Ne glede na to, kaj se bo jutri zgodilo v Franciji, je nekaj gotovo: ne bo ga več junaka med demokratično izvoljenimi voditelji v razvitem svetu, ki bi tvegal sveto jezo državljanov zato, da bi reševal svet pred podnebnimi spremembami. In tako je tudi prav.
Emmanuel Macron je narcis. In globalist. In lutka v rokah finančnih in korporacijskih elit. Ampak to smo vedeli že ob predsedniških volitvah. Kljub temu je zmagal. Ker so njegovi podporniki vložili enormno veliko denarja proti patriotki Marine Le Pen. Niso je želeli videti v predsedniški palači na Elizejskih poljanah. Ker se njeno domoljubje preprosto ni skladalo z njihovimi načrti. In bi jim to škodilo. Zato je bil izbran Macron, ki svoje predsedniške funkcije ni skušal legitimizirati, ampak jo je vzpostavljal z aroganco, narcisoidnostjo in močjo. Sploh si ni prizadeval, da bi bil predsednik vseh Francozov, ampak je raje videl, da ga bruseljski birokrati in globalisti trepljajo po ramenih. Tudi zdaj ga bi, saj je bilo njegovo načrtovano povečanje davkov na gorivo namenjeno zmanjševanju škodljivih izpustov, še posebej zmanjšanju ogljikovega dioksida. Povedano drugače: s tako zbranim denarjem, ki bi ga vzel naravnost iz denarnic običajnih in preprostih ljudi, bi se boril proti globalnemu segrevanju oziroma podnebnim spremembam, ki jih ta prinaša. Macron bi z denarjem Francozov reševal svet pred poplavami, požari, zemeljskimi plazovi.
A Francozi za reševanje sveta očitno niso več dojemljivi. Mogoče pred desetletjem, danes, ko se davčne obremenitve bližajo 60 odstotkom, ne več. Zakaj bi dajali denar, da v Kaliforniji, Grčiji in Avstraliji ne bi bilo več požarov? Ali v Indiji poplav. Ali v Kolumbiji zemeljskih plazov. Ali da bi zaščitili Afriko pred lakoto. Ljudem, ki so se spontano pridružili gibanju rumenih telovnikov, se to očitno ne zdi več pomembno. Lahko bi rekli, da si ljudje, med katerimi so tako levi in desni, mislijo: Najprej Francija, nato drugi.
Eno je, ko Macron, bruseljski uradniki in birokrati čez lužo v palači narodov govorijo o podnebnih spremembah, hkrati pa se sami vozijo v posebnih letalih in ne uporabljajo javnega prevoza. In nekaj povsem drugega je, da bi ljudi prisilili, da se kljub potratnosti svojih voditeljev odpovedo delu svojega zaslužka in ga namenijo boju proti podnebnim spremembam, da bi nato ljudje, kakršen je Macron, poželi priznanje Bruslja ali dobili nagrado zaradi svojega prizadevanja za čistejše okolje. Težko boš prepričal kmete, podjetnike, trgovce, gostince, avtomehanike in prevoznike, da se nečemu odpovedo, ko pa vidijo, da njihovi voditelji delajo diametralno nasprotno od tega, kar govorijo. Seveda, oni želijo še več davkov, s tem pa še več nadzora nad življenji običajnih, bogaboječih ljudi.
Vehementno nastopanje Macrona takoj po volitvah je sicer kazalo, da se bo odločno boril proti nekaterim ekonomskim socialističnim težnjam in da bo okrepil srednji razred, toda izkazalo se je, da ne moreš hkrati služiti dvema gospodarjema: globalnim elitam in svojemu ljudstvu.
V Franciji, tudi zaradi multikulturalizma, srednji razred izginja. Seli se v spodnji sloj, za seboj pa pušča praznino. Stvari, in to ne samo v Franciji, gredo v smer, da bodo na koncu ostale na vrhu le še globalne elite, spodaj pa vsi drugi. In prehod od spodaj navzgor (najbrž tudi od zgoraj navzdol) ne bo več možen, kot je to v svobodnem svetu. A zdi se, da Macron in njegova ekipa še vedno niso povsem dojeli, kaj se jim je zgodilo, še vedno ne razumejo narave gibanja rumenih jopičev, kar postavlja pod vprašaj Macronovo legitimnost.
Njegova oblastna večina namreč ni reprezentativna za Francijo, čeprav je na oblast prišel povsem legitimno. Še vedno se ne more povezati z ljudmi, ki živijo vsakdanje življenje, ki živijo v resničnem svetu, ki ga Macron in njegova vlada očitno zanikajo. In zdaj z zamrznitvijo davka skuša rešiti nekaj, kar je bilo že na začetku izgubljeno. In to daleč nazaj. Ustava Pete republike, ki izvira iz časov generala de Gaulla, ni več primerna. Prevelika pooblastila predsednika so povsem uničila neposredno in referendumsko demokracijo. Zdravih elit, ki so dajale ljudem kruh in blaginjo srednjemu sloju, so zamenjale elite, ki si izmišljujejo globalne probleme (podnebne spremembe, migracije), da bi denarni tok preusmerile v svoj žep. »Noben davek ne ogroža enotnosti naroda,« je sicer dejal francoski premier Édouard Charles Philippe, podaljšana roka Macrona. A oba ne morata dolgo vladati brez podpore francoskega naroda. In ta se zmanjšuje, ostala sta praktično brez nje. Samo še 18 odstotkov Francozov podpira Macrona.
Pravzaprav si je Macron izkopal svoj grob z izjavo, da je nacionalizem izdaja patriotizma. Daleč od ljudi se najbrž sploh ni zavedal, kaj je rekel. Ljudje so mu zamerili, povišanje davkov so tako tudi razumeli: da je po Macronovo davčno odiranje znak (globalističnega) patriotizma, nasprotovanje globalizmu pa nacionalizem. Zmedene misli in besede, brez dvoma. Še posebej, če želi človek najprej rešiti svet, šele nato se posvetiti (ali pa sploh ne) svojim državljanom. Donald Trump, ameriški predsednik, v katerega je Macron spuščal strupene puščice, je po nekaterih raziskavah v Franciji bolj priljubljen od Macrona. Zaradi ljubosumnosti do ZDA, ki se vleče že več desetletij (odkar je Francija izgubila svoje kolonije), je Francija podobna basenski žabi, ki bi bila rada večja od vola. Tako se napihuje, da nazadnje poči. In počilo je ravno zdaj, v času Emmanuela Macrona. Narcisoidnost in samovšečnost sta Macronu povzročila samouničenje. In tako, kot zdaj zadeve stojijo, mu ne preostane drugega, kot da odstopi, oblast pa vrne francoskemu narodu. Jo bo res?
No, Macronu ne bo hudega. Globalisti mu bodo uredili dobro plačano službo v kvazi mednarodnih ustanovah, za položaj predsednika bodo našli drugega. Francozi pa bodo morali dokazati, da osel vendarle ne gre dvakrat na led.
