Piše: Miran Černec
Živimo v dobi splošne inflacije. Rastejo cene, raste svetovno prebivalstvo, rastejo borze, rastejo dolgovi, rastejo mesta, rastejo dobički on-line prostitutk in raste arogantnost svetovnih politikov.
O deflaciji kot o ekonomskem pojmu niti ne govorimo več. A vendar se ob vsem tem napihovanju zdi, da živimo v dobi deflacije neke civilizacije. Če so namreč ključni elementi civilizacije njena arhitektura, literatura, glasba, kultura in religija – kaj v tem smislu v začetku 21. stoletja še ponuja naša?
Ko slovenski turisti hodimo po vsej Evropi, ali se tam navdihujemo ob ogledovanju blokovskih naselij iz 70. let, parkirišč in nakupovalnih centrov iz 90. let, proizvodnih hal in poslovnih stavb našega časa? Večinoma ne. Navdihuje in zanima nas predvsem tisto, kar so nam predniki zapustili že pred dolgimi stoletji; od starih mestnih jeder do gradov, amfiteatrov, cerkvá, katedral in palač – ker tisto, tako pravimo, je imelo dušo. Le civilizacija, ki je verjela v nekaj presežnega, višjega od golega preživetja, je namreč lahko ustvarjala in vzdrževala tovrstno arhitekturo, literaturo in kulturo; družba, ki jo opredeljujejo samo materialistični nagoni, pa ne bo v svojih kreacijah nikoli segla dlje od osnovne funkcionalnosti. Skoraj prepričan sem torej, da zanamci v prihodnjih stoletjih v umetniških in gradbeniških skrpucalih našega časa ne bodo videli nečesa, čemur bi se bilo vredno čuditi in kar bi bilo vredno ohranjati – še vedno pa jih bodo navdihovala dela Homerja, Mozarta in Shakespeara … Če se bodo seveda tudi oni takrat še čutili pripadniki te civilizacije oziroma jo bodo nemara čutili celo za bolj svojo, kakor jo mi danes.
Upam, da bo tako. In da se bodo oni izkazali za njene boljše dediče od nas – ker mi smo zelo blizu temu, da jo zakockamo za vselej.
