Piše: Vida Kocjan
Denar se pobira, storitev ni, sistem je kot moralni in finančni fiasko. Tako lahko na kratko povzamemo dolgotrajno oskrbo po Golobovem vzorcu.
Dolgotrajna oskrba v Sloveniji je po skoraj dveh letih od sprejetja zakona in pol leta po začetku pobiranja prispevka postala eden najbolj zgovornih primerov razkoraka med političnimi obljubami in realnostjo.
Čeprav so vse pravice formalno v veljavi, sistem za večino ljudi v praksi ne deluje. Denar se pobira hitro in v velikih zneskih, storitve – zlasti na domu – pa ostajajo nedostopne, omejene ali zgolj simbolne.
Mediji so sprva poročali previdno. A do konca leta 2025 so nekateri, med njimi tudi Finance, postali oster in dosleden kritik sistema, ki ga opisujejo kot: zbrali so denar, a ne znajo ali nočejo zagotoviti storitev.
Prispevki tečejo, sistem stoji
Od 1. julija 2025 vsi zaposleni, delodajalci in upokojenci plačujejo obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo. Gre za enega redkih primerov v novejši zgodovini, ko je država najprej uvedla dajatev, šele nato pa poskušala vzpostaviti delujoč sistem. Po dostopnih podatkih je bilo do oktobra 2025 zbranih približno 110 milijonov evrov, do konca oktobra že 162 milijonov evrov, do konca leta 2025 pa naj bi znesek presegel 200 milijonov evrov.
Kako je bil porabljen ta denar?
V oktobru 2025 smo poročali, da je bilo v okviru dolgotrajne oskrbe zbranih 110 milijonov evrov, plačano pa ni bilo še nič. Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac (Levica, tudi ustanovitelj Inštituta 8. marec) je takrat vztrajal, da »dolgotrajna oskrba živi«, vendar pa so podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kazali drugače. Izkazalo se je, da izvajalci niso izdali še nobenih računov (storitev ni bilo), posledično ni bilo izplačil za nove storitve, prav tako ne sistemske oskrbe na domu. To ni bila zgolj zamuda v zagonski fazi, temveč strukturna praznina: sistem, ki pobira denar, ne da bi imel komu in kako plačati storitve.
Kam je šel denar? V stare luknje
Novembra smo nato izvedeli, da je polovica zbranega denarja za dolgotrajno oskrbo že porabljenega. Vendar pa nič od tega ni šlo za storitve dolgotrajne oskrbe oziroma nove porabe. Podatki so bili še bolj skrb zbujajoči. Zbranih je bilo 162 milijonov evrov, porabljenih 74 milijonov evrov. Šlo je za povračilo dodatka za pomoč in postrežbo (PMP) Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). To pa pomeni, da je šlo za staro pravico iz pokojninskega sistema, ki se zdaj po navodilu Golobove vlade financira iz novega prispevka. Koliko je to pravno pravilno, je drugo vprašanje. Nova dajatev se tako uporablja za krpanje starega sistema, ne za vzpostavitev novega, so ob tem zapisali v Financah in dodali, da dolgotrajna oskrba ni dodatna socialna varnost, temveč finančni obliž, ki prikriva sistemske luknje drugod.
Kaj pa oskrba na domu: srce zakona, ki ne bije?
Eden osrednjih namenov zakona je bila dolgotrajna oskrba na domu, ki naj bi razbremenila domove za starejše, omogočila ljudem, da ostanejo doma, in zmanjšala stroške institucionalne oskrbe.
Vendar prav ta del sistema skoraj ne obstaja, ne deluje. Finance in nekateri drugi mediji, ki povzemajo njihove ugotovitve, poročajo, da se e-oskrba izvaja le za stare pilotske projekte, klasična oskrba na domu pa je v večini občin nedostopna. Razlog za to je pomanjkanje kadra, izvajalcev, pogodb in informacijskega sistema.e
Na storitve se še čaka
S 1. decembrom 2025 so formalno začele veljati vse pravice iz zakona o dolgotrajni oskrbi. Datum so določili na ministrstvu. Stanovalci domov za starejše so bili prevedeni v novi sistem, vendar pa so realni učinki precej manjši od obljub. Tako se položnice niso znižale toliko, kot je napovedovala vlada, doplačila družin ostajajo visoka, oskrba na domu za večino še vedno ni dosegljiva.
Izkazalo in potrdilo se je, da pravice obstajajo na papirju, sistem pa jih ne zna pretvoriti v storitve.
Oglaševanje brez sistema: 190 tisoč evrov za iluzijo
Dodaten val kritik je sprožila vladna kampanja Dostopna dolgotrajna oskrba, vredna približno 190 tisoč evrov. Gre za porabo sredstev ministrstva pod vodstvom Simona Maljevca. Potrdilo se je, da vlada oglašuje sistem, ki za večino ljudi še ni dostopen, in promovira pravice, ki jih ni mogoče uveljaviti. Potrjeno je tudi, da gre bolj za predvolilno medijsko likanje podobe vladajočih kot za delujoč socialni steber.
Dolgotrajna oskrba kot vprašanje dostojanstva
Etično dimenzijo sistemu dolgotrajne oskrbe je na družbenih omrežjih dodal zdravnik Igor Muževič, predsednik sindikata Praktik.um. Muževič opozarja na razpad javnega zdravstva, zanemarjanje paliative in finančno izčrpavanje družin.
Novembra 2025 je ostro kritiziral izjavo premierja Roberta Goloba o »smoli imeti žive in nepokretne starše«, ki jo je označil za cinično in razčlovečeno. Po Muževičevih besedah družine niso »smola«, temveč žrtve sistema, ki nima dostopne oskrbe, ljudi sili, da prodajajo premoženje, in jih pušča same v najtežjih življenjskih situacijah.
Posebej opozarja na povezavo med slabo razvito dolgotrajno oskrbo in podhranjeno paliativo ter razpravami o evtanaziji oziroma pomoči pri samomoru.
Sistem kot mrtva črka in moralni dolg
Januarja 2026 je slika jasna: denar se pobira, storitev pa ni. Vlada in ministrstvo trdita, da sistem živi, a za večino ljudi ne živi v praksi. Denar se porablja za stare pravice, administracijo in kampanje, ne pa za nove storitve, zaradi katerih je bil prispevek uveden.
Dolgotrajna oskrba tako ni le administrativni neuspeh, temveč postaja finančno breme brez protistoritve, etični problem in simbol politike, ki zbira denar hitreje, kot zna pomagati ljudem.
Če se sistem ne bo hitro in resno preoblikoval, bo dolgotrajna oskrba ostala to, kar lahko opišemo z besedami: draga iluzija in mrtva črka na papirju – plačana iz žepov tistih, ki pomoč najbolj potrebujejo.
Dodatki za pomoč in postrežbo, vpliv na cene oskrbe
Dodatki za pomoč in postrežbo so bili del pokojninskega sistema; denarne prejemke so prejemali ljudje, ki potrebujejo pomoč tretje osebe pri vsakodnevnih opravilih, ki niso mogli sami skrbeti za higieno, prehrano, mobilnost ipd. Od julija 2025 do konca leta 2025 se je sistem prepletal s starim, denarno pomoč je izplačeval Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Zdajšnja vlada je te denarne dodatke ukinila – vsem, ne le tistim, ki so v domovih za starejše ali drugih institucionalnih zavodih. Osebe v teh zavodih naj bi to kompenzirale z nižjimi zneski oskrbnin. Kaj pa drugi, ki niso v domovih za starejše? Čakajo. Na odločbe. V teh dneh smo tudi priča objavam, da so zneski na položnicah v domovih za starejše nižji. Oskrbnine so vezane na osebno zdravstveno stanje vsakega posameznika, če temu tako rečemo. Tudi dodatki za pomoč in postrežbo so bili vezani na to. Po novem nekdo, ki je imel doslej najvišji dodatek, ta je znašal dobrih 500 evrov, tega ne dobi več v denarni obliki. Hkrati je približno za ta del nižji znesek na položnici za oskrbnino. Praksa pokaže, da se zneski trenutno približno izravnajo. V žepu vsakemu ostane približno enako. Zato ne gre verjeti posameznikom, ki nas prek družbenih omrežij zavajajo, koliko nižji so zneski oskrbnin po novi ureditvi.
Kaj pa tisti, ki čakajo na oskrbo?
V Sloveniji je ta čas situacija za tiste, ki želijo v dom za starejše, zelo omejena in zapletena, predvsem zaradi pomanjkanja kapacitet in tudi zaradi birokratskih omejitev. S 1. decembrom 2025 so se vse pravice formalno uveljavile, kar pomeni, da se stanovalci domov za starejše postopoma prevajajo v novi sistem. Vendar to ne pomeni, da so vsi čakalni seznami odpravljeni. Zmogljivosti domov so še vedno omejene. Po zadnjih podatkih (januar 2026) ostajajo čakalne vrste več mesecev, v nekaterih občinah tudi leto ali več. Tisti, ki čakajo, pogosto prejemajo le minimalno podporo na domu (denarni prejemki ali pomoč družine), ker sistem oskrbe na domu praktično še ni zaživel v polnem obsegu.
Dražje storitve, spremenjeni normativi
Po dostopnih podatkih so v večini domov za starejše s 1. decembrom precej podražili storitve in spremenili normative. V praksi to pomeni, na primer, dražje striženje, britje in podobno, pri normativih pa namesto dvakratnega kopanja tedensko, kot je bilo pred tem, le še kopanje enkrat tedensko. Tudi to je del politike ministrstva za dolgotrajno oskrbo, ki jo ob pomoči Roberta Goloba in koalicije vodi Maljevac.
