Piše: Tomaž S. Medved
Kot je znano, je trojica referendumov, za katere je SDS zbrala zadostno število glasov, torej referendum o RTV, o dolgotrajni oskrbi ter o birokraciji, razpisana za nedeljo, 27. novembra 2022. Roki za volilna opravila bodo začeli teči prihodnji torek, 25. oktobra, referendumska kampanja pa bo stekla prihodnji četrtek, so sporočili iz Državne volilne komisije.
Tako kot pri volitvah pa bo tudi tu potrebna velika previdnost. Kot je znano, se tranzicijska levica po svojem velikem uspehu z lanskim referendumom o vodah boji, da bo trojni referendum tokrat prinesel veliko klofuto zanjo. Tudi zato ni prišlo do razpisa referenduma sočasno z lokalnimi volitvami, koalicija pa je ob tem ves čas iskala izgovore, zakaj ni potrebno, da so lokalne volitve in referendumi na isti dan. Taktika koalicije je namreč v tem, da bi na referendume prišlo čim manjše število ljudi, kar pomeni, da referendumi ne bi dosegli kvoruma. Vendar se na to ne morejo zanesti, zato že oklevajo, ali bi raje tudi sami pozvali k udeležbi na referendumu.
Kaj se je zgodilo na referendumih leta 1996
Obstaja pa seveda tudi drugačna vrsta manipulacije: izračunavanje volilnega izida. Ni namreč izključeno, da bo skušala DVK pod vodstvom direktorja Dušana Vučka izsiliti takšen izračun rezultata, ki bo razpršil glasove in skušal pokazati, da referendumi niso uspeli. V resnici se je takšna vrsta manipulacije zgodila že leta 1996. Poglejmo.
Kot je znano, je bil 8. decembra 1996 predhodni zakonodajni referendum (takrat je institut takšnega referenduma še obstajal), pravzaprav trojica referendumov o volilnih sistemih. SDS je namreč takrat zbrala skoraj 50 tisoč podpisov za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o uvedbi dvokrožnega večinskega sistema, kar pomeni, da bi se v vsakem okraju neposredno izbirali poslanca tako kot denimo v celotni Sloveniji predsednika republike. Tranzicijska levica se je zavedala, da je referendum lahko uspešen (zanj še ni bil določen obvezen kvorum), zato je skušala doseči, da bi se glasovi razpršili in da bi se ustvarilo čim več zmede. Zato je trideset poslancev DZ iz vrst tranzicijsko-levičarskih strank (zlasti LDS) vložilo referendumsko pobudo za uvedbo proporcionalnega volilnega sistema, Državni svet RS pa referendumsko pobudo za uvedbo kombiniranega volilnega sistema. Ustava tedaj še ni določala vrste volilnega sistema, pač pa ga je določal zakon. O vsakem od teh predlogov se je na isti dan odločalo posebej.
Izračunavanje izida referenduma so namerno zapletli tako, da so glasove ZA ali PROTI za vsako vprašanje posebej izračunavali glede na celotno maso vseh oddanih glasov pri vseh treh referendumih, kar pomeni, da je DVK to štela kot en referendum s tremi vprašanji, čeprav so bile referendumske pobude vložene vsaka posebej. Edino predlog za uvedbo dvokrožnega večinskega sistema je dobil več glasov ZA kot PROTI. Vendar so glasove ZA večinski sistem (259.687 glasov) delili s celotno maso glasovnic (583.297) in dobili izid 44,5 odstotka, kar pomeni, da po tej res nenavadni matematiki nobeden od predlogov ni dobil zadostno število glasov. Ustavno sodišče RS pa je leta 1998 v odločbi zavrnilo takšno interpretacijo izida referenduma, češ da je bistveno ugotavljanja namena zakonodajalca in da je prišlo do namerne razpršitve glasov. Iz tega sledi, da je večinski sistem bil potrjen na referendumu.
»Ga ni Boga in ne predsednika stranke…«
Tedaj obstoječi institut predhodnega zakonodajnega referenduma je imel to slabost, da potrditev nekega vnaprej pripravljenega zakona ni pomenil njegove avtomatske uveljavitve, pač pa ga je moral potrditi državni zbor. To je lahko pomenilo, da so poslanci lahko vsaj teoretično tudi zavrnili na referendumu sprejeto novost in ravnali v nasprotju z voljo ljudstva. V primeru volilnih sistemov se je to v praksi tudi zgodilo. Po odločitvi ustavnega sodišča, ki je bilo zaradi tega deležno hudih javnih napadov, je SDS kar nekajkrat skušala na dnevni red spraviti sprejem novega volilnega zakona v skladu z referendumsko odločitvijo, a vselej neuspešno. Prišlo je celo do ustavne krize, saj je zaradi upiranja večine v DZ obstoječi volilni zakon postal ustavno sporen. Tedanji premier Janez Drnovšek je celo namignil, da bi lahko »njegova« stranka (LDS) morda vendarle podprla sprejem večinskega sistema. Vendar se to ni zgodilo, saj je vodja poslancev LDS Tone Anderlič celo javno izrekel znamenito misel, da tudi predsednik stranke ne more o tem odločati: »Ga ni Boga in ne predsednika stranke…« Svoje nasprotovanje so poslanci tranzicijske levice utemeljevali, da po ustavi niso vezani na nikakršna navodila, da jim tudi ustavno sodišče ne more ukazovati, kako naj glasujejo, češ da je o referendumu svoje povedala že Državna volilna komisija.
Prav ta zaplet pa je – skupaj z izstopom SLS iz koalicije zaradi združitve z SKD ter posledično neuspešnim glasovanjem o zaupnici manjšinski vladi – dejansko tudi privedel do izvolitve Bajukove vlade leta 2000. Če bi bila namreč referendumskemu rezultatu ustrezna zakonodaja že sprejeta, bi SDS takrat mirno privolila v predčasne volitve, za katere je navijal tudi tedanji predsednik republike Milan Kučan. SDS pa je želela pridobiti nekaj časa do rednih volitev jeseni istega leta, s čimer je tvegala tudi lasten politični uspeh s pol leta trajajočo vlado pod vodstvom Andreja Bajuka, v času izvolitve za premierja še podpredsednika SLS+SKD. Vendar se je zgodil nepričakovan preobrat, saj je tranzicijska levica želela presekati gordijski vozel z nesprejetjem večinskega sistema tako, da sprejme pravno-formalno odločitev, to pa je bila sprememba ustave v tistem delu, ki govori o načinu volitev. Skupina poslancev pod vodstvom Mirana Potrča (SD, oz. takrat še ZLSD) je v parlamentarno proceduro vložila predlog spremembe ustave (z zapisom proporcionalnega sistema v ustavo) ter za to vratolomno akcijo pridobila tudi poslance SLS-SKD, s čimer je sprememba ustave sprejela. Ustreznost takšne poteze je potrdila tudi Beneška komisija, a ko je SDS predlagala podobno rešitev pri zapletu glede izbrisanih, je tranzicijska levica temu ogorčeno nasprotovala. A saga z referendumom iz leta 1996 je bila tako končana, saj se ni bilo več mogoče sklicevati nanj, ker je parlamentarna ustavna večina dobesedno poteptala voljo ljudstva.
Številne posledice referenduma: od Bajukove vlade do nastanka NSi ter izvolitve Vučka za poslanca
No, ironija tistega dogodka pa je v tem, da je zaradi njega nastala NSi, njen prvi predsednik je postal tedanji premier Bajuk, med vidnimi člani je bil tudi Lojze Peterle, pred tem prvi in edini predsednik SKD in nato prav tako podpredsednik SLS+SKD. Kasneje je stranka sicer prevzela tudi naziv »krščanski demokrati«, a bistvo njenih korenin je v tem, da gre za krščansko-demokratsko opcijo, ki ne kolaborira s tranzicijskimi plenilci. Zadnje poteze kažejo na žalost nekoliko drugačno sliko, saj se vsaj del stranke zavzema za vstop v koalicijo z Gibanjem Svoboda, tudi privilegiji, ki jih NSi ponuja koalicija, kažejo na določeno logiko daj-dam ter tendenco, da se iz nje naredi satelitsko opozicijsko stranko, saj denimo v Komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb ni predviden niti en poslanec največje opozicijske stranke:
Pravkar Kolegij PDZ @Drzavnizbor sprejema sklep s katerim krši poslovnik DZ. Komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb v celoti daje @NovaSlovenija. Ne zagotavlja niti enega člana @strankaSDS.
Sejo sem zapustila, ker ne želim sodelovati pri potrjevanju #novakoalicija pic.twitter.com/Eci6FBt57n— Jelka Godec (@jelka_godec) October 21, 2022
A vrnimo se k vprašanju referenduma. Izvirni greh referenduma iz leta 1996, ki je štiri leta kasneje dočakal neslavno izničenje, se je dejansko zgodil že ob samem razpisu referenduma, ko je bilo dopuščena obravnava treh ločenih referendumskih pobud kot enega referenduma, s tem pa tudi de facto napačen izračun izida referenduma, s čimer je bila tudi kršena temeljna pravica volivcev pri izražanju državljanskih interesov. Glede na to, da gre pri referendumih 27. novembra 2022 za tri povsem različne teme, je sicer manj možnosti za manipulacijo, a še vedno je potrebna velika previdnost.
Ob koncu naj spomnimo, da je največji plen zaradi Bajukove vlade, ki je bila ves čas tarča bestialne medijske obdelave (tako kot kasneje vse tri Janševe vlade) odnesla LDS, ki je na volitvah leta 2000 dosegla rekorden izid. Med izvoljenimi poslanci LDS je bil takrat tudi nekdanji policist, že omenjeni Dušan Vučko, sedanji direktor DVK. V mandatu 2008-2011 je bil Vučko krajši čas tudi sekretar poslanske skupine LDS, nato pa od maja 2009 dalje funkcionar na ministrstvu za notranje zadeve. Državni volilni komisiji pa vlada že dvanajsto leto. Kot je dejal Stalin: važno je, kdo šteje glasove…
