Piše: Dr. Metod Berlec
Pred dobrim letom dni si je le malokdo mislil, da bo Ruska federacija pod vodstvom predsednika Vladimirja Putina tako brezobzirno napadla neodvisno evropske državo Ukrajino. Brutalni poskus zavzetja trimilijonske ukrajinske prestolnice Kijev, ki se je začel v zgodnjih jutranjih urah 24. februarja 2022, je izzval skoraj enotno obsodbo mednarodne skupnosti. Svet je bil je šokiran, zaprepaden in ljudje niso mogli verjeti, da se lahko nekaj tako strašnega dogaja na evropskih tleh v 21. stoletju.
Ukrajinska vojska in njen politični vrh pod vodstvom Volodimirja Zelenskega se je ruski agresiji junaško in odločno uprl. Ruski vojaški stroj si je polomil zobe v predmestjih ukrajinske prestolnice. Sledil je umik ruske vojske s tega območja. Uspešnejši so bili Rusi na jugu in vzhodu Ukrajine. Poleg Krima, ki so si ga nezakonito priključili že leta 2014, so zavzeli velik del ukrajinskih regij Herson, Zaporožje/Zaporižja, Harkov/Harkiv, Doneck, Lugansk/Luhansk. Regiji Doneck in Lugansk sta bili delno v ruskih rokah že od leta 2014. Ko je ukrajinska vojska konec lanskega poletja prešla v protiofenzivo in sprva osvobodila skoraj celotno območje okoli mesta Harkova, je Rusija na hitro izvedla kvazireferendume na teh območjih in si nato te štiri regije (Herson, Zaporožje, Doneck in Lugansk) v začetku oktobra priključila. Novembra se je bila ruska vojska prisiljena umakniti še z mesta Herson in okolice na levi breg reke Dneper. Z nezakonito priključitvijo štirih regij je Putin želel ustvariti vtis, da se Rusija brani in ne napada, češ da Ukrajinci napadajo »rusko ozemlje«, Rusi pa naj bi se samo branili pred napadi s strani ZDA, Evropske unije in zveze NATO sponzorirane »nacistične« ukrajinske vojske, ki naj bi želela uničiti mater Rusijo.
V zadnjih mesecih se je frontna črta v veliki meri ustalila. V precejšnji meri je to postala pozicijska vojna kot v času prve svetovne vojne na zahodni fronti. Kljub temu najhujši boji potekajo na območju Donbasa (Doneck in Lugansk) in okoli mesta Bahmut (novodobni Verdun), za katerega potekajo neverjetno srditi, krvavi spopadi, ki vsak dan terjajo na stotine mrtvih in ranjenih vojakov na obeh straneh. Ta čas ruska vojska okupira približno 17 do 18 odstotkov ukrajinskega ozemlja. Zato so pozivi k takojšnjemu končanju vojne nedvomno v korist Kremlja. V ta sklop sodi tudi javno pismo »Zaustavite vojno v Ukrajini!«, ki so ga nedavno napisali levi intelektualci pod vodstvom zadnjega šefa slovenske partije Milana Kučana. V njem med drugim pišejo: »Ukrajina je žrtev posredniške vojne med dvema vodilnima jedrskima velesilama, Rusijo in ZDA, za vplivna območja. /…/Težki ofenzivni tanki na ukrajinsko-ruski fronti še dodatno odpirajo nevarnost neposrednega spopada Rusije z Zahodom na naših, evropskih tleh.« Skratka, podpisniki pisma nasprotujejo temu, da bi Ukrajini Zahod pomagal z najsodobnejšim orožjem, da bi se lahko uspešno branila in – gledano dolgoročno – osvobodila ozemlja, ki jih je okupirala Rusija. Pri tem pozabljajo, da mednarodna skupnost ne sme dopustiti, da bi bila Rusija za svojo vojaško agresijo nagrajena z ukrajinskim ozemljem. Nasilno spreminjanje meja je po mednarodnem pravu nezakonito. In tudi v interesu Slovenije kot majhne države je, da v mednarodni politiki ne prevlada sila močnejšega. Ne prevlada nasilno spreminjanje meja. Zato se je mogoče strnjati s tistimi, ki opozarjajo, da ruska vojska v »žitnici Evrope« skupaj s plačanci najemniške vojske PMC Group Wagner izvaja zločine zoper človeštvo. Se poslužuje terorističnih metod …
Je pa potrebno resnicoljubno dodati, da je vojna v Ukrajini tudi boj za prevlado v svetu. V zadnjih desetletjih smo po prehodu iz dvopolnega sveta, v katerem so glavno vlogo igrale Združene države Amerike in Sovjetska zveza, soočeni z drsenjem v večpolni svet. ZDA, EU in njihovi globalni partnerji se soočajo z rastočim vplivom Kitajske, Indije in tudi Rusije. Predvsem Kitajska in Rusija s svojo totalitarno miselnostjo ogrožata sistem zahodnih liberalnih demokracij (zahodnega liberalnega konsenza). Kitajski ni v interesu, da bi bila Rusija v Ukrajini poražena. V tem ima prav nekdanji ameriški veleposlanik v Rusiji Michael McFaul, ki pravi, da je zmaga Ukrajine bistvena za krepitev evropske varnosti. Odvrnila bi tudi kitajskega voditelja Xi Jinpinga, da ne bi izvedel vojaške invazije na Tajvan. V nasprotnem primeru je invazija na to otoško državo samo vprašanje časa. Zmaga Ukrajine, ki jo podpira Zahod, bi preprečila globalno aneksijo. Neuspeh bi povzročil prav nasprotno. Zgodovina kaže, kako nasilen lahko postane svet, če osvajalne vojne postanejo nekaj normalnega. »ZDA ne bi imele koristi od vrnitve v to anarhično, nasilno preteklost.« Prav gotovo niti Evropska unija, kaj šele Slovenija.
