Piše: Dominik Štrakl
V desetih letih se je število ljudi z dohodki do minimalne plače več kot podvojilo. Z 226 tisoč na 669 tisoč. To je rezultat politike, ki se prodaja kot »pravična«, v resnici pa sistematično uničuje srednji razred in ustvarja državo odvisnosti.
Minimalna plača ni problem. Problem je, da vedno več ljudi ostaja ujetih pri minimumu, ker se nad njim ne splača več dihati. Ker vsak evro več hitro pobere država. Ker so prispevki, davki in birokracija postali kazen za delo.
Zato je minimalna plača 1.000 evrov le populizem levice. Ne pomeni ničesar, če je na tem znesku vedno več ljudi, ki zaradi visokih cen in obremenitev vedno teže preživi mesec. In potem nam isti razlagajo, da davki niso višji, so samo »bolj pravični«. V njihovem svetu je »pravično«, da ti vzamejo več, ti dajo manj, nato pa ti še razložijo, da moraš biti hvaležen. Za drobtine.
Srednji razred se krči. Pred desetletjem ga je bila četrtina, danes le še petina. To pomeni samo eno: da se država ne razvija, ampak drsi navzdol. Ne rastejo plače, rastejo pa uradi in delovne skupine. Ne raste produktivnost, rastejo pa razpisi. Ne raste kakovost javnih storitev, raste propaganda, kako je vse super.
To je tipična logika tranzicijske levice. Najprej zadušiš gospodarstvo, potem pa se postaviš v vlogo rešitelja. Najprej ljudem pobereš, potem pa jim drobtine vrneš kot »pomoč«. Najprej ustvariš problem, potem ustanoviš novo delovno skupino, da ga »naslavlja«.
In kdor na to opozori, je takoj označen kot problematičen. Ker v tem sistemu ni dovoljeno reči, da cesar nima oblačil. Dovoljeno je samo ponavljati, da je to »napredek«.
To, kar imamo danes, ni napredek. To je načrtno potiskanje Slovenije navzdol, da bo vedno več ljudi odvisnih od države in vedno manj ljudi dovolj močnih, da bi jo lahko vprašali: kam gre ta denar in kdo od tega živi?
Oh, kako lep Orwellov svet. Samo da pri nas ministrstvo za resnico nima ene stavbe, ima pa več razpisov in »neodvisnih« razlag, ki vedno povedo isto: kako je lep ta svet.
