Piše: Vančo K. Tegov
V Sloveniji, morda, če bodo glave bistre, bo tudi voda v političnem toku takšna. Zato so potrebni tisti, ki brežino utrjujejo in jo ne spodkopavajo. Ostali pa so prislinjenci, hudomušni in škodoželjni opazovalci. Ali pa so vedenjsko, mentalno in razvojno nestabilni. Z eno besedo: prikrajšani za nekaj pomembnega. čemur se reče normalnost.
Kaj imamo ta hip? Imamo Slovenijo, ki jo pogojno imenujemo reka, ki teče. Ob »reki« sta dva bregova. V političnem smislu, pa tudi sicer, levi in desni breg. V geološkem smislu je več ali manj vse jasno. V političnem pa malo manj, zelo malo ali skorajda nič. Politična bregova sta različnega stanja, zelo različno strukturirana, tudi različno trdna.
Desni breg je bolj ali manj enakih sestavin, le kompaktnost materiala je včasih vprašljiva. Del, ki je sicer prevladujoč, in hvala Bogu, da je temu tako, je iz znanega dobro odpornega in vzdržljivega slovenskega političnega “granita”, ki je pokazal svojo trdnost v različnih situacijah in v večkratnih preizkušnjah. Tudi skozi daljše obdobje. Del materiala, ki tvori desni breg, pa je nekoliko manj stabilnih mentalnih sestavin, ki na nak način ta breg rahljajo. Ostajajo sestavni del, vendar je potrebno biti pozoren na to, da se “odvežejo” in nekontrolirano spustijo po toku navzdol. Žalostno je, da je en del »materiala« z desnega brega reke že popolnoma odplaknjen in je skorajda za vedno izgubljen. To je »geologija« desnega brega.
Stanje levega brega »reke« Slovenije pa je zaskrbljujoče. Dejansko tudi največji politični »hidrologi in geologi« ne vedo kako naprej. Zato pa je veliko eksperimentiranja. Tudi sestavljavci plasti levega brega, ki se imajo za idejne tvorce, so se že rahlo naveličali stalnega preizkusa »materialov« za utrjevanje le-tega. Njihov »trud« skozi daljše obdobje ni ničesar utrdil, razen njih samih, da je dovolj eksperimentiranja s »sestavinami« političnega levega brega, ki ne zdržijo dolgo, nič je utrjujejo, le spodkopavajo breg, na katerem stojijo. Tudi »inženirji«, ki delajo na utrjevanju brežine na kateri stojijo so se slabo izkazali. Kasirajo veliko za slab material, ki ga vgrajujejo v ideje levega bega za boljši jutri, ki pa niti toliko stabilen ni da zdrži en velik »vodni« naval. Breg jim spodnese in jih nekam odnese. Vmes se vstavijo in naredijo »politične« meandre in mrtvice. Do naslednje velike »vode«.
Kaj si želimo?
Reka in rečno strugo »Slovenije« moramo in smemo peljati v smeri boljšega jutri in bistrih vod ter tokom brez kalnosti le-te. Do cilja. Cilja ki je skupen za vse. Kaljenja vode v strugi in spodkopavanje leve brežine je tako daleč, daje potrebna temeljita rekonstrukcija, obnova, plasti, zamenjavo materialov in tudi nadzornikov, ki so dopustili »temeljito« spodkopavanje, ki ogroža samo državo Slovenijo. Pa ne z vsakokratno menjavo »inženirjev«, ki so še slabši od prejšnjih in s hitrejšo razpolovno dobo, ki s seboj pripeljejo slab gradbeni material, ki ga destabilizira prva povodenj. In se nikoli ne poberejo.
Četudi se vremena ne bodo jutri zjasnila, potrebujemo zaščito pred nadaljujočo se politično, mentalno in tudi narodovo erozijo, ki jo povzročajo tisti ki se niso utrdili v nobeni prvini, ki je potrebna za to da kdo ne zasede mesto v odločanju o tem kako se nam godi zdaj in kako se nam bo godilo jutri ter kaj se nam lahko zgodi pojutrišnjem. Za to je potrebna rekonstrukcija temeljit obnova levega brega in zelo natančen pregled desnega.
Je to možno?
Je, in čas je, da se političnega » bika« zagrabi za roge, le nedozorelih in zbeganih »telet« ne pripustiti zraven ne k jaslim in ne k vodi, kjer so brežine neprimerne zanj. Potem si bomo upali reči, da bo struga reke »Slovenije« tekla prav in voda v njej ne bo kalna, ampak bistra, tako kot si želimo da bo tudi prihodnost njena.
Želimo si, upajmo, naredimo to!
