Piše: Lucija Kavčič
Sredi septembra je Park vojaške zgodovine v Pivki na osrednji slovesnosti s koncertom Orkestra Slovenske vojske praznoval 20-letnico svojega obstoja. O nastanku, razvoju in načrtih tega edinstvenega muzeja smo se pogovarjali z njegovim direktorjem mag. Jankom Boštjančičem.
DEMOKRACIJA: Ob 20-letnici je Park vojaške zgodovine pooblaščen za izvajanje javne službe muzejev na področju vojaške premične in nesnovne kulturne dediščine širšega pomena. Kakšna je bila pot od lokalnega muzeja do nacionalno pomembne muzejske institucije?
Mag. Janko Boštjančič: Strma in ovinkasta, mestoma celo zelo nevarna. Mogoče se res šele zdaj, ko se ob 20. rojstnem dnevu oziramo nazaj, zavedamo, koliko je bilo ovir, na katerih bi projekt lahko spodletel, saj možnosti za uspeh res niso bile prav velike. Spomniti se velja, da se je projekt Park vojaške zgodovine začel kot razvojni projekt Občine Pivka. Ob robu občinskega središča je namreč propadal kompleks stare pivške vojašnice, ki je po odhodu Jugoslovanske ljudske armade Teritorialna obramba oz. Slovenska vojska ni vselila, ampak jo je začela uporabljati kot poligon, na katerem so pripadniki specialnih enot trenirali boje v mestu. Seveda je bil opuščeni kasarniški kompleks tudi predmet plenjenja – tako okoličani kot posamezniki od drugod so odnašali vse, kar je bilo uporabno ali pa je imelo neko vrednost. Zgradbe so se tako ena za drugo začele spreminjati v ruševine. Lokalna skupnost ob tem ni mogla stati križem rok, saj je bila kasarna praktično v sami Pivki in tik ob magistralni cesti Postojna–Reka, propadajoče zgradbe pa so postajale vse bolj nevarne in tudi vizualno moteče. Iskanje rešitve v smeri preobrazbe kasarniškega kompleksa v obrtno ali industrijsko cono se je kmalu izkazalo za neuspešno, saj je bil gospodarski potencial takrat v Pivki premajhen. Poleg tega smo zaznali, da ministrstvo za obrambo kot lastnik kompleksa nima rešitve za trajno hranjenje tankov, topov in raznih vozil, ki so kot dediščina Jugoslovanske ljudske armade ostali na slovenskem ozemlju. In tako se je nekega dne zaiskrilo – rodila se je ideja o ustanovitvi muzeja, s čimer bi ustavili tako propadanje vojašnice kot tudi uničenje pomembnega dela opuščene vojaške tehnike. Naša razvojna pot tako ni pot od lokalnega muzeja, ampak smo začeli še bistveno nižje – pri podirajoči se opuščeni vojašnici.
Razstava »Pot v samostojnost« je ena osrednjih vsebin Parka. Zakaj je po vašem mnenju ta del slovenske zgodovine danes še posebej pomembno ohranjati? Se vam zdi, da mlajše generacije dovolj poznajo dogodke iz leta 1991?
Odločitev, da je osrednja razstava Parka vojaške zgodovine posvečena osamosvojitvi Republike Slovenije, temelji na dejstvu, da se je vojna za Slovenijo začela prav v vojašnici, kjer je zdaj muzej. Od tu so namreč na ceste zapeljali prvi tanki JLA, da bi v kali zatrli slovensko osamosvojitev in demokratične procese. To se je zgodilo že v sredo, 26. junija 1991, dopoldne – deset ur pred slovesnostjo ob razglasitvi samostojnosti na Trgu republike v Ljubljani. Od tistega trenutka dalje to ni več zgolj ena od nekdanjih vojašnic JLA, ampak zgodovinsko pomembna točka v nacionalnem merilu.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
