(Objavljeno 28. februarja 2019, 47.449 ogledov članka)
Čas, ki je pred nami, tudi pred Slovenci, je čas boja. Čas boja za ohranitev našega ugodnega položaja v svetu. Boja za Evropo, za kakršno smo glasovali na referendumu 2003. Za Evropo evropske civilizacije in kulture, utemeljene na desetih božjih zapovedih in razsvetljenstvu. Evrope, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, enakopravnost obeh spolov in pravico človeka do varnosti in dostojanstva. Za Evropo, ki je svojo civilizacijo pripravljena in sposobna varovati in braniti.
Pride čas, ko mora narod premisliti svoje mesto v svetu. To lahko produktivno naredi samo v odprti in demokratični razpravi. Pričnimo jo čim prej. Čas pred nami je močno drugačen kot leta 2004, ko smo se pridružili EU in Natu in svojo usodo na podlagi visoke podpore na referendumu tudi politično povezali z drugimi narodi zahodne civilizacije.
V desetletju in pol, ki je sledilo, smo najprej nekaj let živeli medene tedne ponovno združene Evrope, se nato spopadali z gospodarsko krizo razvitega sveta ter se na koncu soočili z množičnim migracijskim pritiskom na bogato in staro celino. Brez premora je sledil brexit, ki predstavlja največji šok za EU od njenega nastanka dalje. Iz EU, ki se je doslej le širila, odhaja ena njenih največjih članic.
EU zaradi tega ni razpadla in tudi jutri še ne bo, se je pa ustavila. In naenkrat je postala možna tudi vožnja nazaj. Že sam praktični obstoj takšne možnosti močno poveča nestabilnost. Nestabilno okolje samo po sebi krepi egoizme in preprečuje dobre kompromise, ki so temeljni način delovanja unije.
Zadnje krize, še posebej migrantska, so dodatno razgalile obstoj dvojnih meril znotraj EU. Zaradi svoje specifične teže, številčne zastopanosti v bruseljski administraciji in vpliva na ključne formalne odločevalce v EU, predvsem na Evropsko komisijo, lahko največje članice unije svoje nacionalne težave z lahkoto predstavljajo kot skupne, “evropske” probleme. In v isti sapi nacionalne probleme manjših držav članic z lahkoto ignorirajo, razglašajo za “nacionalistične” težnje ali sebične, “neevropske” prijeme ter v skrajnih primerih celo kot možne kršitve evropskih pravnih norm.
Celoten članek si lahko preberete TUKAJ.
