Kučan se je izvrstno zavedal, da se valu osamosvojitve nima smisla preveč upirati, zato je tudi sedaj predlagal spomenik osamosvojitvi

Piše: Domen Mezeg (Nova24tv.si)

Kučan je včeraj uspel prepričati Goloba, da v Ljubljani potrebujemo spomenik osamosvojitve. Je osamosvojitev po novem Kučanova “intimna opcija” ali pa gre le za reševanje vojaka Robija, dokler globoka država ne najde zamenjave? Nespametna ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve se ne obrestuje. Domoljubni duh se dviga na protestih kmetov in upokojencev ter krepi pred ljubljanskim Magistratom. In Kučan to ve … Ve, da ni mogoče z glavo skozi beton, kot to počne Asta Vrečko, saj še pomni 90. leta … Slovencev ni mogoče prelisičiti, da je OF začetek samostojnosti. Da gre za operacijo globoke države, je posvaril tudi Janša. 

Ko je izkušen deskar soočen z visokim morskim valom, se mu ne zoperstavlja, marveč se spretno povzpne nanj … Podobno je bilo z valom slovenske osamosvojitve. Konec 80. let se je na Slovenskem dvignil val domoljubja in hrepenenja po neodvisnosti. Tega se je zavedal tudi bivši partijski šef Milan Kučan. Brez dvoma gre za prekaljenega politika, ki ga je težaška bitka za politično preživetje skovala v pravo “politično žival”, kot se je nekdo nekoč izrazil. “Mesarsko klanje” v partiji ga je po eni strani pehalo proti političnemu, morda celo eksistencialnemu breznu, obenem pa nudilo vrhunski poligon, o kakršnem se današnjim politikom lahko le sanja. Genialnosti na področju odnosov mu ne gre odrekati … Kučan se je izvrstno zavedal, da se valu osamosvojitve nima smisla preveč upirati, saj bi od njega ostalo politično truplo.

Že res, da je javno osamosvajanju tudi kljuboval ter izkazoval notranjo bolečino in zagrenjenost, ker tok zgodovine ni sledil njegovi “intimni opciji” … Toda vse to je počel premišljeno in taktično, nikdar ni zares prekoračil rdeče linije … Zdi se, da slovensko samostojnost v resnici doživlja kot kronično bolezen. Po potrebi zaigra domoljuba, nekje globoko v sebi pa se ni nikdar zares sprijaznil, da stare države in režima ni več … Več tukaj. ”Slovenske identitete, naj si še tako domišljamo, da je, v Evropi in svetu ni, vsaj ne kot del nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega. Je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana,” je izjavil daljnega leta 1989. No, morda pa si je premislil, saj so minila že desetletja. Vsak človek se lahko spremeni, čeprav obstaja pregovor, da “volk dlako menja, narave pa nikdar” … Na mestu so tudi njegove otožne, nostalgične besede “Nič več tako, kot je bilo”.

Zdi se, da je Kučan (& tovarišija) čas osamosvojitve porabil za tuhtanje, kako “nevihto domoljubja” nekako prevedriti in se pripraviti na “nov dan”. Kako ohraniti svojo “pajčevino” znotraj novonastale državice in kako pridobiti tujo podporo. Baje si je močno prizadeval, da se mednarodnega priznanja ne bi podarilo desnici … Uspešno je zaključil svoj predsedniški mandat in se naposled upokojil. Vsaj uradno, neuradno pa ostal “ajatola” … Kučan spominja na političnega odvisnika, ki se v abstinenčni krizi ne zmore odreči dejavni vpetosti v politično življenje. Higiensko bi bilo, da se transparentno poda nazaj v politiko in izpostavi javni kritiki … So pa še druge možnosti … Doma zagotovo potrebujejo dedka … Nihče ni nenadomestljiv. Potrebno je zgolj preseči prepričanje o lastni nepogrešljivosti … Da tega v resnici ne zmore, je nazadnje (po poročanju STA) pokazal s svojim prizadevanjem za postavitev spomenika osamosvojitve na Trgu republike v Ljubljani. Željo je ponovil tudi v javno-zasebnem pogovoru z Robertom Golobom.