Piše: Nova24tv.si
Ustavno sodišče ni neomarksistično le v zvezi z ekonomijo in družbenimi vprašanji. Tudi pri obravnavi zgodovine je izrazito “partizansko” usmerjeno. Kot poroča STA, je ustavno sodišče sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo pravnika Roka Lampeta, ki izpodbija odločitev o razveljavitvi obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika. Hkrati je začasno ustavilo nadaljevanje ponovnega kazenskega postopka, ki bi lahko vodil do Rupnikove pravne rehabilitacije.
Lampe se je kot vnuk žrtve vojnega nasilja na ustavno sodišče obrnil že drugič, saj meni, da vrhovno sodišče pri razveljavitvi obsodbe ni dovolj upoštevalo procesnih pravil, veljavnih v času sojenja leta 1946. Ustavni sodniki so pritožbo sprejeli s šestimi glasovi za in enim proti. Gre torej za novo “jugofilno” ustavnopravno konstelacijo v primerjavi s prejšnjo, ki je navadno glasovala šest proti tri.
Ustavno sodišče prekinilo postopek
Obenem so zadržali postopek, ki je stekel po razveljavitvi obsodbe. Okrožno sodišče v Ljubljani je kazenski postopek proti že umrlemu Rupniku ustavilo, tožilstvo pa se je na to odločitev pritožilo. O tej pritožbi bi moralo odločati višje sodišče, vendar je ustavno sodišče postopek prekinilo, saj bi dokončna ustavitev postopka pomenila Rupnikovo dokončno oprostitev po smrti. Sodnik Marko Šorli je ob tem podal odklonilno, sodnica Katja Šugman Stubbs pa pritrdilno ločeno mnenje.
Rupnika vrhovno sodišče v preteklosti oprostilo
Vrhovno sodišče je Rupnikovo obsodbo januarja razveljavilo, ker pri petih od enajstih očitanih dejanj sodba iz leta 1946 ni bila ustrezno obrazložena. Rupnik je bil sicer obsojen na smrt zaradi sodelovanja z okupatorjem in izdaje.
Ustavno sodišče je poleg Lampetove prejelo še dve pritožbi, ki so jih vložile neposredne in posredne žrtve kolaboracije, podporo pa so jim izrazile tudi Judovska skupnost Slovenije, Zveza združenj borcev za vrednote NOB in Mestna občina Ljubljana.
Če se želimo vprašati, kakšno motivacijo je imelo sodišče, da je razveljavilo oprostilno sodbo proti že umrlemu človeku.
Tudi z globalnega vidika gre za nenavadno potezo najvišjega sodišča v državi. Zakaj bi mrtvemu človeku odrekali pravico do tega, da tudi v demokraciji ni kriv za to, česar je bil obtožen v diktaturi?
Vrhovno sodišče je razveljavilo staro sodbo iz leta 1946 zaradi hudih kršitev postopka. Leon Rupnik je bil namreč po vojni obsojen v montiranem povojnem procesu, kjer ni imel poštenega sojenja, niti realne možnosti obrambe, sam postopek pa ni ustrezal niti takratnim, kaj šele današnjim pravnim standardom.
Zato je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je bila sodba iz leta 1946 nezakonita, in jo je razveljavilo. Rupnik je tako postal pravnomočno nedolžen, vendar je bilo to aktivistom na ustavnem sodišču nedopustno, saj je Rupnik v času sodobnega vzpona neomarksizma postal simbol kolaboranta in razrednega sovražnika. O njegovi krivdi se v tem pravnem vprašanju namreč sploh ne bi smelo spraševati. Gre izključno za dejstvo, ali je bilo povojno divjaštvo, ko se je ljudi pobijalo kot v Pol Potovi Kambodži, dejansko legitimno pravo ali ne.
Kar se tiče slovenskega ustavnega sodišča, je odgovor jasen: povojna sodišča komunistične diktature so bila legitimne pravne institucije, ki so Rupnika pravično obsodile kolaboracije in smrti. Sodišče s tem torej samo sebe legitimizira kot uradnega naslednika prejšnjega režima.
