Pogovarjali smo se s predsednikom Slovenske ljudske stranke Marjanom Podobnikom, ki je v torek na slavnostni akademiji zaznamovala 30. obletnico svoje ustanovite. Prireditev je potekala v znameniti Unionski dvorani Grand hotela Union v Ljubljani, kjer je bila 12. maja 1988 ustanovljena Slovenska kmečka zveza. Predsednik SLS Marjan Podobnik in podpredsedniki te stranke Suzana Lara Krause, Franc Bogovič in Modest Motaln, predsednik Mestnega odbora SLS Ljubljana Janez Žagar ter Marija Markeš so ob tem skupaj z Ivanom Omanom v podhodu v Unionsko dvorano, v kateri je bila 12. maja 1988 ustanovljena SKZ, odkrili pomnik.
Gospod Podobnik, naj začneva z rezultati zadnjih državnozborskih volitev, ki so bile znova zaušnica za Slovensko ljudsko stranko. A najprej bi vas vprašal, kako komentirate zmago SDS in na drugi strani relativni poraz strank, ki so sestavljale prejšnjo Cerarjevo vlado, se pravi SMC, SD in DeSUS?
Zmaga SDS je bila zame pričakovana, relativni poraz strank, ki so sestavljale prejšnjo Cerarjevo vlado, pa tudi.
Kako pa vidite rezultat Liste Marjana Šarca, se pravi stranke t. i. novih obrazov, ki ji je še letos spomladi kazalo, da lahko zmaga, a ji je potem nekoliko zmanjkalo sape?
Lista Marjana Šarca je dosegla zelo dober rezultat, nekako po istem receptu kot dosedanji novi obrazi. Tudi neformalno podporo je verjetno uživala pri tistih, ki so na prejšnjih volitvah aktivno podpirali prejšnje nove obraze. Znižanje rezultatov glede na raziskave v pomladnih merjenjih javnega mnenja tudi ni presenečenje, saj je zmagovita SDS v nasprotju z LMŠ odlično organizirana na terenu, imela pa je tudi odlično kampanjo.
Šarcu je, čeprav je s svojo stranko LMŠ močno zaostal za SDS, uspelo sestaviti vlado … Kako to komentirate?
Kot prvo ocenjujem, da je Marjan Šarec glede na kratko obdobje aktivnega delovanja v politiki pokazal veliko političnega občutka in spretnosti. Kot drugo pa gotovo velja, da bi v primeru presoje po uveljavljenih tradicionalnih demokratičnih načelih ta uspeh težko ocenili kot čistega oziroma neproblematičnega. Ta vlada je bila namreč sestavljena na temelju vnaprejšnje izključitve relativne zmagovalke volitev, kar je za normalno delujočo demokracijo nesprejemljivo. Taka izključitev bi bila po mojem prepričanju legitimna izključno v primeru, če bi se relativna zmagovalka volitev sklicevala na fašistične, nacionalsocialistične ali komunistične ideje, na vsebino torej, ki je v našem civilizacijskem krogu sprejeta kot zavržena. SDS tega seveda ni mogoče očitati. Na meji perverzije pa je, da so ji to očitale celo stranke, ki pa se dejansko sklicujejo na nekatere nesprejemljive ortokomunistične ideje.
No, mnogi menijo, da predsedniku SDS Janezu Janši ni uspelo sestaviti vlade preprosto zato, ker so pomladne stranke, matematično gledano, skupaj dobile premalo glasov … Ker je NSi dobila dva ali tri poslance premalo, ker ni prišla v državni zbor SLS, ker se v državni zbor ni prebila Združena desnica, ki sta jo sestavljali stranki Glas za otroke in družine in Nova ljudska stranka Slovenije …
Te ocene so seveda do neke mere utemeljene kot matematično korektno izpeljane iz volilnih rezultatov. Za temi rezultati pa seveda stoji vsebina, ki je mnogo bolj kompleksna. Brez posebnih tveganj pa gotovo lahko trdimo, da bi SLS, če bi vodstvo na čelu z Markom Zidanškom podprlo pobudo Nove ljudske stranke in stranke Glas za otroke in družine za skupno listo, zanesljivo prišla v parlament.
Bi imeli danes desnosredinsko vlado, če bi vse tri stranke oziroma ljudje, ki izhajajo/izhajate iz Slovenske kmečke zveze (predlagam popravek vprašanja: ki izhajajo iz Slovenske ljudske stranke), se pravi SLS, NLS in Glas za otroke in družino nastopile na državnozborskih volitvah z enotno listo? Bi bil rezultat volitev zadnjih parlamentarnih drugačen?
Kot že rečeno, skoraj zanesljivo bi ta skupni nastop omogočil vstop skupne liste v parlament, vprašanje pa je, ali bi bil zadosten za oblikovanje desnosredinske vlade.
Po hudem porazu na volitvah je Marko Zidanšek odstopil z mesta predsednika SLS in za novega predsednika ste bili na kongresu stranke v Novem mestu konec septembra izvoljeni vi. Zakaj ste se po skoraj dvajsetih letih odsotnosti vrnili v aktivno, profesionalno politiko? Vam je bilo dovolj umiranja »vaše stranke« na obroke?
Že večkrat sem povedal, da vnovičnega prevzema vodenja SLS ni bilo v mojih načrtih. Bil sem med glavnimi pobudniki in nato skupaj s Primožem Jelševarjem ter še nekaterimi soorganizator večine predkongresnih spravnih pogovorov in omizij, ki so po začetnih težavah dajale vse bolj obetavno sliko, da obstaja možnost za poenotenje SLS. V tednih pred kongresom se je na mestu potencialnega novega predsednika zvrstilo več bolj ali manj prepoznavnih imen iz SLS in tudi nekoliko širše. Ker so iz različnih razlogov od možnosti kandidature odstopili vsi, ki bi tudi po moji presoji lahko prekinili usihanje naše stranke, sem se na prigovarjanje mnogih ljudi, s katerimi smo nekoč že gradili uspešno SLS, odločil, da dam soglasje h kandidaturi za predsednika.
(Celoten intervju si preberite v reviji Demokracija.)
