Piše: Gašper Blažič
Prejšnji teden smo pisali, da je vladajoča nomenklatura z »majskim rdečim maršem« hotela ljudstvu vsiliti »cepivo« proti referendumu, a to »cepivo« očitno ni prijelo. Prav nasprotno.
Kot smo še pisali, se je vladajoča elita odločila, da bo »dan zmage« proslavila na napačen datum, to je 9. maj, čeprav je splošno znano, da Evropa – v nasprotju z Rusko federacijo – ta dan praznuje 8. maja, ki je v Sloveniji hkrati tudi obletnica Majniške deklaracije iz leta 1989, tistega dokumenta, ki je postal temeljni program za osamosvojitev, a so ga tedanje komunistične korifeje skušale čim bolj zamegliti. Tudi s pomočjo t. i. Temeljne listine, ki je poudarjala novo Jugoslavijo in novi socializem, pa tudi s pomočjo Sveta za človekove pravice, ki ga je kot prvi neuradni slovenski »ombudsman« vodil komunistični profesor kazenskega prava Ljubo Bavcon. Sedanja vladajoča koalicija seveda nadaljuje svojo politiko v tem duhu, saj se je povzdignila nad ljudstvo in – z izjemo SD – pozvala k bojkotu, sedaj pa zanika, da bi bila na referendumu poražena, češ da na njem sploh ni sodelovala.
Pozivi k bojkotu so se izkazali za nerazumne
Razmere pred referendumom so bile precej negotove. Kazalo je namreč, da bo kvorum precej težko doseči, saj je bilo v dominantnih medijih slišati in brati več podpore bojkotu kot pa udeležbi. Da seveda ne omenjamo pametovanja o tem, kako SDS uničuje slovensko kulturo in njenim ustvarjalcem krade prihodnost. Takšna zlobna sporočila so prihajala predvsem iz vrst t. i. levičarskih alternativcev, ki so pojem kulture zapeljali v smer novodobnih performansov in »umetniških inštalacij«, kot je že znano dojenje psa. No, novost v primerjavi z vsemi dosedanjimi referendumi je bila, da so vladajoči tokrat uradno pozvali k bojkotu referenduma. Namen je bil jasen: če bi dovolj veliko ljudi bojkotiralo referendum, predlagatelji referenduma ne bi dosegli zakonsko predvidenega kvoruma, kar pomeni, da mora najmanj petina vseh glasovalnih upravičencev zavrniti zakon.
Prejšnji referendumi v prid levičarjev
Toda pregled seznama referendumov v zadnjih letih kaže, da je bila največja vladajoča stranka pretirano samozavestna. Odkar je na oblasti, smo imeli namreč dva trojna referenduma, ki sta se izšla po željah tranzicijske levice. Lani je bil to referendum o evtanaziji, preferenčnem glasu in rabi konoplje, jeseni 2022 pa zakon o RTV, zakon o vladi (nova ministrstva) in zakon o dolgotrajni oskrbi. Leta 2021 smo imeli referendum o zakonu o vodi, ki je imel nenavadno visoko udeležbo, takrat se je prvič v javnosti pojavila razvpita aktivistka Nika Kovač. Tudi takrat se je referendum končal v prid tranzicijske levice. Zadnji referendum, v katerem je tranzicijska levica doživela poraz, se je pravzaprav zgodil pred skoraj desetletjem, ko smo decembra le malo pred božičem odločali o spremembah družinske zakonodaje. Pred njim je bil leta 2014 izveden referendum o arhivskem gradivu, ki ni dosegel kvoruma. To je bil prvi referendum po spremembi referendumske zakonodaje. Pred tem je bila udeležba na referendumih nepomembna, vendar je bilo kar nekaj takih, kjer je bil kvorum, ki sicer takrat ni bil obvezen, vseeno dosežen.
Izgovori ne bodo pomagali
Kaj to pomeni? Predvsem to, da se je tranzicijska levica kasneje očitno »navadila« zmagovati na referendumih in je bila prepričana, da ji pri obvladovanju javnega mnenja ne more spodleteti. Predvsem sta Gibanju Svoboda omogočila veliko samozavest dva dosedanja referendumska »trojčka«, kar je zelo napihnilo strankino samozavest in privedlo do najbolj akutne oblike oblastne arogance, saj so bili očitno prepričani, da jim nič več ne more spodleteti in da je vpliv opozicije močno omejen. No, zadnji referendum je to tezo gladko demantiral, saj zakon ne bo veljal zaradi doseženega kvoruma, na katerega očitno niso računali. Zdaj se lahko sklicujejo na to, da vse skupaj ne pomeni nič, da bo tako ali tako veljal stari, še socialistični zakon iz leta 1974, ki je prav tako nagrajeval (režimske) kulturnike in športnike, tri četrt volivcev pa naj bi sledilo »navodilom« Svobode in Levice, naj bojkotirajo referendum. To pa ne bo ublažilo zelo pekočega poraza, ki je zabil kar nekaj žebljev v samozavest vladajočih. Treba pa je priznati, da je predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki nas je le malo pred tem hudo razburila s podelitvijo visokega državnega odlikovanja borčevski zvezi, delovala precej bolj prisebno kot denimo premier Robert Golob in ministrica za kulturo Asta Vrečko, saj je podprla udeležbo na referendumu.
Kaj je sploh »desni populizem«?
V zvezi s tem je seveda stvar premisleka, ali je zloglasna proslava v dvorani v Stožicah – tam, kjer se je pred dobrim desetletjem nekoč že odvijala levičarska manifestacija – pomenila labodji spev tranzicijske levice nasploh. Spomnimo: Golob je kot osrednji govornik dajal »mirovniška« sporočila in pri tem nakazoval, da je geslo »nikoli več vojne« ogroženo. Češ, zlo nastane iz molka in ne le iz prisile. Kot zla seveda ni omenil komunizma, omenil je, kar smo pričakovali, fašizem, nacizem in tudi kolaboracijo ne glede na to, da so mnogi zgodovinarji ovrgli borčevsko mitomanijo in obsedenost s »kolaboranti«, katerih poboje skušajo še danes opravičevati. No, Golob je kaj hitro udaril po glavnem razrednem sovražniku: »Desni populisti po Evropi delujejo po istem principu − zanikajo in potvarjajo zgodovino, zanikajo in potvarjajo resnico, širijo dvom, iz dvoma raste sovraštvo in sovraštvo razkraja skupnosti.« Toda največja ironija Golobovega sekanja po desnem populizmu je v tem, da očitno skuša ta pojem obesiti sedanji opoziciji in hkrati prejšnji vladi. Prejšnji vladi so oponirali tudi člani obrobne populistične stranke Resni.ca, ki so se s svojo proputinovsko usmeritvijo velikokrat izkazali kot odlični zavezniki Svobode v boju zoper »janšiste«, ki pa po interpretaciji maloštevilnih proputinovskih in antijudovskih skrajnih desničarjev predstavljajo »lažno desnico«, ki naj bi bila le kopija levice. No, prvak prej omenjene zunajparlamentarne stranke in netilec »anticepilskih« protestov Zoran Stevanović se je po naših informacijah po volitvah leta 2022 celo ponujal za notranjega ministra v novi vladi, a takšnega tveganja z »nenačelno koalicijo« svobodnjaška vlada vendarle ni mogla sprejeti. Toliko o Golobovem »desnem populizmu«.
Robert Golob kot ranjena zver
Majski »rdeči marš«, ki je dosegel vrhunec s petkovo proslavo, ki se je po dnevu natančno ujela s Putinovo slavnostno parado v Moskvi, vseeno ni preprečil padca »kulturniškega« zakona. Prav nasprotno: pospešil ga je. V okoliščinah, ko je nacionalna RTV grobo kršila referendumsko zakonodajo in ravnala pristransko, je doseg kvoruma na referendumu za padec zakona, ki namesto enakih možnosti uvaja privilegiran status, epohalni uspeh, čeprav pa sam po sebi še ne prinaša avtomatskega uspeha na volitvah. Če se izrazimo v dikciji borčevske zveze: bitka je sicer dobljena, vojna še ne. V tem trenutku je Golob ranjena zver, njegov ponos je zelo prizadet, medtem ko dominantni mediji izvajajo t. i. kontrolo škode tako, da zakrivajo neuspeh z domnevno nelegitimnostjo glasov PROTI, češ da je tri četrtin volivcev bojkotiralo referendum. Po eni strani to drži, vendar je opozicijska SDS zdržala pritisk. Lahko bi sicer vložila referendumsko pobudo tudi v parlamentu, a se je odločila za zbiranje podpisov, kar je nedvomno vplivalo na volilno telo.
In bližnja prihodnost? Najverjetneje ne bo predčasnih volitev, saj ni nobenih znamenj, da bi Golob sestopil z oblasti, razen če ga k temu ne prisilijo botri. Na drugi, opozicijski strani pa bo treba strniti vrste za skupne cilje po zgledu Demosa. Če bodo stare zamere med strankami pozabljene, je uspeh na volitvah zagotovljen.
