Piše: Blagovest.si
Bila je sončna nedelja, 30. junija 1991. Komaj nekaj dni po osamosvojitvi je bila naša domovina v primežu oboroženih spopadov. A tisti dan je bil še posebej strašen: po vsej Sloveniji so se oglasile sirene za nevarnost zračnega napada. Bilo je natanko ob devetih dopoldne.
Dan prej so v ljubljanski stolnici v vojnih razmerah posvetili nove duhovnike. Nadškof dr. Alojzij Šuštar je na kosilu po posvečenju dobil nujen klic za sestanek s predsednikom skupščine dr. Francetom Bučarjem, s katerim se je poznal že iz časa šolanja v Zavodu sv. Stanislava. Bučar mu je prišel povedat, da se pripravlja hud bombni napad na Slovenijo, zlasti na Ljubljano. Očitno je to informacijo sporočil vir iz beograjskega generalštaba.
Gre za Slovenijo!
Ultimat, ki je napovedoval takšen ukrep, je uradno prišel isti dan na večer, podpisal se je zvezni obrambni minister general Veljko Kadijević. Še eden od generalov, tj. Marko Negovanović, ki je bil načelnik varnostne službe JLA, pa je na beograjski televiziji dramatično napovedal drastične ukrepe proti Sloveniji. Pozno zvečer pa se je s posebnim protokolom sestala slovenska skupščina, ki je zasedala vso noč. Zavrnila je ultimat armadnega vrha in razpravljala o stališčih evropske trojke, s katero sta se noč prej sestala predsednik predsedstva Milan Kučan in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Trojica evropskih zunanjih ministrov iz Italije, Belgije ter Nizozemske je namreč postavila pogoje: prekinitev ognja, umik vojske v vojašnice (TO vojašnic seveda ni imela!) in trimesečna zamrznitev osamosvojitvenih ukrepov (kar so hoteli razlagati kot vrnitev v stanje pred 25. junijem 1991). Za Slovenijo so bili ti pogoji zaradi interpretacije trimesečnega suspenza samostojnosti zelo težki. Tista sobota – bil je praznik sv. Petra in Pavla – je bila tudi sicer zelo težka, saj ni bilo znano, kako so se iztekla pogajanja na Banskih dvorih v Zagrebu. Nekateri mediji so poročali, da je slovenska stran popustila in zapravila osamosvojitev.
Več si lahko preberete TUKAJ.
