Piše: Dr. Andrej Umek
Pred kratkim smo praznovali 23. avgust, dan spomina na žrtve totalitarizmov. Vsa jaz sem ga praznoval, množino v prejšnjem stavku pa sem uporabil v upanju, da imam čim več somišljenikov. S praznovanjem tega dneva – spoštovanim bralcem se opravičujem, da je ta kolumna napisana na osnovi osebnih izkušenj in pogledov – se je Evropa jasno vrnila in se zavezala k temeljnemu elementu evropske kulture in civilizacije. To je svoboden posameznik, ki je zavezan k določenim moralno-etičnim vrednotam. Razvoj tega koncepta se je vsaj zame začel, ko je Mojzes pripeljal Izraelce iz egiptovske sužnosti na Sinajski polotok. Tam so bili svobodni posamezniki, niso pa bili ljudstvo, še manj pa nacija. Da bi postali narod, celo izvoljeni narod, jim je Bog dal Deset božjih zapovedi, s katerimi jih je, ne da bi jim odvzel svobodo, zavezal k spoštovanju določenih moralno-etičnih norm. Ta koncept so dograjevali, vendar pri tem ohranjali njegovo bistvo, številni filozofi v antiki, renesansi, razsvetljenstvu vse do moderne dobe. Njihova prizadevanja v svojem prispevku odlično povzema britanski filozof in Nobelov nagrajenec Bertrand Russell in ta temeljni koncept evropske civilizacije imenuje modrost Zahoda.
Evropski parlament se očitno jasno zaveda, da so vsi trije totalitarizmi – fašizem, nacizem in komunizem – v jasnem nasprotju z evropsko civilizacijo, saj ne ohranjajo svobode posameznika in ne spoštujejo moralno-etičnih vrednot. Tu bi spomnil samo na dve: ne kradi in ne ubijaj. Dokazov, da totalitarizmi ne spoštujejo teh dveh temeljnih moralno-etičnih vrednot, ni treba iskati ne vem kako daleč, saj so reztroseni po celotni Sloveniji. Da bi jasno pokazal, da Evropejci želimo graditi našo prihodnost na naši civilizaciji in kulturi in da zavračamo totalitarizem ne glede na njegovo barvo, je evropski parlament 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in določil 23. avgust za dan spomina na žrtve totalitarizmov. Ta dan ni bil izbran naključno. Na ta dan leta 1939 so nacisti in komunisti podpisali dogovor, da bodo skupaj uničili evropsko civilizacijo in demokracijo. Na našo srečo jim to ni uspelo.
Resolucijo evropskega parlamenta sem osebno sprejel z velikim zadovoljstvom in navdušenjem, saj izraža moje dolgoletne poglede in želje. Da bi spoštovani bralci to razumeli, se moram vrniti v davno leto 1954. Takrat sem obiskoval sedmi razred Klasične gimnazije v Ljubljani in bil kot vsi drugi dijaki izpostavljen izredno močni komunistični indoktrinaciji. O tem so moji starši ob enem od njegovih obiskov pri nas doma govorili tudi s profesorjem Borisom Furlanom. On mi je pri svojem naslednjem obisku prinesel dve knjigi, in sicer Komunistični manifest in Hitlerjev Mein Kampf. Na ugovor mojega očeta je profesor Furlan zelo na kratko odgovoril, da bo vsak racionalen človek videl, da med cilji, deklariranimi tako v prvi kot v drugi knjigi, ni razlik. Ne glede na to, za kateri totalitarizem gre, skuša človeka posameznika spremeniti v marioneto ideologije, ki so jo definirali ti ali drugi lažni preroki, naj bo to Adolf Hitler ali Karl Marx.
Seveda pa mi je zavedanje, da med totalitarizmi ni bistvenih razlik, prineslo tudi, lahko rečem, ne majhna razočaranja. Še kot najstnik sem se zavedel, da nürnberškemu procesu proti vodilnim nacistom, ki ga razumem kot obsodbo nacizma kot ideologije in obsodbe posameznikov kot obsodbe nosilcev te ideologije, ni sledil podoben proces, ki bi vsaj tako jasno obsodil italijanski fašizem. Naslednje razočaranje je bilo, da po zlomu komunizma v Vzhodni Evropi, vključno s Slovenijo, ni bil tudi za komunistične voditelje organiziran njihov »nürnberški proces«. To razočaranje je omililo sprejetje Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu. Z velikim zanimanjem in odobravanjem sem spremljal, kako so parlamenti evropskih držav drug za drugim to resolucijo podprli. Sledilo pa je novo razočaranje, da slovenski državni zbor te resolucije še do danes ni sprejel.
Spoštovani bralci, dovolite mi, da za konec izrazim svoje mnenje. Mislim, da bi bilo najprimernejše praznovanje 23. avgusta, dneva, ki ga je vredno praznovati, tako, da bi poslanci, ki so zavezani evropski civilizaciji in demokraciji, v državni zbor vložili zahtevo po sprejetju Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, in to vsakega 23. avgusta vse do takrat, dokler državni zbor te resolucije ne bo sprejel. Zavedati bi se morali, da na lažeh in prikrivanju ne moremo graditi prihodnosti.
