Piše: Peter Truden
Čeprav je videti, da predsedniški kandidatki Nataši Pirc Musar noben članek o njenih dvomljivih “vrednotah” od davčnih oaz do zagovarjanja tajkuna Darka Horvata ne pride do živega, pa bi se morala slovenska javnost, ki takšne članke jemlje kot kompliment in dokaz kvalitete kandidatke, pošteno zamisliti nad tem, kako popustljiva je do balkanskega pojmovanja prava.
Nataša Pirc Musar je sicer znana po tem, da je v času prejšnje vlade stopila na stran tistih, ki so hoteli v evropskih institucijah preveriti, kako Janševa vlada domnevno krši vladavino prava, kar se je seveda izkazalo za laž. Sama je sicer pravnica, celo doktorica znanosti in znana odvetnica, a očitno si pravila predstavlja precej po “balkansko”, torej podobno kot Zoran Janković – ko je najbolj pomembno predvsem to, kako se znajdeš in nadzornike prepelješ žejne čez vodo. Po srbsko povedano: jih “nadmudriš”.
Leta 2014, torej pred osmimi leti, so nekateri mediji objavili informacijo o tem, kako je leta 1989 tedaj mlada študentka Nataša Pirc dobila službo kot stevardesa v družbi Adria Airways, ki mu je takrat načeloval Janez Kocijančič, sicer tudi pomemben človek Zveze komunistov Slovenije. Po pripovedi revije Nova je uporabila podli trik, da bi dobila službo. Snela je očala in ni omenila, da ima dioptrijo, saj zaradi te hibe ne bi bila sprejeta med stevardese. Še več: šla na zdravniški pregled, kjer zdravnik ni ničesar opazil in podpisal potrdilo za opravljanje službe.
Pirc Musarjeva je na vprašanje, ali informacija drži, potrdila. Takoj za tem pojasnila, da pravilnik ni bil tako zelo strog, da bi bila to neka huda hiba. Za Žurnal24 pa je v zvezi s tem povedala: “Se zabavam ob takšnih pisanjih. Tudi to je slovensko novinarstvo. To je stara zgodba in sem jo javnosti zaupala sama. Sicer pa, imam diplomo, ki je nisem prepisala, in vozniški izpit, ki ga nisem kupila.” Torej, celo sama je širila to zgodbo in se s tem hvalila. Za Adrio je nato delala dve leti in pol.
Čeprav se zdi, da gre tu za minoren škandal, pa to morda odseva dvomljivo mentaliteto kandidatke, ki celo sama prizna, da je izredno ambiciozna, ter njen odnos do vladavine prava. Med drugim je delovala na TV Slovenija in postala daleč najmlajša voditeljica TV dnevnika v tistem času, prav tako je leta 1994 vodila tudi stavko na RTVS in dve leti kasneje prvič kandidirala za funkcijo generalnega direktorja RTV. Po nekajletni službi na Pop TV ter na Aktiva Group je leta 2005 postala informacijska pooblaščenka, zatem pa znova neuspešno kandidirala za najvišjo funkcijo na RTVS, le da je tokrat iz tega potegnila lepo odškodnino. Nato je postala odvetnica in za krajši čas predsednica Rdečega križa Slovenije.
Ne glede na to, da sedaj prihajajo v javnost vse mogoče stvari s “temne strani meseca”, pa je potrebno dodati, da pred osmimi leti, ko se je o tem pisalo, ni obstajal nikakršen motiv za predvolilno diskreditacijo iz političnih razlogov. Še več, s tem se je celo sama hvalila. Res pa je, da je osem let dovolj dolga doba, da ljudje na to pozabijo in se jim takšno početje sčasoma zdi celo nekaj normalnega. Tako kot Jankovićevo dolgoletno izigravanje pravne države…
