Piše: Gašper Blažič
Ali se sedaj celo v trdem jedru tranzicijske levice zavedajo, da je bila umestitev Roberta Goloba kot »novega obraza« precej kratkovidno dejanje? Njegove afere in tudi njegovo kolerično vedenje že močno presegajo celo zapuščino zadnjega »velikega maga« LDS Antona Ropa.
Spomnimo: Rop je 19. decembra 2002 po odhodu svojega predhodnika Janeza Drnovška iz vlade v predsedniško palačo postal predsednik vlade, februarja 2003 pa še predsednik LDS. Njegovo dveletno vladanje je bilo zaznamovano predvsem z držo izključevanja. Iz koalicije je nagnal SLS pa tudi zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Prav v Ropovem času je opozicija oblikovala dokaj močan strokovni svet, v civilnodružbenem sektorju pa je nastal Zbor za republiko. To je v končni fazi pripomoglo, da je kritična masa volilnega telesa premagala pasivnost in podprla alternativo na volitvah konec leta 2004. To je morda dovolj močan poduk vsem, ki menijo, da lahko sedanja opozicija samo čaka, kaj se bo zgodilo.
Postaja neobvladljiv celo za Kučana!
Očitno se nekaj podobnega dogaja tudi s sedanjim premierjem Robertom Golobom, ki sicer velja za skrajno kolerično osebnost. Nekateri pravijo, da je kot prvi mož Gen-I tu in tam uničil celo kakšen prenosni računalnik. No, kakorkoli že, to je samo delček krute resnice, da je Golob s svojim ravnanjem spravil v zadrego celo svoje vsega hudega vajene politične botre. Tudi Milana Kučana. Eden od oglaševalsko-medijskih gurujev tranzicijske levice Leon Magdalenc je bil v svoji kolumni v Dnevniku zelo nazoren, ko je predstavljal Kučanova stališča o zadnjem dogajanju, zato so ga citirali tudi v Mladini: »Pred dnevi sem sodeloval na pogovoru, na katerem je bil osrednji gost naš prvi predsednik Milan Kučan. Na odru je povedal staro šalo, kakšna je razlika med diktaturo in demokracijo. V diktaturi volk izbere, katero ovco bo pojedel. V demokraciji pa ovce izberejo, kateri volk jih bo pojedel. Ko so se zadnji teden skoraj vsi ukvarjali s Tatjano Bobnar in z Robertom Golobom, je v zraku viselo tudi to vprašanje. Ali na vsakih volitvah res zamočimo do te mere, da izberemo volka, ki nas kasneje simbolno poje? Ali se res morajo vsi oblastniki preleviti in zamenjati dlako? Bomo res samo uboge ovce, vdane v usodo …« Ob tem seveda ni nepomembno, kako je nenadni eksodus Tatjane Bobnar iz Golobove vlade dobesedno šokiral celo uredništvo Mladine, češ, kaj nam je bilo tega treba. Zagotovo pa drži, da je bil Kučan že od vsega začetka nekoliko zadržan do Goloba – verjetno se je zavedal, kakšen karakter ima in da lahko podivjano oblastništvo uniči projekt umirjenega nadzora nad slovensko družbo. Ne smemo namreč pozabiti, da je Kučan že v osemdesetih letih kot šef CK ZKS in zagovornik »socializma po meri ljudi« zagovarjal takšen gradualističen pristop k prehodu v večstrankarski sistem (seveda po tistem, ko je postalo jasno, da z modelom SZDL ne bo mogoče prepričati opozicije), ki je zadrževal vse rokovnjaške vzorce vladanja po receptu Franceta Popita in Staneta Dolanca. Slednji je bil nekaj časa celo Kučanov mentor, a se ga je Kučan nekoliko otresel z objavo dnevnika in spominov Staneta Kavčiča, s čimer je – vsaj na zunaj –nekoliko zmanjšal neposredni vpliv komunističnih »sivih eminenc« na tedanjo politiko »sestopa z oblasti«.
Ko je zadnji šef partije »streljal kozle« …
Marsikdo si je dobro zapomnil nastop Milana Kučana januarja letos na tradicionalnem partizanskem mitingu v Dražgošah. Kučan je namreč opozarjal, da gre za poslednjo bitko njegove generacije, a takrat je bila na oblasti še prejšnja vlada. Kasneje, po volitvah, pa so se precej hitro pokazale konceptualne razlike med Kučanom in Golobom glede t. i. tehnologije oblasti, kar je bilo verjetno pogojeno tudi z osebnostnimi lastnostmi »princa iz Posočja«, ki je kljub določenim političnim izkušnjam – spomnimo, med drugim je bil že državni sekretar za energetiko in že takrat dokaj prepotenten celo v odnosu do policije, sicer pa tudi funkcionar Pozitivne Slovenije in kasneje SAB – v politiki začel nastopati kot slon v trgovini s porcelanom. Celo v takšni meri, da ga je moral Kučan javno opozoriti, da Gibanje Svoboda ne bo moglo prevzeti nadzora tudi nad funkcijo predsednika republike. Kučanu je uspelo sicer na to funkcijo pripeljati Natašo Pirc Musar, ki je zadnje čase zelo malo vidna v javnosti, a ne brez pretresov, saj je Golob sprva v partnerstvu s SD za predsednika republike podprl Milana Brgleza, a se ta ni uvrstil v drugi krog, že pred tem pa se je moral – po znani epizodi, ko je Kučana napadel, da »strelja kozle« – odpovedati Marti Kos. Kosova se nato ni odrekla samo predsedniški kandidaturi, pač pa tudi podpredsedniški funkciji v Golobovi stranki, v zadnjih dneh pa celo članstvu v tej stranki, češ da to ni več njena stranka. S tem je samo pokazala, da so frakcijski boji res surovi. Slednji so se še okrepili zaradi dejstva, da je Golob dal proste roke tudi Meščevi Levici, da lahko po referendumski potrditvi zakona o vladi širi svojo skrajno agendo in sproža vedno nove in nove pretrese v gospodarstvu.
Golob ruši »policentrično strukturo« tranzicijske levice
Kakorkoli že, Golob ima že tako ali tako težave zaradi ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana, pa ne samo zaradi njegovih »čustvenih izpadov«, ampak predvsem zaradi rapidnega padanja kakovosti zdravstvenega sistema, krčenja števila zdravnikov itd. Njegov javni spopad s Tatjano Bobnar je le dodatno prilil olja na ogenj in prestrašil nekatere najbolj znane intelektualne vplivneže na levici. Denimo Borisa Vezjaka, ki je poleg Darka Štrajna eden najbolj znanih ideologov t. i. Alternativne (ex-Liberalne) akademije in je na svojem blogu v zapisu z naslovom »Janša kot tragedija, Golob kot farsa« povzel pisanje Petra Petrovčiča iz Mladine, Goloba pa zaradi Bobnarjeve in (začasnega) direktorja policije Boštjana Lindava močno okrcal, češ da njun odhod pomeni, da šef ne tolerira neposlušnosti in si krepi avtoriteto v slogu prejšnje vlade. Po Vezjaku Golob »tudi sporoča, da v svoji ekipi ne želi imeti avtonomnih ljudi, zato bo vsak, ki ga bo predlagal za novega ministra za notranje zadeve, ta pa svojega prvega policista ali policistko, ostal brez kredibilnosti«.
Vezjakovo opozorilo velja vzeti resno, ker se tu kaže realna stiska nomenklature. Slednja je namreč zaradi prepričanja, ki ga širi prek medijev, češ da je celotna desnica pod nekakšnim avtoritarnim pritiskom Janeza Janše, v težavah, ker Golob realno uveljavlja takšno avtoritarnost in s tem podira javno podobo tranzicijske levice kot nekakšne policentrične strukture, kjer ni centralnega avtoritarnega voditelja. In če so hoteli prav urbani mit o Janši kot nekakšni centralni avtoritarni osebnosti graditi še naprej, imajo zdaj težavo na RTV, kjer imajo tisti, ki jih je »jebeno več«, po novem tudi podporo nekdanje poslanske kandidatke SDS, ki je sedaj članica programskega sveta in se je – očitno tudi zato, ker so bili prizadeti njeni osebni interesi – odločila menjati politično agendo (kar je storila že ob predsedniških volitvah in referendumih). A zaradi tega je – v nasprotju s pričakovanji na levici – očitno nihče ne bo preganjal.
Kakorkoli že, postalo je jasno, da postaja Robert Golob skupaj s svojimi ekscentričnimi spremljevalci in spremljevalkami velik problem celo za svoje politične gospodarje. Ti se ne bodo več mogli sklicevati na to, da so državo po letošnjih parlamentarnih volitvah spravili nazaj v t. i. ustavno normalnost. S tem se je tudi pokazalo, da Golob dejansko funkcionira po zgledu svojega vzornika Zorana Jankovića, ki mu decembra 2011 zaradi lastne arogance ni uspelo sestaviti vladne koalicije. Vendar Janković nikoli ni postal premier, Golob pa je. Posledice tega pa že čuti vsa država.
