Piše: Dr. Metod Berlec
V tokratni številki revije Demokracija smo pod drobnogled vzeli balkanske mahinacije podjetja Gen-I v času, ko ga je še vodil sedanji predsednik vlade Robert Golob. Družba naj bi bila pošiljala denar svojim podružnicam v balkanske države, kot so Bosna in Hercegovina, Srbija in Albanija, nato pa prek teh družb sklepala pogodbe z znanimi osebami, ki naj bi bile plačane »za storitve«. Vendar naj bi pri teh nakazilih šlo tudi za to, da se je denar zavrtel in posledično vrnil nazaj v Slovenijo k določenim osebam ali bil poslan v davčne oaze oziroma na različne borze. Denar naj bi bile prenašale tudi t. i. denarne mule. Pri tem različni viri navajajo, da je Robert Golob z državnim denarjem iz Gen-I financiral volilno kampanjo kosovskega predsednika vlade Albina Kurtija, denar pa naj bi mu bil v kovčku nosil kosovski veleposlanik na Hrvaškem Martin Berishaj. Omenjajo se tudi posnetki kamer v posameznih bankah, med drugim kamere banke Raiffeisen v Romuniji, kar bi bilo lahko zelo obremenjujoče za Goloba. V zvezi s tem se omenjajo možnosti njegovega zaslišanja pred preiskovalci v tujini. Na Kosovu tako posebna komisija že preiskuje te sumljive posle …
V reviji nekaj pozornosti namenjamo tudi koalicijskemu vrhu na Brdu pri Kranju prejšnjo sredo, ki je znova pokazal, da ta vlada veliko govori, a le malo naredi. Da je vse skupaj le predstava za javnost, s katero želijo prikriti svojo nesposobnost in neoperativnost. Pred koalicijskim vrhom so namreč na veliko govorili, da se bodo uskladili glede zdravstvene reforme, da bodo začrtali izhodišča za reformo plačnega sistema in pokojninsko reformo. A potem se je izkazalo, da so dorekli le »časovnico izvedbe zdravstvene reforme«. Da bi bil teater absurda še večji, so nato v ponedeljek storili še nekaj, kar je po svoje logično, samoumevno, če so skupaj v koaliciji. Poslanci Gibanja Svoboda, SD in Levice so namreč »uskladili in podpisali zavezo za sodelovanje in podporo pri izvedbi zdravstvene reforme«. Ali kot je že prejšnji teden opozoril prvak SDS Janez Janša, da je prav neverjetno, da nekdo, »ki je pred volitvami govoril, da ima vse rešitve in da je zdravstvo prioriteta, po sedmih mesecih sestavlja časovnico in kot uspeh razglaša to, da bodo vsi poslanci koalicije podpisali to časovnico«. »To je samo po sebi umevno, tukaj nam prodajajo prazne škatle. Njihov problem pa je v tem, da bo te zaboje treba prej ali slej odpreti in v njih bo morala biti vsebina …« Zato je to sredo na zahtevo SDS potekala izredna seja državnega zbora na temo katastrofalnega stanja v zdravstvu. Dan pred tem pa je državni zbor potrdil devet ministrskih kandidatov, ki so prevzeli vodenje novih ali preoblikovanih ministrstev. Golobova vlada tako po osmih mesecih začenja delovati v sestavi, kot si jo je koalicija nespametno zamislila na začetku. A kot opozarjajo poznavalci, bo zaradi novih ministrstev še več mesecev stopicanja na mestu. Po novem imamo vlado s kar 20 resorji, ki bolj kot na pravo demokratično vlado spominja na nekakšen socialistični izvršni svet, saj je jasno, da se ključne odločitve sprejemajo drugje …
Če je vladajoča koalicija oziroma Golobova socialistična vlada pri reformnih korakih povsem neučinkovita, nesposobna, brez pravih vsebinskih rešitev, je povsem drugačna v primeru kadrovskih čistk, ideoloških vprašanj ali izničevanja pomena slovenske osamosvojitve. Na teh področjih je žal učinkovita. Zamenjala je praktično vse ključne kadre prejšnje Janševe vlade. Znova daje veljavo t. i. narodnoosvobodilnemu boju (krvavi komunistični revoluciji). Z vojaškimi, državnimi častmi je pokopala nekdanjega šefa Udbe Janeza Zemljariča. V nebo vpijoč primer pa je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ki si jo je vlada pod vodstvom Roberta Goloba privoščila prejšnji četrtek. Uradno je s sklepom združila Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine Slovenije ter ustanovila nov javni zavod Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije. S tem je »ubila dve muhi na en mah«, kot so pred časom zapisali v levičarski Mladini, saj se je s tem znebila tudi dveh direktorjev (Željko Oset in Jože Dežman), ki ji nista bila pogodu. A bolj kot zamenjava direktorjev je problematično to, da s to potezo vlada ukinja muzej, ki je izrecno posvečen slovenski osamosvojitvi. Se pravi dogodku, ki predstavlja najsvetlejšo točko v slovenski zgodovini. Leta 1991 smo namreč Slovenci iz naroda prerasli v nacijo in se končno vpisali na svetovni zemljevid kot neodvisna politična enota, kot enakopraven subjekt mednarodnega prava …
