Piše: Jože Biščak
Do 14. januarja 2024 je bil njen uradni naziv Njeno veličanstvo kraljica Danske. Tistega dne je vladanje prepustila starejšemu sinu, ki je tako postal kralj Frederik X. Kraljica Margareta II. je bila na Danskem – v deželi nekdanjega kraljestva vikingov, ki so svet očarali z zgodbami o Beowulfu, in v domovini Hamleta – izjemno priljubljena; veljala je za najbolj priljubljeno prestolonaslednico na stari celini. Imela je še eno lastnost, ki ni bila pogodu porebujenim medijem – nikoli ni imela filtra med možgani in usti, zato je bila vedno neposredna.
Tako je v knjigi Najgloblje korenine iz leta 2016, v kateri skozi zgodovino in osebne izkušnje piše o danski identiteti, kulturi in zgodovini, zapisala, da bi morala Danska jasneje definirati svoja demokratična pravila in kulturne vrednote ter da so Danci podcenjevali težavnost uspešne integracije tujcev. Če živiš na Danskem, še ne pomeni, da si Danec, so bile njene besede, ki so dvignile veliko prahu. In ne samo to. Jasno je zapisala, da Danske ne vidi kot multikulturne države. To je bila ena najlepših in najboljših izpovedi ljubezni do svoje domovine, naroda in tradicije v sodobni zgodovini. Zanimivo je, da je njeno razmišljanje naletelo na plodna tla pri danski premierki Mette Frederiksen, ki je levičarka (socialna demokratka) in ki ta trenutek sprejema eno najstrožjih migracijskih zakonodaj v Evropski uniji.
Resnici na ljubo ima Danska dokaj milo zakonodajo glede volilne pravice, saj državljani tretjih držav (denimo obarvana bitja, ki so potomci Kunte Kinteja) pod določenimi pogoji lahko sodelujejo na lokalnih volitvah. Za razliko od Francije, kjer je za sodelovanje na volitvah na lokalni ravni potrebno tudi francosko državljanstvo. In ravno Francijo je v razpravi na odboru DZ za notranje zadeve in javno upravo omenila »svobodnjakinja« Tamara Vonta. Ko je odbor izglasoval, da se tujcem iz tretjih držav odvzame volilna pravica na lokalni ravni, je izustila, da je sicer res, da tujci, ki ne prihajajo iz držav EU, nimajo volilne pravice na lokalnih volitvah, da pa so v Franciji »vsi Francozi«. Človek se vpraša, ali je Vonta sodelovala v razpravi na odboru ali v kaki zabavni risani seriji, kot je denimo Pujsa Pepa, če si sposodim ne prav duhovit zapis (o asociaciji na obraze) levičarja in nekdanjega člana Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Aurelia Jurija.
Če je kaj v Franciji jasno, je to, da so Francozi – Francozi. In Francozi so beli Evropejci, potomci podložnikov slavnega vojskovodje Karla Martela, ki je v bitki pri Toursu potolkel muslimane. Prednike tistih, ki že pol stoletja prihajajo v Francijo in si domišljajo, da so Francozi. Žal progresivna prebujena stara celina ne dopušča več martelovskih metod, da bi se preprečil pohod na Evropo. Uvoženi Severnoafričani in oni tam doli malo niže, kjer se inteligenčnega koeficienta sploh ne da izmeriti (tako nizek je namreč), pa si domišljajo, da je Evropa kot hotel, kjer se preprosto prijaviš na recepciji in postaneš domačin. No, to menijo tudi levičarji, ki si z »govorečimi glavami« želijo zagotoviti prednost na volitvah.
Razprava o tem ni rasizem niti ksenofobija. Gre enostavno za biološko danost. Narodnost namreč ni članarina v klubu, ki jo plačaš z bivanjem v neki državi. Je jezik, kultura, tradicija, vera in, ja, tudi krvna vez. Od tujcev zahtevati, da bi postali Slovenci, je nemogoče – ne morejo, nikoli. Lahko pa zahtevamo, da sprejmejo naš jezik, naše običaje, našo tradicijo, naše zakone, naš način življenja. In volilna pravica jim bo nagrada, da se zavedajo, da se morajo oni prilagoditi, ne mi njim. Če hočemo ostati Slovenci v Sloveniji, moramo reči glasno in jasno: dobrodošli ste, če ste pripravljeni sprejeti naše pogoje. Drugače so tam vrata in marš nazaj. Onemogočiti ljudem tretjih držav, da sodelujejo na lokalnih volitvah, je prvi korak k vrnitvi k zdravemu razumu in ohranjanju slovenstva. Slediti morajo še drugi. Za začetek mogoče uradni protest proti družbi Nike, ki je za slikovno predstavitev dresa slovenske nogometne reprezentance najela – črnca.
