Piše: Gašper Blažič
Premier Robert Golob je po treh letih svoje vlade sporočil, da ne namerava odstopiti in da predčasne volitve ne pridejo v poštev. Očitno je prepričan, da ga bodo tudi botri pustili pri miru do rednih volitev, ki naj bi mu prinesle – tako misli – še en mandat.
Nič čudnega, da je v zadnjem času po kuloarjih zakrožila novica o skorajšnji poroki med Robertom Golobom in Tino Gaber – seveda pompozni, približno na ravni britanske kraljeve družine in z veliko medijsko publiciteto. Težko je reči, ali je to samo govorica, ki jo je nekdo lansiral nalašč, dejstvo pa je, da nas čaka precej dramatična jesen, tudi zato, ker se skuša v dogajanje vmešati Vladimir Prebilič.
Sprenevedavi odgovori vladne trojice
Ob tretji obletnici nastopa vlade je bila tiskovna konferenca v vladnem tiskovnem središču, izkazalo pa se je, da si – razen redkih izjem – predstavniki medijev niso upali postavljati neprijetnih vprašanj. Tiskovne konference se je udeležil tudi avtor vrstic, ki jih berete (čeprav ni pogost obiskovalec tiskovnih konferenc). Opazilo se je, da so predstavniki vlade in večina novinarjev na »ti«, zelo domači med seboj torej. Kakšnega posebnega učinka tiskovna konferenca ni imela, razen hvalisanja zlasti premierja Roberta Goloba, nekaj več zadržanosti Matjaža Hana, ki se je trudil dopovedovati, da bo gradil na zmagi leve sredine in da lahko Golob računa nanj tudi v novem mandatu, pa nekaj ostrine Aste Vrečko, ki je pred javnostjo potarnala zaradi težav z zdravjem in menda po tiskovni konferenci celo obiskala urgenco (o čemer so dominantni mediji pompozno poročali). Golobu in Hanu smo postavili vprašanje glede gospodarskega stanja in podatkov, da se navdušenje tujih vlagateljev nad Slovenijo zaradi visokih davčnih obremenitev vse bolj ohlaja, domače investitorje pa tako rekoč izganjajo iz države, pri čemer smo spomnili Goloba tudi na njegove kontroverzne izjave in odziv prvega moža NLB Blaža Brodnjaka, ki ga je prav v tistem času portal Necenzurirano maščevalno naskočil. No, dobili smo pod nos, da so izjave iztrgane iz konteksta, gospodarska klima pa se celo izboljšuje, saj je kakor vedno več potencialnih investitorjev, ki so pripravljeni vlagati pri nas. Nenavadno, kajti to, kar ta čas opazujemo v Sloveniji, je prizadevanje podjetij, da bi od države izsilili kakšno davkoplačevalsko subvencijo, s čimer bi zmanjšali primanjkljaj zaradi visokega davčnega bremena. No, črnilo se po vladni tiskovni konferenci še niti ni posušilo, ko je že sledilo novo »prijetno presenečenje«: dvig že tako visokih trošarin na pivo, kar bo seveda pokopalo manjše pivovarne. Očitno so se v vladi odločili, da na tak način pokrijejo izgubo, ki je nastala zaradi afere z Litijsko in z računalniki.
Nihče ne vidi, da je cesar nag?
Asto Vrečko smo vprašali, ali si je premislila glede t. i. Titovega zakona o dednih privilegijih, za katerega je najprej trdila, da je slab, zdaj pa, ko je referendum odnesel kulturniške pokojnine, ga koalicija noče razveljaviti. Glede tega, da medijski projekt, pri katerem sodeluje ožji družinski član (tj. partner) ministrice za kulturo, financira to isto ministrstvo, pa Vrečkova trdi, da je to naključje, ker je projekt pripravila javna raziskovalna agencija v času prejšnje vlade in takrat je bil izvajalec tudi izbran. No, bomo preverili. Dejstvo pa je, da je celotna tiskovna konferenca izpadla povsem v slogu »cesarjevih novih oblačil«, kjer bi zelo potrebovali nekoga, ki bi neposredno na kraju samem ugovarjal in povedal, da je cesar nag. Namesto tega smo spet dobili vtis o nekakšni lažni enotnosti in samozavesti vladne koalicije, ki si domišlja, da je v treh letih Slovenijo »normalizirala«, vendar za dokončanje dela potrebuje vsaj še en mandat. Predstavnikom medijev se to ni zdelo sporno.
Po Golobu je KPK podlegla »medijskim pritiskom«
Toda zanimivo je bilo, da se je prav tisti dan, ko je bila tiskovna konferenca, zgodilo še dvoje. Najprej je prišlo sporočilo protikorupcijske komisije, da je premier Golob osumljen korupcijskega delovanja zaradi zadeve Karigador (kraja blizu istrskega Novigrada, kjer ima svoje počitniške hišice precej znanih Slovencev), pri čemer predstavniki dominantnih medijev niso niti trznili, ko je Golob obtožil predsednika KPK Roberta Šumija, da je podlegel »medijskim pritiskom«, češ da se postopek sploh ne bi začel, če ne bi bilo takšnega rompompoma. No, morda pa ima Golob v nečem prav: KPK je bila velikokrat politični instrument za odstavljanje neubogljivih politikov, denimo leta 2013, takrat še pod vodstvom Gorana Klemenčiča, človeka, ki je sprožil (še vedno trajajoči) proces Trenta. A sedaj je položaj nekoliko drugačen, saj sta si očitno najmanj dve frakciji tranzicijske levice skočili v lase: skrajna, ki jo vodi Golobovo omrežje in temelji na veliki meri lažne samozavesti ter mesijanskega prepričanja, da rešujejo Slovenijo, in nekoliko bolj pragmatična, ki meni, da Golobovo početje povzroča dolgoročno škodo levemu taboru.
Prebilič čaka na Kučanov blagoslov
Zato ne preseneča, da se je poročilo KPK o postopku proti Golobu ujelo z intervjujem z evroposlancem Vladimirjem Prebiličem, ki je celo naravnost dejal, da čaka na »zeleno luč« Milana Kučana, s tem pa tudi potrdil teze, ki jih je nekaj dni kasneje v televizijskem intervjuju po dolgih letih znova potrdil Borut Pahor: da centri moči obstajajo zunaj strank tranzicijske levice. To pomeni, da te stranke, ki nam ta čas vladajo, niso avtonomne. No, v letu 2008 je bil Prebilič še Pahorjev bližnji strankarski sodelavec, nato pa se je distanciral od SD, v Kočevju premagal Janka Vebra (tudi on je nato zapustil SD) in začel razvijati podobo sredinskega politika, ki sedaj opazuje slovensko politično sceno z »varne razdalje« v Bruslju. Toda nekaj je jasno: funkcija evropskega poslanca v Bruslju je plačana precej bolje kot katerakoli politična funkcija v Sloveniji. Če se bo Prebilič res angažiral v slovenski notranji politiki, bo to verjetno moral storiti iz prisile – ker ga nekdo z nečim drži v šahu. Ni povsem jasno, ali je pri Prebiliču res v ozadju tudi Anton Rop, ki ga je predsednica republike Nataša Pirc Musar neuspešno predlagala za guvernerja Banke Slovenije.
Slaboumni komik kot zasilna bilka
Zanimivo je, kako se v zadnjem času pojavlja še ena diskusija, ki se je pravzaprav najprej iz politike selila v estrado in nato iz nje nazaj v politiko – govorimo o primeru radijskega moderatorja Denisa Avdića, ki se je norčeval iz osebnih težav poslanca Andreja Hoivika in nato dobil bumerang, saj je s tem odprl Pandorino skrinjico vprašanj, kako je v resnici s preglednostjo njegovih dobrodelnih finančnih poslov. Seveda so Avdićevi (tudi politični) zavezniki primer spolitizirali in ga – tudi s pomočjo Bošnjaške kulturne zveze Slovenije – zlorabili za nov napad na SDS, češ da slednja ne preganja samo drugače mislečih, ampak tudi vse neslovenske prebivalce. To je samo še poglobilo sume, da pri Avdićevih poslih ni šlo vse v skladu z etiko in zakoni. V debato se je vmešal celo razvpiti Inštitut 8. marec. Očitno potrebujejo češnjo na torti ob sicer že uveljavljeni dogmi, da SDS zagovarja »genocid nad Palestinci«, čeprav ni nobenih dokazov, da bi se v Gazi res dogajal genocid – če že, ga dejansko izvaja Hamas. In prav kakor »podporo genocidu« je želela Asta Vrečko sedaj podtakniti celo Borutu Pahorju, ker slednji ni podprl te zadnje čase zelo popularne levičarske dogme.
Vse to samo kaže veliko nervozo v vrstah vladajočih, saj skušajo z lažno samozavestjo in estradniško navdahnjenimi napadi na SDS doseči preobrat v javnem mnenju. To pa kaže na prakso, na katero smo že opozorili v enem od prejšnjih člankov: da gre Gibanje Svoboda po poti LDS iz leta 2004, saj se je septembra 2004 zdelo, da je stranka nepremagljiva, a jo je nato dohitela realnost. In tudi tokrat ne bo nič drugače.
