanje in pomisleke glede izvedbe plebiscita, je Skupščina 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (204 za, 4 vzdržani in nihče proti), s katerim so na podlagi 3. člena določili, da bo Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država, če se bo zanjo izrekla večina vseh volilnih upravičencev. To se je na plebiscitu tudi zgodilo.
Ker bolj demokratičnega načina odločanja od plebiscita naša civilizacija ne pozna, se človek vpraša, čemu je sploh Kordiš začutil potrebo, da napiše zapis, s katerim jasno sporoča, da bi se veliko boljše počutil, če bi Slovenci živeli v pomanjkanju. Glede na to, da smo v rekordnem času kljub še vedno trajajoči pandemiji nadoknadili lanski padec gospodarske rasti, da smo danes med desetimi najbolj varnimi državami na svetu, vodilni v EU po vključevanju ljudi v sheme aktivnega zaposlovanja in imamo najvišjo zaposlenost v zgodovini Slovenije, bi bilo prav, da se Kordiš vzdrži, če se ne zmore odvrniti od pisanja takšnih nebuloz. In stranke, kot so Levica, naj bi predstavljale prihodnost po meri KUL-a?!
