Piše: Tomaž S. Medved
V senci afere Smodej, s katero se spopada Levica, se z velikimi notranjimi težavami ukvarja SD, ki je po javnomnenjskih lestvicah sedaj celo za stranko, ki jo vodita razvpita Luka Mesec in Miha Kordiš. Stranka, ki se razglaša za ponosno naslednico Zveze komunistov Slovenije, se pripravlja na svoj kongres, kjer se bo odločalo o zaupnici dosedanji predsednici stranke Tanji Fajon.
SD ima zadnja leta precej notranjih težav, saj se sooča s padcem podpore, s »prestopom« Boruta Pahorja na funkcijo predsednika republike je prihajalo do kadrovskih zdrsov in tudi nenavadnih odločitev, saj sta bila kasnejša predsednika Igor Lukšič in Dejan Židan tako rekoč nenadoma »odžagana« (še pred rednim kongresom). Tanji Fajon bo morda uspelo zdržati vsaj do kongresa, vendar ima težavo: če boj za predsedniško mesto izgubi, bo šla po zlu tudi njena funkcija zunanje ministrice, kjer pa tako lastno vlado kot stranko spravlja v zadrego z občasno povsem bizarnimi izjavami, iz katerih je mogoče hitro prepoznati njene simpatije do moskovskega »carja«.
Vajgla si ne upajo podpreti?
Ima pa SD zadnje čase še dve posebej hudi težavi. Prva je dejstvo, da stranka uradno nima evidentiranega kandidata za predsednika republike in se prav tako še ni izjasnila, koga bo podprla med dosedanjimi tremi kandidati tranzicijske levice – zlobni jeziki ob tem pravijo, da si Iva Vajgla ne upajo podpreti, ker bi se lahko izkazalo, da gre v tem primeru le za predstavo za javnost v režiji »velikega mojstra skritih kamer«, to je Francija Keka, nekdanjega poslanca Golobičeve stranke Zares. Druga težava pa je kadrovsko in organizacijsko razsulo zaradi odhoda generalnega sekretarja Dejana Levaniča ter notranjih sporov, medtem ko marsikdo prizna, da v poslanskih klopeh pogreša »nitkarja« Matjaža Nemca, ki je bil sicer prepoznaven obraz SD z ambicijami pohoda na Bruselj, kar mu je po vrnitvi Tanje Fajon končno uspelo – a to je hkrati pomenilo tudi njegov odhod iz slovenske politike, saj ga v medijih praktično ni. Edino, kar SD »rešuje«, je nedavna sodna zmaga proti Janezu Janši zaradi Moskovičeve vile, ki jo je SD »podedovala« v zameno za zgradbo Centralnega komiteja ZKS (ki je bila pred drugo svetovno vojno zgradba, v kateri je delovalo vodstvo banovine).
Kakorkoli že, člani širših vodstvenih organov SD sedaj resno tehtajo besede nekdanjega predsednika Igorja Lukšiča, češ da je SD postala nekakšen palček, ki ga veliko močnejša Golobova stranka težko resno jemlje, pa tudi nepreklicni odstop sedaj že nekdanjega podpredsednika Jerneja Pikala, ki je bil konec devetdesetih let Lukšičev asistent na FDV, obema pa je bilo skupno tudi to, da sta doslej oba zasedala funkcijo ministra, pristojnega za izobraževanje. Kot najver
jetnejša alternativa Fajonovi se sedaj spet pojavlja poslanec Jani Prednik, ki naj bi ubral podoben slog kot Pahor. Prednik se je sicer za funkcijo predsednika nazadnje že potegoval in sicer oktobra 2020, ko ga je Tanja Fajon krepko premagala in prejela 72 odstotkov vseh glasov. Sedaj bi bil rezultat verjetno že precej drugačen, Fajonovo pa lahko reši samo še pragmatizem njenih strankarskih in ministrskih kolegov (Aleksandra Jevška, Matjaža Hana in Dominike Švarc Pipan), ki ne želijo tvegati z morebitnim odhodom Fajonove iz vlade, saj bi to lahko sprožilo preveč kadrovskih pretresov.
Vstop NSi bi verjetno iz vlade odgnal Levico
Zgodba o morebitni zamenjavi na vrhu SD pa bi skoraj zagotovo vplivala na sestavo vlado v celoti. V teh dneh namreč v javnost uhaja vse več informacij, da se NSi želi pridružiti Golobovi koaliciji, vendar naj bi bila glavna ovira za to navzočnost Levice. Ker si je slednja zaradi povezav z razvpitim Dušanom Josipom Smodejem, ki je po nekaterih pričevanjih že kot zelo mlad hodil k očetu »po odojka« (kar je bilo le kodno sporazumevanje za prejem denarja ob preprodaji medicinske opreme, te sledi pa spet vodijo do t. i. medicinske mafije, s katero se je v zadnjih letih kot predsednica preiskovalne komisije spopadala poslanka SDS Jelka Godec, sicer nova vodja poslanske skupine omenjene stranke), nakopala precej veliko moralno breme, skoraj ne bi bilo več presenetljivo, če bi Robert Golob povabil NSi v koalicijo in s tem izzval besno reakcijo Levice ter s tem posledično njen izstop iz koalicije. Povsem očitno pa je, da bi se NSi lažje odločila za vstop v koalicijo, če bi vodenje SD prevzel zmernejši in manj populistični 35-letni Jani Prednik, sicer ekonomist, ki bi bil v primeru izvolitve skoraj zagotovo povabljen v vlado. Vprašanje je le, kateri resor bi prevzel, morda bi Fajonovo nasledila celo Marta Kos, za katero je Požareport nedavno poročal, da jo je ministrstvo za zunanje zadeve dobro »pokrilo«, saj so obremenilne informacije, ki so jih dobili ob izrednem nadzoru veleposlaništva v Bernu, ostale tajne. Zato ni povsem jasno, ali se bo sploh podala v predsedniško tekmo ali pa se je sprijaznila s skorajšnjim porazom (zlasti proti Nataši Pirc Musar). Je pa podpredsednica Gibanja Svoboda, kar je dober argument za to, da jo Golob takoj po končanih volitvah vzame v vlado.
(DODANO OB 15H: Potem ko je bil članek, ki ga berete, že objavljen, je vmes prišlo sporočilo, da je Marta Kos odstopila od predsedniške kandidature. Ob tem naj opozorimo, da ima tudi Nataša Pirc Musar velike težave z zbiranjem podpisov, zato se postavlja vprašanje, ali ji bo morda pomagala SD, medtem ko bo Marta Kos ob morebitni zamenjavi na vrhu SD zunanja ministrica namesto Fajonove.)
(DODANO OB 18H: Jani Prednik ni dal soglasja h kandidaturi za predsednika SD, kar verjetno pomeni, da bo sledil status quo znotraj SD…)
In seveda še medklic: za Levico bi morebiten izstop iz koalicije pomenil tudi to, da ministrstvo za kulturo zapusti Asta Vrečko, s tem pa Levica izgubi nadzor nad finančnimi tokovi od državnega proračuna do raznih nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z alternativno kulturo in predstavljajo pomemben politični podaljšek Levice.
Od Ljudmile Novak do gejevskega lobija
In kaj je argument za to, da bi NSi vstopila v vladno koalicijo in kdo si realno tega želi? Zagotovo najprej krog evroposlanke Ljudmile Novak, ki si nikoli ni želel biti z Janševo SDS niti v koaliciji, niti v opoziciji. Kot drugo pa je potrebno upoštevati interes t. i. gejevskega lobija, ki se pragmatično povezuje tako s tranzicijsko levico kot tudi pomladno opozicijo, saj je glavni cilj lobija materialna korist, pa tudi kadrovska navzočnost. Navsezadnje bi vstop v koalicijo rešil Valentina Hajdinjaka na vrhu Darsa, prav tako bi verjetno Marko Pogorevc imel dostop do SDH (podrobneje je o tem poročal Požareport). Po poročanju portala Moje Posavje pa naj bi za vstop v koalicijo navijala tudi ministrska trojica iz prejšnje vlade: Matej Tonin, Janez Cigler Kralj in Jernej Vrtovec – pa čeprav ni znano, ali bi jih Golob res vzel v vlado. Je pa po svoje bizarno, da skuša biti NSi že skoraj preveč konstruktivna opozicija (za razliko od menda »razdiralne« SDS, ne glede na to, da se je predsednik stranke Janez Janša tvorno udeležil sestanka predsednikov parlamentarnih strank s premierjem Golobom in ponudil podporo pri reševanju energetske krize), po drugi strani pa jo Odlazkovi mediji kljub temu »režejo kot salamo«. Ampak kljub temu naj bi bilo pomembneje, da bi se NSi »odlepila« od »velikega brata« SDS?!
Toda če bi do odločitve o novem članu koalicije res prišlo, bi to lahko pomenilo zelo tvegano početje NSi. Lahko bi kljub temu kasneje prišlo do padca vlade, krivdo za to pa bodo režimski mediji naprtili kajpak NSi. Vprašanje je tudi, ali bo trojica bivših ministrov iz NSi lahko kupila mir pred medijskimi napadi. Po drugi strani pa bi to med volivci pomenilo izdajo, ne glede na izgovore, ki sta jih v preteklosti, ko sta v takšnih koalicijah sodelovali najprej SKD (1992-1996) in nato SLS (1996-2000), ponujala tedanja predsednika obeh strank Lojze Peterle in Marjan Podobnik, češ če nas ne bi bilo zraven, bi bilo še huje. To pa lahko pomeni, da bi podpora NSi nevarno zdrsnila navzdol in bi ob naslednjih volitvah izpadla iz parlamenta. Kar bi bil še en uničujoč udarec za pomladni tabor po neuspelem poskusu koalicije Povežimo Slovenijo, da bi se prebila v parlament.
Prav zato bo moral Tonin s svojimi sodelavci dobro premisliti, ali si bo upal zaradi interesov nekaterih posameznikov iz svoje bližine zakockati prihodnost stranke, ki jo vodi.
