Piše: Lucija Kavčič
Vsako poletje ob tem času se spominjam dni vojne za Slovenijo. Doživljala sem jih kot petnajstletnica po prvem letniku gimnazije. To so bili zares tihi dnevi, brez ropotanja prometa, še ljudje smo komaj govorili med seboj.
Govorili so pretežno televizijski zasloni, prek katerih smo vsak dan izvedeli, kaj se kje dogaja. Na našem koncu smo imeli srečo, da kolon jugoslovanskih tankov in oklepnih vozil nismo ne slišali ne videli. Slišali smo le obstreljevanje tv-oddajnika. Zares se lahko vsako leto pri maši za domovino Bogu zahvalimo zanjo, zahvalimo se lahko za zgodovinske okoliščine, zaradi katerih je Slovenija postala samostojna mednarodno priznana država, in zahvalimo se lahko za vse tedanje državne voditelje, ki so razumeli trenutek in ga izkoristili, da je nastala samostojna država Slovenija. Oboje, okoliščine in sposobnosti voditeljev Slovenije, se je ujelo; če ne bi bilo enega ali drugega, kdo ve, kaj vse bi morali pretrpeti Slovenci, ki smo že tako zaznamovani in razdeljeni zaradi druge svetovne vojne, ki se je končala pred osemdesetimi leti. V vseh teh desetletjih samostojnosti še ni prišlo do pokopa žrtev povojnih zunajsodnih pobojev, vse preveč nepokopanih kosti še vedno leži na dnu kraških jam ali po vrečah. Še vedno veliko preveč Slovencev ni sposobnih priznati, da so se zunajsodni poboji dogajali in da to ni bilo prav. In še vedno ima veliko preveč Slovencev podedovane vojne travme, ki jih še niso predelali. Še vedno veliko preveč Slovencev kriči, da sprava ni mogoča.
Bo razkol v narodu večen? Kako lahko preživimo na tak način? Ne vem. A ne smemo izgubiti upanja. Nikoli. Še naprej je treba moliti in delati za spravo. Najprej pa je treba pokopati vse, ki so brez groba in spomina ter se jih spominjati. To smo dolžni njim in narodu.
