Piše: G. B.
Miroslav Pačnik, ki je poskrbel za enega najbolj odmevnih performansov s tem, ko je Titovemu kipu v Velenju odbil glavo, je v teh dneh prejel obtožnico.
“Danes mi je bila vročena obtožnica, zaradi poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega pomena. Obtožnica predlaga kazen po 219-1 členu kazenskega zakonika, po katerem je zagrožena zaporna kazen do pet let. Poleg tega pa še denarna kazen v višini najmanj 11.254,50 EUR. Ironično je, da je prav Tito omejeval slovensko kulturo in je kriv za umor marsikaterega zavednega slovenskega kulturnika,” je zapisal na omrežju X.
To je sicer manj od kazni, ki mu jo je “odmeril” policist, ki je Pačnika po dejanju ustavil. In mu pripisal kar najmanj osem let strogega zapora.
Svojo zgodbo je Pačnik opisal v knjigi “Obglavljeni diktator”, lahko jo naročite TUKAJ.
V nadaljevanju objavljamo intervju, ki smo ga s Pačnikom objavili v tiskani Demokraciji marca letos. Intervju z njim je naredil Andrej Sekulović:
Miroslav Pačnik je Velenjčan, ki je postal znan po tem, da je kipu rdečega diktatorja Tita v središču svojega mesta odrezal glavo. Pri tem ni šlo za navaden vandalizem, temveč za odločno protestno dejanje. O tem je napisal tudi knjigo z naslovom Obglavljeni diktator, ki je izšla pri založbi Nova obzorja. Ob izidu knjige smo se z njim pogovarjali o njeni vsebini in o razlogih za njegovo ukrepanje.
Za začetek nam povejte, zakaj ste se odločili obglaviti spomenik diktatorja Tita in kaj ste s tem hoteli sporočiti širši javnosti?
Človek, ki je odgovoren za smrt desettisočih in izselitev stotisočih Slovencev, si ne zasluži spomenika na javnem mestu. Človek, ki je sprožil državljansko vojno in bankrotiral državo za svoje osebne koristi, ne more in ne sme biti zgled nikomur, ki ima vsaj kanček zdrave pameti. Spomenik takemu človeku bi moral biti že zdavnaj odstranjen. Ker oblast v vseh letih samostojne Slovenije ni zbrala volje in poguma za odstranitev, sem se odločil, da vsaj delno odstranim kip sam. Obstoj vsakega naroda temelji na njegovi kulturi. Kultura se odraža tudi v politiki in ne nazadnje tudi v zakonih, ki veljajo v neki družbi. Zdrava kultura spodbuja k življenju, k svobodnemu ustvarjanju. Posledica takšne kulture je razcvet gospodarstva in dolgoročen obstoj nekega naroda. Slovenci se že več kot tisočletje borimo za svoj obstoj, čeprav smo se nekako navadili nad seboj imeti nekega gospodarja. V preteklosti so bili to predvsem grofi, kralji in cesarji. Pri njih se je oblast prenašala iz roda v rod.
V novejši zgodovini pa so vlogo vladarjev prevzeli komunisti …
Pri njih se oblast ne prenaša vedno po krvni liniji, ostaja pa še vedno znotraj njihove komunistične družine. Gre torej še vedno za nekakšen sistem prenašanja oblasti iz roda v rod, le oblastniška družina je malce drugače definirana. Namesto pripadnosti po krvi gre za pripadnost idelogiji. Komunisti so preprosto prepričani, da jim oblast pripada. Svojo oblast zelo močno utrjujejo tudi na kulturnem področju. V slavo propadlemu komunizmu stoji po Sloveniji 5.700 spominskih obeležij. Najpomembnejši in največji med njimi je seveda kip diktatorja Tita v Velenju. Kip ponazarja pravo komunistično božanstvo, ki se mu nikakor ne morejo odreči. Čeprav se tudi današnji komunisti zavedajo, da je bil Tito diktator in je izvedel najbolj krut genocid nad lastnim prebivalstvom, ga še vedno častijo.
Zakaj, menite, se mu nočejo odreči vsem zločinom navkljub?
Razlog tiči v tem, da tudi sami hlepijo po enaki absolutni moči, in če jim uspe še naprej vzdrževati mit o dobrem in pravičnem voditelju, potem bodo morda tudi oni kot njegovi ponosni nasledniki uživali enako občudovanje. Takšni sprevrženosti je treba narediti konec. Ne moremo več slepiti sebe in svojih otrok, da je bilo v komunizmu vse v redu. Preveč nedolžnih je bilo pobitih, preveč je bilo zatiranja, da bi lahko dopustili, da se takšna kultura smrti in takšen politični sistem ponovno vrneta v Slovenijo. Zato je bilo še kako potrebno odrezati zmaju glavo. To bi morali storiti že leta 1991. Potreben je drastičen ukrep, da se ljudi prebudi iz spanja. Dovolj je bilo čakanja. Čas je, da sramoto sredi mesta zamenja nekaj, kar ljudi povezuje.
Kako težko je bilo pravzaprav izpeljati rezanje glave?
Rezanje glave se je izkazalo za dosti težji izziv, kot sem sprva pričakoval. Kip je visok deset metrov in stoji na glavnem trgu. Potrebno je bilo zelo skrbno planiranje, pri katerem je igralo pomembno vlogo tudi vreme. Namesto ene noči jih je bilo potrebnih kar deset. In te noči so bile še raztegnjene na več mesecev. Skoraj vedno se je pojavil neki novi problem, ki ga je bilo treba rešiti. Večkrat sem med izvajanjem tudi obupal in se sprijaznil, da glave pač ne bo mogoče odstraniti. Pa me je potem upanje spet potegnilo nazaj in sem poskusil ponovno. Vsakokrat malce drugače in z drugačno metodo. Na srečo se je na koncu vse izteklo brez poškodb.
O vašem dejanju je pri založbi Nova obzorja izšla tudi knjiga z naslovom Obglavljeni diktator. Kdaj in zakaj ste se o svojem dejanju odločili napisati knjigo?
S svojim dejanjem obglavljenja diktatorja sem želel pustiti močno sporočilo. Prvič, da kip, ki deli ljudi, nima kaj iskati na javnem mestu. In drugič, da imamo Slovenci dovolj poguma, da obračunamo s tistimi, ki nas zatirajo, pa čeprav na simbolen način. Nekako sem verjel, da bo odstanitev glave dovolj jasno sporočilo. To se je izkazalo za napačno domnevo, saj je večina medijev poročala o dejanju kot o vandalizmu in napadu na zgodovinsko-kulturno dediščino. Mediji, najbolj zvesti komunizmu, so celo ponovno začeli peti slavo diktatorju. S tem se je potrdilo moje prepričanje, da Slovenija leze nazaj v komunizem in da pri tem sodelujejo družbeni podsistemi, na čelu z državno televizijo. Knjiga je bila torej nujen in logičen odgovor.
Nam lahko poveste še kaj več o vsebini knjige?
Spisana je v dveh delih. V prvem delu, ki odgovarja na vprašanje KAKO, je podrobno opisano samo izvajanje rezanja glave. Ta del se bere kot napeta kriminalka in bralca seznami z vsemi tehničnimi podrobnostmi. Drugi del pa odgovarja na vprašanje, ZAKAJ je bilo to dejanje potrebno. V njem na zgoščen način orisujem razloge z različnih humanističnih vidikov. Oba dela knjige sta napisana v lahkotnem jeziku, namenjena tudi mlajšim bralcem v osnovnih in srednjih šolah. Nikakor ne gre za še eno znanstveno delo na tem področju, pač pa je glavni namen vzbuditi zanimanje za zmote komunizma. Veliko težo pa doda knjigi tudi spremna beseda, ki jo je napisal dr. Milček Komelj. Ta del je primeren tudi za zahtevnejše bralce, saj daje pomenu obglavitve tudi zgodovinski kontekst. Nekaj podobnega, čeprav seveda veliko pomembnejšega za zgodovino človeštva se je zgodilo ob nastanku Združenih držav Amerike. Leta 1773 so zaradi angleških davčnih bremen razočarani prebivalci Bostona stresli z ladij v morje tja pripeljani čaj. Dogodek je znan kot bostonska čajanka. Čeprav so zahtevali le davčno razbremenitev, pa je nekaj let pozneje Thomas Paine napisal kratko knjigo Common Sense, v kateri na preprost način razloži, da se ni dovolj zavzemati samo za nižje davke, ampak se je treba zavzemati tudi za samostojno državo. Knjiga je izšla januarja 1776 in se kot požar razširila med prebivalstvom. Pol leta kasneje je Amerika razglasila neodvisnost. Eden glavih argumentov za neodvisnost je bilo dotedanje dedovanje oblasti po krvni liniji. Podobno kot so kralji nekoč menili, da jih oblast pripada, tako danes menijo komunisti.
S svojim dejanjem ste razburili vladajočo politiko, ki se vas je odločila tudi sodno preganjati. Kakšen pa je bil odziv ljudi, vaših someščanov?
Vladajoča politika je ostala dobesedno brez glave. Šok je bil tako velik, da so potrebovali kar dva dneva, preden so se začeli pojavljati organizirani odzivi v njihovih medijih. Nihče ni pričakoval, da bo njihovo božanstvo ostalo brez glave. To je bil strašanski udarec za bivšega predsednika komunistične partije Milana Kučana in seveda vse njegove podložnike. Tito predstavlja njihovega največjega idola, in dokler bo on veljal za dobrega, se lahko kot takšni predstavljajo tudi sami. Odziv someščanov je bil pričakovano razdeljen. Komunisti bi me seveda najraje videli mrtvega in v prvih dneh sem prejemal ogromno groženj. Drugi so bili v začetku precej zadržani, saj niso razumeli mojih motivov, bilo pa jih je tudi strah, kaj se bo zgodilo, saj se vsi zavedajo, da to državo še vedno obvladujejo komunisti. Le redki so si upali takoj stopiti na mojo stran in jasno izraziti podporo. Najprej je to storil gospod Drago Bobnič, član VSO. Isti dan mi je podporo osebno izrekel tudi gospod Janez Janša, predsednik SDS. Od tu dalje je bilo mnogo laže in v naslednjih dneh je podpora strmo narasla.
V številnih drugih državah, ki so bile pod komunizmom, se ograjujejo od te ideologije. Spomenike se prestavlja v za to primerne muzeje, obsoja se bivši režim. Zakaj po vašem mnenju do tega ne pride tudi v Sloveniji?
Slovenci smo dokaj razumen narod in verjamemo, da se da vse dogovoriti po mirni poti. Nočemo revolucije, saj vemo, da bi se lahko prelivala bratska kri. Naša zgodovina temelji na krščanskih vrednotah, pri katerih sta v ospredju odpuščanje in razumevanje. Zato smo tudi podlegli komunistični revoluciji, ki je bila k nam uvožena. Slovenci se še nismo naučili, da lahko nekdo prevzame prestol tudi z zvijačo. Zaradi tega smo tudi slepo verjeli, da se bo proces demokratizacije odvil po naravni poti. Verjeli smo, da se bodo bivši komunisti sposobni spreobrniti in bodo resnično podprli demokracijo. Pa se to ni zgodilo. Bivši komunisti so v novonastalo državo prišli s figo v žepu in takoj ponovno začeli širiti svoj vpliv. Proces ponovne uveljavitve komunizma se skozi leta ne ustavlja, ampak vedno bolj pridobiva na veljavi. Skrajni čas je, da ga ustavimo, da komunizmu enkrat za vselej odrežemo glavo.
Če se vrneva dlje v preteklost; kdaj ste prvič začutili odpor do komunizma in kako se spomnite življenja v Jugoslaviji?
Moram priznati, da precej pozno. Lahko rečem, da se tudi jaz spominjam življenja v Jugoslaviji z nostalgijo. Tudi jaz sem preživel svoja lepa mladostna leta v Juguslaviji. Vsi skupaj smo živeli v množični hipnozi, vsak dan so nam povedali, da smo najboljši na svetu in nam vsi zavidajo. Seveda to ni bilo res in Jugoslavija je propadala tako ekonomsko kot tudi politično in kulturno. Njen konec je bil neizbežen. Odpor do komunizma se je začel graditi šele sredi mojih tridesetih let. Šele takrat sem začel posvečati več zanimanja zmotam komunizma. Najbolj me je fasciniral ekonomski polom socialističnih držav. Imel sem srečo, da sem bil zaposlen v ameriškem podjetju in veliko potoval po svetu. Tako sem lahko na lastne oči videl razliko med komunističnimi in kapitalističnimi državami. Čeprav še danes vsak dan v Sloveniji lahko slišimo, kako kapitalisti izkoriščajo delavce za svoje osebne koristi, po mojih izkušnjah ni tako. Vsak kapitalist se trudi dobiti najboljše delavce in jih tudi poskuša obdržati. Ne preostane mu drugega, kot da jih ustrezno nagradi v obliki boljše plače in napredovanja. Medtem pa so v komunizmu nagrajeni predvsem tisti, ki so v njihovi komunistični družini. Posledično je povsod ogromno korupcije in mobinga. Tudi danes v Sloveniji pogosto srečamo takšno delovno okolje, kar je samo še en dokaz več, da se nismo uspeli v celoti rešiti komunizma. Čeprav se z nostalgijo spominjam življenja v Jugoslaviji, priznam, da komunizem vodi v propad. Slovenci se moramo zavedeti, da nismo hlapci, ampak da nas za hlapce želijo imeti komunisti.
Kakšna je bila vaša reakcija, ko se je po osamosvojitvi začela razkrivati obsežnost povojnih pobojev in komunističnih zločinov?
Povojnih pobojev ne moreš odobravati, če v srcu ne nosiš zlobe. Samo najbolj hudobni ljudje še danes zagovarjajo upravičenost povojnih pobojev. Resničnost in tragedija povojnih pobojev sta počasi, skozi leta, vstopali v mojo zavest. Ko sem prvič v svoji mladosti slišal zanje, tega niti nisem verjel. Kasneje sem se te teme izogibal, saj se mi je zdela preveč oddaljena in povsem nepomembna za sedanji čas. Verjel sem, da so vse žrtve in njihovi krvniki že davno mrtvi, da jih nič ne bo vrnilo nazaj. Skozi leta pa sem vse bolj spoznaval, da se zgodovine enostano ne da potlačiti in pozabiti. Vsi nedolžni, ki so bili pobiti, si zaslužijo pravico. Prav vsi si zaslužijo imeti svoj grob in spomin. To je osnovna civilizacijska norma in po njej se ljudje ločimo od živali. Grozno je, da je ta čudoviti košček slovenske zemlje tako globoko prepojen s krvjo umorjenih bratov. In čeprav so umorjeni in njihovi svojci že davno oprostili ta strašen zločin, na drugi strani zagovorniki pobojev nikakor ne morejo spustiti zlobe iz svojega srca. Obsodba komunizma in njegovih pobojev ni potrebna samo zaradi žrtev. Potrebna je tudi zaradi današnjih komunistov. Tudi njim je treba pomagati, da se odrečejo zlobi v svojem srcu. Kajti tako kot žrtve trpijo v svoji žalosti, komunisti trpijo v svojem sovraštvu. Skupaj kot narod moramo priznati svoje zgodovinske zmote, saj bomo le tako lahko šli skupaj naprej.
Če bi vaša akcija popolnoma uspela in bi prisilili oblasti, da spomenik odstranijo, kaj bi si želeli videti na njegovem mestu?
Kar koli drugega na tem mestu bi bilo dosti lepše. Pravzaprav sploh ne vem, če obstaja kaj gršega kot kip človeka, zaradi katerega je umrlo največ Slovencev v zgodovini. Izbira primernega spomenika ali kakšnega drugega objekta bo seveda prepuščena mestnim oblastem. Jaz osebno bi si želel videti spomenik velenjskim rudarjem. Oni so resnično tisti, ki so v največji meri skozi leta zgradili to mesto. Včasih slišim kakšen komentar, da to nima smisla, saj se bo rudnik v prihodnjih letih zaprl. Ja kakšen smisel pa ima po tej logiki kip diktatorja, ki je že skoraj 50 let mrtev? Nedvomno je bolj primerno obeležiti več kot stoletno zgodovino miroljubnega rudarstva kot pa 45 let trajajočo diktaturo.
Kaj vas čaka v prihodnosti in kaj po vašem mnenju čaka v prihodnjih letih Slovenijo?
Kaj čaka mene, ne vem. Želim si napisati še kakšno knjigo, ki pa bo povsem drugačne zvrsti. Mogoče me čaka celo zapor. Preseneča me, da ob vsem medijskem pompu do danes še nisem prejel obtožnega predloga. Kar malce žalostno, da noben sodnik ne prevzame tega primera. Trenutna leva oblast, ki ima velik vpliv na sodišča, pričakuje hudo zaporno kazen. Se pa že danes ve, da bo primer kasneje padel na evropskem sodišču. Kar huda dilema za slovenske sodnike. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da se tudi ne najde sodnik, ki bi imel dovoj poguma, da ta primer prevzame, in je sposoben izreči oprostilno sodbo. Takšnega sodnika bi si želel v prihodnosti videti kot predsednka vrhovnega ali ustavnega sodišča. Glede prihodnosti Slovenije pa sem zelo optimističen.
Bi morda za konec delili z našimi bralci razloge za vaš optimizem?
Verjamem, da resnično živimo v prelomnem času, ko medijski državni aparat izgublja svojo moč. Mladina danes na srečo ne spremlja osrednjih slovenskih medijev. Informacije, ki so veliko bolj resnične, saj niso »preverjene« s strani oblastnikov, do njih prihajajo preko socialnih omrežij. Tudi ko je padla glava diktatorja, sem prejel ogromno odobravanja s strani mladine. Očitno na mladih res stoji prihodnost Slovenije in prav vesel sem, da jih vsako leto več odda svoj glas na volitvah. Prav tako me izjemno veseli, da se je končno prebudila tudi Cerkev kot največja »nevladna« organizacija na Slovenskem. Komunisti so se še predobro zavedali njenega moralnega in kulturnega pomena in zaradi tega ločili njeno vlogo od države že leta 1945. Da živimo v prelomnih časih, kaže tudi film Exodus 1945: Naša kri. Česa takšnega si na filmskih platnih pred nekaj leti nismo mogli niti predstavljati. Upam, da k prebujenju Slovenije prispeva tudi moja knjiga. Prihodnost je svetla. Vstaja novi slovenski rod, ki bo za vedno razcefral rdečo zvezdo. Bog živi Slovenijo.
Biografija
Miroslav Pačnik se je rodil 3. junija 1976 v Slovenj Gradcu. Odraščal je blizu Velenja, kjer je oče delal kot rudar, mati pa je skrbela za majhno kmetijo in družino. Obiskoval je Osnovno šolo Gustava Šiliha Velenje. Srednješolska leta (1991–1995) je prav tako preživel v Velenju, kjer se je izučil za elektrotehnika elektronika. Študij je nadaljeval na Univerzi v Mariboru, kjer je v letih 1995–2001 študiral interdisciplinarni program gospodarskega inženirstva. Leta 2002 se je zaposlil v podjetju SG Automotive. Leta 2005 je odšel v Nemčijo, kjer je do oktobra 2007 delal v nabavi pri podjetjih Schefenacker in kasneje TRW. Novembra 2007 se je vrnil v Slovenijo in se zaposlil v mednarodnem velikanu Flextronics, v katerem je ostal do avgusta 2023. Po letu 2023 se posveča priložnostnim delom, je tudi skiper na jadrnici. Je ločen in ima tri otroke.
