Piše: Jože Biščak
Finančne težave so na obzorju, Slovenija je na poti v recesijo. Ne samo zato, ker vladne agencije niti bruto domačega proizvoda (BDP) ne znajo pravilno izračunati (ta je podlaga za pripravo državnega proračuna) in ker je največja zunanjetrgovinska partnerica (Nemčija) že v težavah, ampak predvsem zaradi socialističnih vladnih politik, ki temelji na obsežnih regulativah.
Zgodovina nas uči, da so pretirani vladni posegi v gospodarstva vedno pripeljali do gospodarskih in finančnih kriz. Želja oblasti, da bi obvladovala vsakdanje življenje ljudi, narekovala, kaj potrebujejo in česa ne, koliko denarja je dovolj, da preživijo, ter mikavna skušnjava poseganja v odločitve podjetij in bank, slej ko prej pripelje do katastrofalnih posledic. V Sloveniji, kjer je velik delež gospodarstva še vedno v državni lasti, je recesijski učinek še toliko večji. Samo spomnimo se, da je finančna kriza pred poldrugim desetletjem najbolj prizadela državni banki (NLB in NKBM) in da sta šli v likvidacijo banki (Factor banka in Probanka), ki sta bili zlizani z (levo) politiko. Banke v tuji lasti so krizo v Sloveniji prestale le z manjšimi praskami. A gremo lepo po vrsti.
Globalna finančna kriza
Prizor pred mogočno stavbo na Aveniji Park v New Yorku je bil tistega ponedeljka pred 15 leti (15. septembra 2008) surrealističen. Na desetine uslužbencev banke Lehman Brothers je s škatlami v rokah zapuščalo stavbo (v podružnicah po svetu 25.000). Dogajalo se je »nemogoče«: propadla je četrta največja ameriška investicijska banka. Kar je sledilo, je bil zgodovinski opomin: velika globalna finančna kriza, od katere se svet še danes ni povsem opomogel.
Za socialiste vseh vrst je bila kriza nedvomen dokaz, da zlobni neoliberalni kapitalizem ne deluje, povzroča in prinaša samo trpljenje, da je bogastvo finančnega in naložbenega sveta zgrajeno na pohlepu in žuljih ranljivih skupin. Bilo je ravno sredi predsedniške tekme v ZDA, k socializmu nagnjeni Obama je razlagal protikapitalistično agendo: »Kar smo videli v zadnjih nekaj dneh, ni nič manj kot končna sodba o ekonomski filozofiji, ki je popolnoma spodletela.« Napovedal je zvišanje davkov, da bo dosežena »redistribucijska pravičnost«. V Sloveniji ni bilo nič drugače. Levičarji so med seboj kar tekmovali, kdo bo za apokaliptični učinek domin bolj okrivil prostotržni ekonomski sistem, kar je pripeljalo do številnih novih regulacij.
Slovenske banke
V Sloveniji so bile prizadete predvsem banke v državni lasti, ki niso upoštevale predkriznih opozoril Banke Slovenije po dokapitalizaciji. Država je zato v sanacijo vložila 4,5 milijarde evrov: v NLB 2,1 milijarde, v NKBM 1,1 milijarde, v Banko Celje in Abanko 0,8 milijarde im 0,45 milijarde vložka v likvidacijo dveh tajkunskih bank – Probanke in Factor banke.
Do potrebe po sanaciji državnih bank (ki jih je država kasneje prodala) je prišlo zaradi podeljevanja kreditov, ki so bili slabo ali sploh niso bili zavarovani. Kreditna rast v predkriznem obdobju je bila kar 25-odstotna na leto, podjetja in menedžerji so kredite potrebovali predvsem za financiranje privatizacije, ki je sledila načelu »nacionalnega interesa«, kot ga je pred tem populariziral Forum 21 Milana Kučana (za ta načrt naj bi šlo okoli 2,5 milijarde posojil). Ta je temeljil na prepričanju, da morajo podjetja ostati v slovenski lasti, pa naj stane, kolikor hoče. Zato so banke podeljevale več 100-milijonjske kredite dobesedno na »lepe oči«, običajno tudi brez kritja ali pa na že s hipoteko zavarovano premoženje (nekateri so dobili hipotekarna posojila, čeprav je bila nepremičnina zavarovana že z več hipotekami). V nasprotju s slovenskimi bankami (v državni lasti) so bile tuje banke v Sloveniji veliko bolj konservativne in previdne pri posojilih. Bilo je jasno, da je bila velika večina posojil ideološko in politično pogojena, zato je kasneje prišlo do ustanovitve parlamentarne preiskovalne komisije: menedžerski prevzemi so bili izpeljani brez kapitala in z minimalnimi vložki, tveganje so nosile državne banke in s tem posledično neto davkoplačevalci.
Krivda bankirjev ali politike?
Krivda je padla predvsem na bankirje, tudi politika jih je obtoževala, čeprav so bile v državni lasti in bi lahko politika prek nadzornih svetov vplivala na poslovanje. Javnost so prepričali, da je kriv premalo reguliran bančni in finančni sistem, zato so bili Slovenci jezni na bankirje. To je pred dobrimi desetimi leti, ko je Slovenija doživljala vrhunec krize, pokazala tudi raziskava Episcentra.
Res je. Bankirji so bili zadnji v vrsti, ki so kredite odobrili. In nosijo tudi velik del krivde. Če bi bili bolj pozorni na kreditni bum (vključno z Banko Slovenije) in zavarovanja posojil, bi bila kriza blažja. Toda politika se je na krizo odzvala zelo neracionalno. Medtem ko je denimo Estonija »reševanje« krize prepustila trgu in se v manj kot dveh letih rešila iz krča, je v Sloveniji takratna vlada na čelu s Socialnimi demokrati ubrala taktiko predvsem ohranjanja obsežnega državnega aparata in javnega sektorja: dolg državnega proračuna so povečali s slabih 20 odstotkov (2008) na 41 odstotkov BDP (2011).
Kdo je bil v resnici kriv?
To Slovenijo še danes zelo tepe in se dolga nikakor ne more otresti. Nebrzdano trošenje in zategovanje davčnega primeža (novi davki) se pospešeno nadaljuje pod vlado Roberta Goloba, sprejemajo se nove in nove regulative, ki krčijo polje osebne in ekonomske svobode. Vse to se dogaja (in Slovenija ni kakšna posebnost v svetu) zaradi utrjevanja prepričanja, da krize povzroča prosti trg, mantra klasičnega liberalizma. Medijski mainstream v udarnih terminih in na prvih straneh besni ter zahteva dodatno in strožjo zakonodajo, ki bo na vajetih držala podjetnike, bankirje, finančnike in investitorje, se pravi, naj v regulative še bolj vklene zasebnike. Ti so po njihovo namreč krivi za vse tegobe sveta, saj je lahko le država (politika) tista, ki državljane popelje v svetlo prihodnost (karkoli to že pomeni). Pa je res tako?
Globalna finančna kriza pred 15 leti je dober primer, kako vmešavanje politike v zasebno sfero in niz napačnih političnih odločitev (ki so lahko določenemu delu prebivalstva zelo všečne) pripelje do zloma. Za lažje razumevanje si poglejmo, kako je prišlo do »črnega ponedeljka«, 15. septembra 2008.
Kako se je začelo …
»Na banki imate nekaj tisoč dolarjev. Vaše delo vam daje plačo za pasjo hrano. Vaša kreditna zgodovina je bila pohabljena. Leta 1989 ste razglasili bankrot. Ne obupajte: še vedno lahko kupite hišo.«
Tako se je aprila 1995 začel članek v Chicago Sun Timesu. Bodoče kupce nepremičnin, ki so ustrezali temu profilu, je za pomoč usmeril k skrajno levičarski aktivistični skupini ACORN, ki se bori za »socialno pravičnost« in »odpravo revščine«. Toda spodbujanje ljudi (večinoma priseljencev), da si lahko tudi z nizkimi dohodki privoščijo dom, je bila norost, takrat pa je članek predstavljal zmagoslavje Baracka Obame, kasnejšega predsednika ZDA. Istega leta si je namreč Obama kot direktor pri Chicago’s Woods Fund uspešno prizadeval za dodatno pomoč skupini ACORN.
Primarno poslanstvo bank je hranjenje in posojanje denarja. Pri tem so načeloma zelo konservativne. Denar posodijo tistemu, ki ga lahko v dogovorjenem času vrne. Zato so pri dajanju kreditov zelo pazljive, saj bi morebitni kreditni avanturizem pomenil stečaj.
… se nadaljevalo …
Da bi olajšali podeljevanje kreditov, je ameriški kongres ustanovil hipotekarni združenji Fannie Mae (1938) in Freddie Mac (1970), ki sta na sekundarnem hipotekarnem trgu kupovali in jamčili za hipoteke posojilojemalcev ter jih prodajali po vsem svetu. Do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja sta vodili zelo konservativno finančno politiko, dokler na sceno ni stopil takratni predsednik Bill Clinton. Njegova administracija je zelo znižala standarde, odobrila je za bilijon dolarjev posojil kupcem stanovanj z nizkimi prihodki. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca. Clinton je takrat izjavil: »Strategija lastništva stanovanj ne bo davkoplačevalcev stala niti enega dodatnega centa. Za to ne bo potrebna zakonodaja.« Na koncu je Clintonov načrt v krizo pahnil ves svet.
Demokratski (levičarski) politiki so združenji Fannie Mae in Freddie Mac prisilili v vzorec visoko tveganih posojil in neupoštevanje elementarnih finančnih standardov, kot je konservativnost pri podeljevanju kreditov. Krizo je torej sprožil vladni intervencionizem na trgu hipotekarnih posojil.
… in tako se je končalo
Prava eksplozija slabih posojil je posledično povzročila eksplozijo zavarovanih dolžniških obveznosti (CDO). Gre za zapleten finančni instrument, kjer vrednost izhaja iz drugega osnovnega sredstva. To je bil nišni bančni produkt, dokler niso izdajatelji zaradi razcveta nepremičninskega trga v ZDA pozornost preusmerili na drugorazredne hipotekarne vrednostne papirje kot nov vir zavarovanja za CDO: ena dolžniška obveznost je bila zavarovana z drugo dolžniško obveznostjo. Slednja se sprva ni zdela slaba, ker je zanjo prek združenj Fannie Mae in Freddie Mac jamčila država. Zato se je začela spirala: CDO na CDO na CDO in tako naprej. Prav vladno jamstvo je povzročilo nekakšne stave na stave na stave. In banke (ki jih je sicer vodil pohlep po visokih zaslužkih) so s tem samo sledile vladnim usmeritvam.
Dodatno je pot v zlom z umetnim in s krepkim znižanjem obrestnih mer tlakovala ameriška centralna banka (FED). Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, da dolžnik plačuje bankam. Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: »Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.« Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer.
Prosti trg ni bil kriv
Vzrok za finančno krizo ni bilo prostotržno gospodarstvo (kapitalizem), ampak je bil socializem, ki ga je zagovarjalo in v njem iskalo rešitev vse več vlad. Zgodovina temu nedvoumno pritrjuje. Globalna finančna kriza je zato v resnici zgodba o še enem propadlem socialističnem eksperimentu, tokrat o tem, kako so vlade ogrozile globalno bančno in finančno industrijo in potem s socialističnimi ukrepi reševale nastale razmere. To je podobno, kot bi acetilenskemu gorilniku zaupali gašenje požara. Žal se vlade z enakimi metodami lotevajo vseh kriz.
Stranski učinek globalne finančne krize
Bitcoin je bil leta 2009 vreden manj kot 0,01 dolarja, danes je njegova vrednost več kot 24 tisoč ameriških dolarjev.
Pozitiven stranski učinek globalne finančne krize iz leta 2008 je bil, da so se posamezniki (zasebniki) zaradi nezaupanja v vladne (finančne) politike začeli samoorganizirati. Tako se je že januarja 2009 pojavila decentralizirana digitalna valuta – bitcoin. Gre za kriptovaluto, ki je neodvisna od politike in centralnih bank, tveganje prevzema posameznik (zasebnik) in ne vsi neto davkoplačevalci.
Večina bankirskih in vladnih elit je kriptovalute na začetku označila za nov »nepremičninski balon«, ki bo kmalu počil. Toda ko je čas tekel, se je pokazalo, da kriptovalute (kljub občasnim nihanjem) pridobivajo vrednost: kar je bilo na začetku vredno 0,009 dolarja (2009), je danes vredno več kot 24.000 dolarjev (2023). Zato vlade pod pretvezo »varstva potrošnikov« poskušajo regulirati trg kriptovalut. V resnici gre politiki za prevzem nadzora.
